Skupna, čeprav očitno fiktivna vez je James Brennerman, bogat nemški priseljenec, ki naj bi celotno zbirko umetnin zapustil svojemu hišnemu osebju. Takšno zgodbo navaja dokumentacija, ki so jo fundaciji predložili trenutni lastniki slik, vendar pa je po ocenah strokovnjakov ta polna lukenj.

Organizacija IFAR, ki po razpustitvi Odbora za dokazovanje avtentičnosti Pollock-Krasner leta 1995 ponuja pomoč pri preverjanju del, je izsledke o ponaredkih predstavila v svoji publikaciji. Kot povzema portal Art Newspaper, so na spletu našli še več ponarejenih Pollockov, ki jih spremlja podobna dvomljiva provenienca.

Na fundaciji trenutno vedo za nekaj več kot 20 mogočih ponaredkov, skrbi pa jih, da je število še večje, saj dokumentacija slik navaja, da je v Brennermanovi zbirki več kot 700 Pollockovih del. Dokumentacija omenja tudi nekaj drugih zvenečih likovnih imen, vključno z nekaj drugimi predstavniki newyorške šole Rothka, Motherwela in Gorkyja, prav tako Hopperja in Kleina, ter francoska impresionista Renoirja in Maneta. Gre za dela, ki naj bi si jih Brennerman zamislil kot "jedro svojega bodočega umetnostnega muzeja".

Znak za previdnost: smešno nizke cene
Čeprav obsega prevara zajeten opus ponaredkov, pa se ta razlikuje od odmevne afere s ponarejenimi starimi mojstri, ki je umetniški trg pretresla lani, očitno ne cilja na najpremožnejše zbiralce in galerije. Usmerjena je k skromnejšim zbiralcem in neprofesionalnim umetniškim krogom. Medtem ko se je ponaredke galerije Knoedler prodajalo za milijone dolarjev, ponujajo omenjene Pollocke povem drugačnim krogom ljudi in tudi po mnogo nižjih cenah (te se gibajo v desettisočih dolarjih). Po besedah izvršne direktorice IFAR-ja Sharon Flescher ponaredki hitreje krožijo, saj je število potencialnih kupcev večje.

Nakup pri Pollockovi vdovi
Kupcem slik so med drugim navrgli, da je bil Brennerman nemški priseljenec, ki je v Chicago prišel v 40. letih 20. stoletja. Okoli leta 1968 naj bi s prijateljem Charlesom Farmerjem kupila 748 Pollockov, prodala pa naj bi jih jima sama slikarjeva vdova Lee Krasner. Dve leti pozneje naj bi Brennerman odkupil Farmerjev delež. Kot naj bi bilo razvidno iz zbiralčeve korespondence – to je, kot poudari IFAR, v celoti spisal Brennerman, in še to v slabi nemščini, medtem ko njemu očitno nihče ni pisal – je Brennerman sčasoma zblaznel. Na to namigujejo izpovedi o tem, kako bo transportiran na drug planet, ki mu bo vladal. "Usojeno mi je postati bog," navajajo pripisana mu pisma. Pri fundaciji domnevajo, da je norost pretveza, s katero so skušali pojasniti, zakaj svojih del nikoli ni razstavil in predvsem, zakaj jih je ob smrti 1974 zapustil svojima hišnima pomočnikoma Bertu in Ethel Ramsey.

IFAR-ju ni uspelo najti uradnih dokumentov zakoncev Ramsey in tudi fotografije Brennermanovega posestva so lažne, saj predstavljajo Grad Sforza v Milanu, Neptunov kip v Madridu in neko bavarsko cerkev iz 18. stoletja. Če bi dela poskušali prodati v uglednih galerijah, ponaredki ne bi prišli daleč, saj bi galeristi postali pozorni nanje že zaradi smešno nizkih cen. Za zdaj ni znano, kdo je naslikal ponaredke in kdo stoji za celotno prevaro.