Zadnji novembrski dan so prisilno izselili programskega vodjo centra Zdravka Pravdiča ter nekaterih tedaj v centru v bližini vasi Središče gostujočih umetnikov in prostovoljcev. Mediji, vedno na lovu za sočnimi zgodbami, so se razpisali o "novi Metelkovi", (samooklicani) zaščitniki alternativcev in svobode umetniške sfere pa so zagnali vik in krik in opozarjali na "zaplankanost" tistih, ki sedijo na položajih, katerih nosilci odločajo o slovenski kulturni politiki.

Nekaj manj kot dva meseca pozneje …
Kdo se še zanima za "nesojeni" Art center na Goričkem? Udeležba na Čajanki za sodobno umetnost, ki je na temo Rezidenčnih art centrov potekala v Centru in galeriji P74, je bila poudarjeno komorna. Novinarske sile so imele v Šentvidu eno "predstavnico" (moja malenkost), število drugih obiskovalcev, za katere se je zdelo, da so z organizatorji razprave tako ali tako povezani s prijateljskimi vezmi, pa se tudi ni niti približalo številu deset.

Zdravko Pravdič se bojuje s papirji
Večer sta vodila dva od deložirancev - absolvent kiparstva in dobitnik študentske Prešernove nagrade Julij Borštnik in prav tako absolventka ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in dobitnica študentske Prešernove nagrade Vita Žgur. Odsoten pa je bil v obvestilu o dogodku napovedani umetniški vodja Art Centra in eden izmed pobudnikov njegove ustanovitve Zdravko Pravdič. Menda ga je zadržalo urejanje z Art Centrom povezane dokumentacije za ministrstvo za kulturo.

Kljub manjkajočemu členu je čajanki uspelo nekoliko bolj pojasniti problematiko Art Centra na Goričkem, saj jo je postavila v širši mednarodni okvir. Tega je zagotovila predstavitev raziskave o rezidenčnih umetniških centrih v Evropi in Združenih državah Amerike, ki sta jo Vita Žgur in Julij Borštnik izdelala kot eno izmed programskih točk Trienala sodobne slovenske umetnosti U3, ki ta čas napolnjuje prostore Moderne galerije v Ljubljani.

Vsak center svet zase
Raziskava je pokazala predvsem to, da so, kot je povedala Vita Žgur, "si centri tako različni, da se jih ne da kategorizirati". Med seboj se zelo razlikujejo po programski zasnovi, načinu, kako so bili ustanovljeni, in tudi po načinu oblikovanja finančne sheme, ki jim zagotavlja delovanje. Na vprašanje MMC-ja, ali se razlikujejo tudi po merilih, po katerih sprejemajo umetnike, ki nato delujejo in bivajo v njihovih prostorih, je Borštnik odgovoril, da ima "praviloma vsak center pravila zase." Nekateri so tako pravi svet zase in sprejemajo le "svoje" ljudi, večinoma pa upošteva reference o umetnikovih dosežkih in njegovih prejšnjih izkušnjah z bivanjem v rezidenčnih umetniških centrih.

60 razočaranih tujih umetnikov
Kako so gostujoče umetnike izbirali na Goričkem? Odgovor Vite Žgur na to MMC-jevo vprašanje verjetno najbolje pojasni težave Art Centra: "Misliš, da smo sploh imeli podlago za izbiranje umetnikov?" Na Goričkem so sicer do zdaj že prijeli okoli 60 prijav iz tujine, a Art Center predvsem zaradi težav s financiranjem nikoli ni zares začel izpolnjevati svojega poslanstva. Težave s financiranjem ponazarja tudi zanimiva primerjava finančne sheme Art Centra in rezidenčnih umetniških centrov po Evropi. Večina slednjih malo manj kot 50 odstotkov sredstev za svoje programe in delovanje prejme iz domačih javnih sredstev (državna in občinska raven), pomagajo pa si še s približno 5 do 10 odstotki evropskih sredstev. Art Center na Goričkem pa je do kar 90 odstotkov do zdaj prejetih sredstev dobil iz programov Evropske unije, sicer namenjenih posameznim umetniškim projektom, in ne Art Centru kot takem. "Osnovni problem Art Centra je to, da se ga ne financira," je povzela Vita Žgur.

Biokmetovanje kot kulturna disciplina?
Tudi tista sredstva, ki jih je Art Center prejel pod države, pa so v bistvu preprečevala, da bi se njegovo poslanstvo zares lahko uresničilo. To so bila namreč sredstva, ki so jih sodelavci Art Centra pridobili na razpisih Urada za mladino, Ministrstva za kulturo in javnega sklada za kulturne dejavnosti, katerih prejem pa so morali upravičiti z izvajanjem nekaterih vsebinskih programov, ki sicer niso prioriteta rezidenčnih umetniških centrov. Med njimi so bila tudi predavanja o biokmetovanju. Dolgoročno gledano, bi si sicer Art Center del sredstev zagotavljal tudi z lastno dejavnostjo. To bi bila lahko livarna.

Finska zmaga tudi tu
Prezir ministrstva za kulturo, ki je lani Art Centru prvič namenil 2,5 milijona slovenskih tolarjev (od obljubljenih 10 milijonov) je po besedah Vite Žgur le odsev stanja kulturne politike v Sloveniji na splošno. Ministrstvo se očitno ne zaveda poslanstva tovrstnih ustanov, ki "po Evropi in po svetu zelo uspešno delujejo že več desetletij in zagotavljajo razvoj umetnosti, mobilnost umetnosti". Povsem drugače je na Finskem, ki ima, kot je pojasnil Julij Borštnik, zagotovo največ rezidenčnih umetniških centrov na število prebivalcev.

Ignoranco ministrstva naj bi med drugim potrjevalo tudi to, da spodbuja gostovanja in izobraževanja slovenskih umetnikov v tujini, ne zagotavlja pa osnovnih infrastrukturnih možnosti za "delovni postanek" tujih umetnikov pri nas.

Različni pogledi na podeželsko dojemljivost za umetnost
Kot ena izmed utemeljitev predstavnikov občine Moravske Toplice, ki so nastopili proti programski ekipi Art Centra, se je pojavljala "ugotovitev", da umetnost, ki nastaja v Art Centru, ni primerna za podeželsko Slovenijo, pač pa je to sodobna umetnost, ki jo lahko sprejmejo le prebivalci večjih mestnih središč. Vita Žgur in Julij Borštnik sta za MMC povedala, da so to le natolcevanja zares le nekaj posameznikov, s katerimi imajo v Art Centru težave, ki pa so očitno dovolj "močni", da se prebijejo v medije. Tamkajšnje prebivalstvo je namreč le dva dni po novembrski deložaciji napisalo pismo podpore, v katerem so med drugim zapisali, da želijo, da stara ekipa še naprej vodi Art Center. Pa bo imela možnost? Na podlagi do zdaj izkazane hitrosti reševanja zapletov v zvezi z kulturnimi ustanovami pri nas bomo do prejema odgovora verjetno še mnogokrat legli k počitku.

Polona Balantič