Zlobec pravi, da Makarovičeve ne bo tožil, ker nima prič. Foto: MMC RTV SLO
Zlobec pravi, da Makarovičeve ne bo tožil, ker nima prič. Foto: MMC RTV SLO
Janez Drobnič
Ko je novinarka RTV SLO ministra Janeza Drobniča leta 2006 pred kamero vprašala o njegovi morebitni odstavitvi, je ta izgubil živce in precej grobo odrinil mikrofon. Pozneje se je opravičil, a je dogodek vseeno odmeval v javnosti. Foto: RTV SLO

Gospod predsednik upravnega odbora te institucije; nagrado seveda v celoti zavračam.

Svetlana makarovič, na podelitvi Prešernovih nagrad leta 2000

Njen odrski monoakt je izključno njen osebni problem. Kakšen pa je ta problem, kaj vse se je v njeni osebnostni in umetniški rasti dogajalo v desetletjih do nastopnega trenutka, ki je neponovljiv, pa je bolj zadeva psihoanalitikov kot pesništva, Prešernovega praznika in Prešernove nagrade!

iz kolumne Bolj poza kot iskrenost, Marijan Zlobec (Delo, 9. 2. 2000)
delo patra Rupnika
Makarovičeva je leta 2000 prejela Prešernovo nagrado, ki pa jo je - iz sprva javnosti neznanih razlogov - zavrnila, pozneje pa je v kolumni Sobotne priloge razložila, da jo je motil sonagrajenec Marko Rupnik.

O "incidentu" smo poročali že včeraj. Novinar Marijan Zlobec, ki je leta 2000 v Delu objavil kolumno Bolj poza kot iskrenost, v kateri je obsodil "odrski monoakt" Makarovičeve - torej to, da je zavrnila Prešernovo nagrado - je v ponedeljek hodil po Tavčarjevi ulici, ko se je njegova pot križala z Makarovičevo in njeno prijateljico. "Približno meter od pločnika zagledam ženski par, v tistem hipu pa se ga. Makarovič obrne in me opazi ter v hipu pobesni, da sem bil čisto šokiran, saj se z njo osebno ne poznam, ne komuniciram in je že več let sploh nisem videl. Najprej je začela fizično pljuvati vame in hkrati vpiti gnusoba in izprijenec, potem pa je začela mahati z rokami, se pravi, da mi je primazala klofuto, vendar pa sem se še uspel nekoliko umakniti, tako da mi je le posnela sončna očala, ki so poletela daleč stran ...," je za MMC povedal Zlobec.

Makarovičeva, ki je svoje dejanje označila kot "dobro narejeno avtorsko delo", je klofuto za Zlobca menda hranila vseh teh devet let. "Tudi poetično je bilo! Brez vzroka se roka priletne dame ne dvigne."

Kaj menita društvi pisateljev in novinarjev?
Društvo slovenskih pisateljev se v "afero" noče vpletati. "DSP o tej klofuti ni razpravljalo in nisem prepričan, da bo. Sam sem dogodek razumel kot zasebno zgodbo z dvema udeležencema," je bil lakoničen predsednik DSP-ja Slavko Pregl.

Grega Repovž, predsednik Društva novinarjev Slovenije, vsega skupaj ne vidi črno-belo, predvsem pa ne kot prvenstveno vprašanje novinarske "imunitete". "Tega dogodka ne bi jemal kot dogodek v novinarstvu, ampak kot dogodek v svetu umetnosti. In tam so dogodki malce bolj dramatični, tudi ekscesni, predvsem pa drugačni. Na eni strani imamo izjemno pesnico in pisateljico, ki to ve, ki pa tudi ve, kaj je eksces in kaj javnost. Je briljantni um, ki vnaprej ve, kakšne bodo naše reakcije na vsako njeno dejanje. Nikar je ne podcenjujmo. In na drugi strani imamo velikega slovenskega kritika, Marjana Zlobca, avtorja in tudi ekscentrika, ki se mu nenavadna reakcija na kritiko ni prvič dogodila. In tako je treba tudi zadevo jemati."

Milosavljevič: Nasilje je nasilje, ne glede na to, v kakšni obliki
Dr. Marko Milosavljevič
, profesor na katedri za novinarstvo na FDV-ju, opozarja, da se ne smemo, ne glede na to, kdo je akter "incidenta", zatekati k dvojnim merilom. "Nasilje ni nikoli rešitev niti pravi odziv na kakršno koli kritiko. Če smo se tako odzvali na odrivanje takratnega ministra za delo Janeza Drobniča, moramo imeti enotna merila za vse. Če nekomu ni všeč, kaj se on njem piše, so drugi načini, kako se odzvati, bodisi s sodbami in drugimi sodnimi potmi, s protesti in podobnim." Milosavoljeviču se nasilen odziv v odnosu do novinarjev nikakor ne zdi sperejemljiv, ne glede na okoliščine. "Ko v Sloveniji razpravljamo o kaznovanju otrok in podobnih temah, veliko govorimo o nasprotovanju nasilju v družini, nasilju do drugače mislečih, v družbi nasploh. Tudi če je neka gesta simbolična, se ta meja lahko zelo hitro premakne. Klofuta lahko hitro preraste v udarec s pestjo, tega si pa nihče ne želi."


Zlobčeva razlaga vzrokov za obračun
"Dogodek komentiram kot pobesneli napad užaljene pesnice, ker sem že leta 2000 spregledal njen scenarij v zvezi z zavrnitvijo Prešernove nagrade, to je zaigrati užaljenost brez razloga, kasneje se je izkazalo, da je nagrado zavrnila zato, ker je poleg nje enakovredno nagrado prejel tudi pater Rupnik, kot simbol katoliške umetnosti in z domnevno javnosti nepristopno umetnino v papeški kapeli v Vatikanu. Če bi to z odra obelodanila, sem prepričan, da bi ji v dvorani žvižgali, saj to ni noben argument za zavrnitev osebne nagrade," meni Zlobec.

"Njo najbolj boli, da sem jo takoj spregledal in da ji v ničemer ne verjamem, zlasti pa ne v njeno iskrenost, ker je bila vse le protiklerikalna in protiumetniška ter osebno večvrednostna igra, pri čemer ni ničesar izgubila, niti finančno ne, čeprav ji denarja za nagrado v resnici niso
izplačali, kot mi je potrdilo ministrstvo za kulturo, je pa prejela skoraj najvišjo državno pokojnino (90 odstotno) od 1. 10. 1999 dalje."

Ana Jurc

Gospod predsednik upravnega odbora te institucije; nagrado seveda v celoti zavračam.

Svetlana makarovič, na podelitvi Prešernovih nagrad leta 2000

Njen odrski monoakt je izključno njen osebni problem. Kakšen pa je ta problem, kaj vse se je v njeni osebnostni in umetniški rasti dogajalo v desetletjih do nastopnega trenutka, ki je neponovljiv, pa je bolj zadeva psihoanalitikov kot pesništva, Prešernovega praznika in Prešernove nagrade!

iz kolumne Bolj poza kot iskrenost, Marijan Zlobec (Delo, 9. 2. 2000)