Založba Družina je izdala posebno številko revije SLO – časi, kraji in ljudje. Revija, ki na poljuden način predstavlja zanimive zgodovinske teme, nove raziskave in dela slovenskih raziskovalcev, je tokrat v celoti posvečena 100 letom od konca prve svetovne vojne. Slovenski zgodovinski magazin (SLO) je sicer začel izhajati ravno v letu, ko so se zvrstili številni dogodki ob stoletnici začetka te prve velike, totalne vojne. Urednik Jože Dežman je pojasnil, da jih je gnala ideja, kako dela slovenskih raziskovalcev s področja zgodovine, antropologije, arheologije, muzealistike in povezanih ved predstaviti na poljuden način – na tak, kot jih podajajo nekatere tuje zgodovinske revije, pri nas pa se jih nato prevaja. In po štirih letih izhajanja (štiri številke na leto), je bil čas, da so v prvi posebni izdaji z najrazličnejših zornih kotov osvetlili slovensko izkušnjo velike vojne.

"Za slovenske dežele velja, da so bile v prvi svetovni vojni edinstven prostor mešanja civilnega in vojaškega, preplet jezikov, narodov, veroizpovedi, navad in tradicij, ki so jih prinašali in odnašali vojaki in begunci, jih sprejemali in tudi zavračali domačini, ker so jih motili, bogatili, jim vzbujali vero in nejevero. Temu danes rečemo dediščina, tedaj pa je bil to izzivalni vsakdan," je v uvodu v revijo zapisala Petra Svoljšak, zgodovinarka in podpredsednica nacionalnega odbora za spominjanje prve svetovne vojne.

In veliko teh tematik so v člankih z bogatim fotografskim gradivom predstavili povabljeni avtorji. Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine, urednik te posebne izdaje, je poudaril, da se je v zadnjih desetih letih ustvarila nekakšna skupnost prve svetovne vojne, povabljeni avtorji pa so vsi privolili, da del svojih raziskav predstavijo tudi v reviji.

Soška fronta zaznamuje slovensko ozemlje
Leta 1915 je bojišče usodno seglo tudi na slovensko ozemlje z odprtjem soške fronte. "Znotraj tega bojišča se je pokazalo, da je tudi svetovno najbolj znan dogodek, ki je zapisan v vseh leksikonih, preboj pri Kobaridu. V Italiji caporetto še danes pomeni simbol poraza," je pojasnil Štepec. Zato so k sodelovanju povabili Marka Simića, ki je že sredi 90. let prejšnjega stoletja napisal ključno knjigo Po sledeh soške fronte, v kateri ni le skupek zapisov iz druge literature, temveč je Simić prehodil vsak košček bojišča, si ogledal vsak ohranjen del tistega časa in vključil tudi arhivske posnetke.

Soška fronta je odprla problematiko beguncev, o katerih piše Renato Podbrščič. Miha Sluga je pripravil besedilo, ki ga po Štepščevem mnenju verjetno v nekaterih podobnih tujih revijah ne bi našli, saj je zelo kritično predstavil zločine avstro-ogrske vojske. "Habsburška monarhija svoje zadnje velike vojne nikakor ni vodila na viteški način," zapiše Sluga. Posledice brezpravja so najbolj občutili prebivalci predelov ob mejah z ruskim carstvom in srbsko kraljevino. "Da to niso bili samo občasni primeri, dokazujejo številna pričevanja slovenskih vojakov in številni zapisi v takratni slovenski spominski književnosti."
Šok za vojake, nova realnost v zaledju
Prva svetovna vojna je bila res totalna, uvedena je splošna mobilizacija vojaštva. Marko Štepec v prispevku oriše razmere, v katerih so se znašli slovenski vojaki na vzhodnem bojišču po vpoklicu 26. julija 1914 – po vznesenem odhodu jih takoj pričaka ruski topniški in šrapnelski ogenj, ki jih je zdesetkal. "Naše čete so šle naprej kot teleta v klavnico, brez glave, brez vodstva ... take vojne si nismo predstavljali," je slikovito zapisal vojak Ivan Matičič.

Vojaški sledi še mobilizacija civilistov, vse je podrejeno vojni, še posebej gospodarstvo, uvedejo se omejitve, restrikcije, vojna usodno zaznamuje tudi zaledje. V zaledju so bile pogosto pozabljene in spregledane ženske zgodbe, v zadnjih letih so jih osvetlili v raziskovalni skupini na Filozofski fakulteti. Zato so k sodelovanju pri reviji povabili Petro Testen, ki je predstavila vlogo žensk v tej vojni. Ženske so namreč prevzele moško vlogo glave družine, poskrbele so za preživetje družin, pa tudi delo v javnem prostoru, saj je bilo delovno sposobnih moških vse manj. Njihova prizadevanja, da bi vendarle čim prej zavladal mir, so se na slovenskem prostoru razvila v zbiranje podpisov za Majniško deklaracijo, ki jo je 30. maja 1917 Anton Korošec prebral na Dunaju in s tem navedel resne zahteve za preoblikovanje monarhije. Jasno je postalo, da ta ne bo več obstala. Po vojni je za kratek čas nastala nova Država SHS, katere nastajanje je opisal Bojan Balkovec in orisal delovanje prve slovenske narodne vlade.

Številne sledi nas opominjajo še danes
Kako spomin na vojno – tudi skozi pripovedi obiskovalcev, oživljajo v Kobariškem muzeju, piše Željko Cimprič. Kobariški muzej namreč v ospredje svoje pripovedi na razstavah vedno postavlja človeka. Človek begunec pa je bil tudi središče razstave na gradu Kromberk Goriškega muzeja, s katero je avtor Marko Klavora podal univerzalno doživljajsko izkušnjo beguncev.

Arheologijo v širši javnosti pogosto povezujejo z raziskovanjem antičnih obdobij, Uroš Košir pa je v slovenski prostor pripeljal arheologijo 20. stoletja, ki je arheologija vojn. Delček svojih raziskav na soški fronti je predstavil tudi v besedilu v reviji. Še vedno pa je številne sledi hudih spopadov mogoče najti v naravi. Kogar zanima prva svetovna vojna, lahko tako danes obišče vsa bojišča od Atlantika naprej, tudi po slovenskem ozemlju po Poti miru od Alp do Jadrana, ki jo slikovito opiše Tadej Koren. Spomin na začetek te vojne se je pred štirimi leti začel na TV Slovenija s serijo Slovenci in prva svetovna vojna režiserja Valentina Pečenka. Kako je potekalo snemanje na teh lokacijah in kakšno dragocenost predstavljajo pridobljeni arhivski posnetki tistega časa, Pečenko razkrije v svojem prispevku.

Več kot 250 spomenikov po Sloveniji
Posebej zanimive pa so predstavljene fotografije spomenikov, postavljenih v spomin na žrtve prve svetovne vojne, ki jih lahko najdemo po številnih krajih po Sloveniji. Zbral jih je Marko Štepec, ki jih je v skoraj dveh desetletjih med sobotnimi pohajkovanji našel več kot 250. "Delo sem začel kot vsi ljubitelji spomina na prvo svetovno vojno na soškem bojišču, potem sem pa začel hoditi po zaledju. Oprl sem se na knjigo Špelce Čopič, v kateri so obdelani umetniški spomeniki, ki so jih delali France Kralj, Tone Kralj, arhitekt Ivan Vurnik. Potem se mi je pa odprl svet spominskih plošč, ki so postavljene večinoma na pročeljih cerkva, in izkazalo se je, da ima vsaka cerkvena občina kakšno. Med njimi so zanimive razlike, na območju Dolenjske je veliko kapelic, na Štajerskem so obeliski. Odkrila se je velika dediščina," je opisal.

Kako se – tudi s pomočjo popularizacije raziskav in besedil o veliko vojni – spreminja zavedanje o njenem pomenu tudi za naše področje, pa lepo pokaže Štepčeva izkušnja: "Ko sem pred več kot 15 leti začel te spomenike odkrivati, ljudje po vaseh skoraj niso vedeli več zanje, pogosto so bili zaraščeni, kak odpadli križ je bil odmaknjen v grmovje, da so lažje kosili. Zdaj, ob 100. obletnici, pa sem začel srečevati ljudi, ki so ob koncih tedna prostovoljno obnavljali, čistili spomenike, barvali črke. Prišel je nov val, saj prva svetovna vojna dejansko združuje – distanca je že tako velika, da je splošen konsenz, da je treba vse te zgodbe povezati v željo po miru. Spomeniki so dobro izhodišče za to."