Zasedba  Aškerčeve, 14. april 1971. Priprave na pohod v center. Na fotografiji je mogoče prepoznati Jelko Pirkovič, študentko umetnostne zgodovine, Sergija Batističa, študenta fizike in matematike iz komune v Tacnu, Slobodana Valentinčiča z Radia Študent, Zdenka Kodriča – Kočija iz  Gledališča Pupilije Ferkeverk in Pekarne itd. Foto: Iztok Premrov
Zasedba Aškerčeve, 14. april 1971. Priprave na pohod v center. Na fotografiji je mogoče prepoznati Jelko Pirkovič, študentko umetnostne zgodovine, Sergija Batističa, študenta fizike in matematike iz komune v Tacnu, Slobodana Valentinčiča z Radia Študent, Zdenka Kodriča – Kočija iz Gledališča Pupilije Ferkeverk in Pekarne itd. Foto: Iztok Premrov

Obdobje študentskih gibanj me je trajno zaznamovalo, tako osebno, idejno kot tudi družbeno-politično. Prej sem npr. hotel biti "običajni" filozof, sicer bolj matematik kot filozof, skratka matematik s filozofskimi dodatki. Potem se je pa zadeva čisto obrnila. Postal sem predvsem filozof. Usmeril sem se tudi v teorijo in kritiko znanosti. Zame nadvse pomembno je bilo tudi to, da sem v tem dogajanju spoznal tudi dekle, ki je kasneje postalo moja žena.

Prva od petih strani ciklostiranega Manifesta zasedene Filozofske fakultete,
Prva od petih strani ciklostiranega Manifesta zasedene Filozofske fakultete, ki ga je sestavila teoretska skupina pri Akcijskem odboru Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov – AO SŠ LVZ. Čeprav so člani teoretske skupine prihajali in odhajali, je mogoče izluščiti jedro, ki so ga sestavljali Mladen Dolar, Pavle Kristan, Miro Mihevc, Mirjana Nastran, Darko Štrajn, Andrej Ule in Pavle Zgaga. Foto: Osebni arhiv Goranke Kreačič

Obdobje študentskih gibanj me je trajno zaznamovalo, tako osebno, idejno kot tudi družbeno-politično. Prej sem npr. hotel biti "običajni" filozof, sicer bolj matematik kot filozof, skratka matematik s filozofskimi dodatki. Potem se je pa zadeva čisto obrnila. Postal sem predvsem filozof. Usmeril sem se tudi v teorijo in kritiko znanosti. Zame je bilo nadvse pomembno tudi to, da sem v tem dogajanju spoznal tudi dekle, ki je kasneje postalo moja žena. Sicer pa smo se tedaj na raznih študentskih srečanjih, protestih, posvetovanjih ipd. mnogi moji kolegi in kolegice "usodno" srečali s svojimi življenjskimi partnericami in partnerji. Tedaj je za mnoge izmed nas postalo čutno oprijemljivo geslo "osebno je politično".

Sam sem se tedaj precej ukvarjal s povezovanjem med kritičnimi marksisti in kritičnimi kristjani, predvsem s skupino 2000. Pomagal sem pri ustanavljanju in izdajanju istoimenske revije. V tem času sem v bolj ali manj neformalnih partijskih biltenih objavil nekaj sestavkov o odnosu med marksizmom in krščanstvom, kjer sem se med drugim zavzemal za skupen boj proti "rdečemu" (tj. partijskemu) in "črnemu" (tj. cerkvenemu) klerikalizmu. Seveda mnogi iz partijskega establišmenta niso bili ravno navdušeni nad tem početjem, tako so mi "svetovali", da naj raje neham s svojo partijsko politično kariero. Včasih je prihajalo tudi do kakih rahlo komičnih ujemanj med partijskim in cerkvenim nasprotovanjem povezovanju med marksisti in kristjani. A s svojo študentsko politično kariero nisem nehal zaradi teh nasvetov, pač pa zaradi tega, ker sem se scela posvetil študiju, predvsem študiju filozofskih osnov sodobnih (naravoslovnih) znanosti in razlikovanju med znanostjo in ideologijo.

V začetku 70. let se je začela preobrazba študentskega gibanja iz zgolj univerzitetnega gibanja v širše zasnovano protestno in kritično družbeno gibanje. Ta preobrazba je doživela svoj vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete maja leta 1971. Pred tem se je študentsko gibanje v glavnem dogajalo med študenti. Nekatere skupine v slovenskem študentskem gibanju, npr. Poljšakova Skupina 4. blok, so bile bolj krščansko in nacionalno usmerjene, druge bolj kulturniško, npr. v smislu gojenja alternativne kulture. Spet tretje je bolj zanimala alternativna politika, npr. trockistično anarhistično usmerjena politika, kot na primer skupino okrog Jaše Zlobca.

Pri tem smo imeli zelo različna stališča do aktualnih političnih zadev, npr. bolj levičarsko usmerjeni študentje smo ostro kritizirali tudi Kavčičevo politiko in ekonomijo, češ da gre za neperspektivni spoj socializma s kapitalizmom in terjali bolj radikalne spremembe, drugi, npr. bolj "nacionalno" usmerjeni pa so Kavčičevo politiko vneto zagovarjali. Sam sem sodil med "prve", a zato sem bil še vedno dober prijatelj in solidaren z akcijami "drugih" (npr. Poljšakove skupine 4. blok).

Sam sem vedno zavračal preobrazbo socialistične revolucije v revolucijski biznis, ki se konča z izdajo socializma in prepuščanje primitivnim poskusom restavracije kapitalizma. Od tedanjih partijskih ideologov smo slišali marsikatero kritiko, tudi ironično, npr. da smo ultralevičarji nekaki "bosonogi avguštinci" ipd. Glede tega se spomnim, ko smo študentje po koncu zasedbe Filozofske fakultete v časopisu Komunist objavili "Manifest" zasedene Filozofske fakultete. Zanimivo je bilo že to, da so nam ga tam sploh hoteli objaviti. Govoril sem s tedanjim urednikom Komunista in ni bil ravno zadovoljen z njim. Pričakoval je, da bomo študentje bolj udarni, da se bomo bolj zavzeli predvsem za "liberalne" ekonomske reforme, ki so jih mnogi zagovarjali tudi po Kavčičevem padcu. Mene je pri vsem skupaj najbolj zanimalo, kdo vse se skriva za onem "mi" v "Mi pa smo mislili, da ...". Domnevam, da dobršen del tedanje partijske elite, ki se je že tedaj pripravljal na čim bolj gladek (in s kapitalom podkovan) prehod v "liberalno" družbo. Vsaj mene tovrstna politika ni zanimala. Zdela se mi je kot z "dobrimi nameni" tlakovana pot v družbeno in nacionalno katastrofo.

Seveda je bilo med protestnimi študenti prisotno tudi posnemanje tedanjih ameriških, nemških in francoskih levičarskih študentskih gibanj. Študentje v Ljubljani smo bili enako zavzeti tako proti tedanji ameriški politiki (zlasti proti vojni v Vietnamu) kot proti tedanji Sovjetski politiki (okupacija ČSSR). Ta kritična zavest je bila v tedanji Jugoslaviji med Slovenci najbolj razvita.

Na zasedeno Filozofsko fakulteto so prihajali ljudje od vsepovsod, radovedni, kaj se tu dogaja (seveda je bilo med njimi tudi kaj agentov Udbe, ki so nas skušali sprovocirati v kake odkrito "protirežimske" akcije). Mi pa smo hodili ven, obiskovali smo krajevne skupnosti, tovarne. To je v politiko vneslo popolnoma drugačno dinamiko od tiste, ki je bila običajna v tedanji družbi. Meni se je zdelo, da če bomo z zasedbo fakultete zdržali vsaj še nekaj tednov, bo ta val zajel vso slovensko družbo in se ga ne bo dalo več ustaviti. Zdelo se mi je, da tudi če nas bodo potem vse politično "požagali", se gibanja ne bo moglo ustaviti. Vendar tik preden je prišlo do preobrazbe zasedbe v nekakšen performans, smo razpravljali, da bi šli naslednji ponedeljek k delavcem v Litostroj in se morda povezali z njimi.

Kljub temu je bila zasedba Filozofske fakultete zanimiv poskus spoja umetnosti, družbene kritike in družbenega gibanja. Mislim sicer, da smo Slovenci za kaj takšnega preprosto nadarjeni. Uporniška gibanja v Sloveniji so pogosto tako delovala in bila v tem pogledu zelo specifična. To dejstvo ima veliko družbeno prebojno moč, ki se je morda sploh ne zavedamo dobro. Kot narod smo se realizirali predvsem v kulturi.

Tako smo v Sloveniji dokaj poudarjeno razvili razne ustvarjalne oblike kulturno-družbene kritike (to se začenja verjetno že s slovenskim protestantizmom). Vendar pa nam manjkajo primerljivo razvita (in cenjena) znanost, inventivno gospodarstvo in evropsko naravnana politična samozavest. Zato imajo kulturno-ideološki spori pri nas neznansko težo in so videti nerešljivi.

V Ljubljani v času študentskih gibanj ni bilo toliko bojevniškega zagona, kot je bil prisoten recimo ponekod drugje v Jugoslaviji (npr. v Beogradu in v Zagrebu). "Slovensko" gibanje se mi je zdelo tudi bolj teoretsko domišljeno. Imeli smo veliko poglobljenih teoretskih razprav in diskusij. Res pa je tudi, da v Sloveniji ni bilo toliko povodov za kake ostrejše proteste kot drugje po Jugoslaviji. Gospodarske reforme so namreč opazno izboljšale ekonomijo in življenjski standard ljudi v Sloveniji. Skratka v Sloveniji ni bilo toliko točk, na katerih se je dalo ostro kritično soočiti s tedanjo oblastjo. Pa tudi tedanja oblast v Sloveniji se je prestrašila, da bi se zgodilo v Sloveniji kaj podobnega kot v Beogradu, da nam je bila pripravljena ustreči v nekaterih naših zahtevah. Največji dosežek je bil verjetno samostojni študentski radio, znameniti Radio Študent. Mislim, da je bil to dosežek strateškega pomena, ne samo za slovensko, ampak za celotno jugoslovansko protestniško in družbeno kritično sceno. Mislim, da je bil to dolgo edini študentski radio v vsej Evropi.

Mnogi študentje smo pozorno spremljali svetovno dogajanje, navduševala nas je rast t. i. nove levice na Zahodu. O vsem tem smo veliko razmišljali in razpravljali med seboj, pa tudi z nekaterimi angažiranimi profesorji na univerzi. Sam sem takrat intenzivno študiral sodobno filozofijo in sem bil še bolj integriran v ta dogajanja. Vendar me je pri tem najbolj zanimalo novo, družbeno kritično premišljanje v znanosti in o znanosti. Zanimala me je znanost iz emancipatornega vidika. Nekaj stvari o tem sem tudi napisal za Tribuno ali kam drugam. Pomembno je bilo, da je nova študentska organizacija na ljubljanski univerzi skušala biti neodvisna od ZK in tedanje Zveze mladine. Kmalu po letu 68 se je vzpostavila tudi nekakšna zveza jugoslovanskih študentskih organizacij, ki je bila prav tako relativno neodvisna politična organizacija mladih. Študentska organizacija v Ljubljani je precej dejavno sodelovala z drugimi podobnimi organizacijami v tedanji Jugoslaviji. Najbolj pa smo sodelovali z beograjskimi in zagrebškimi študenti. Občasno smo se tudi medsebojno srečevali. Ni čudno torej, da je jugoslovanska ZK samostojne študentske organizacije kmalu potem ukinila in jih podredila tedanji Zvezi socialistične mladine, ki je bila bolj konformna tedanjemu sistemu.

Včasih sem kot delegat slovenske študentske organizacije hodil na sestanke Jugoslovanske zveze študentov v Beograd, včasih tudi v Zagreb. Že na teh pogovorih so se pojavljale razne, recimo "mednacionalne" napetosti, iz katerih se je čutilo, da ta država ne bo dolgo zdržala. Kazale so se velike razlike tudi med nami, npr. med bolj politično kritično mislečimi in bolj politično konformnimi študentskimi predstavniki. Meni se je to dogajanje sicer zdelo problematično, a precej nerešljivo. Predstavniki hrvaških študentov so npr. že od začetka kazali interes po totalni nacionalni emancipaciji Hrvaške od ostale Jugoslavije, ne glede na druge narode v Jugoslaviji. Predstavniki srbskih študentov pa so podobno gojili svojo zamisel o združevanju vsega srbskega naroda in zganjali strah pred albanskimi nacionalisti. Potem so bila še tu še vedno nerazrešena nacionalna vprašanja v Bosni, na Kosovu ... Se še spomnim kolegov s Kosova, predvsem študentskega funkcionarja Azema Vllasija, ki je delal politično kariero in je bil potem zaprt zaradi domnevnega albanskega nacionalizma (zagovarjal naj bi idejo Kosova kot republike). Tudi Vllasi je skušal hoditi srednjo pot med pritiski srbskih in albanskih nacionalistov in jih dobival (dobesedno in simbolno) po glavi od obeh "strani". Predstavniki slovenskih študentov smo poskušali krmariti med temi nasprotujočimi si težnjami in pomirjati strasti. Vendar smo imeli študentski predstavniki pred drugimi "mladinskimi" predstavniki v tedanji SFRJ to prednost, da smo o teh razlikah morda lahko malo bolj odkrito govorili, kot se je to dogajalo v drugih institucijah tedanjega političnega sistema Jugoslavije.

Nekateri študentski aktivisti v Ljubljani smo krenili v še eno pomembno akcijo, ki je bila v skladu s tedanjo Dutschkejevo zahtevo "Dolgi marš skozi institucije", kar je pomenilo ne se samo zoperstaviti institucijam oblasti (npr. slaba izkušnja npr. francoskih študentov, ki so izgubili svojo bitko s tedanjo francosko državo) – pač pa: raje se včlaniti v pomembnejše politične institucije in jih od znotraj reformirati. Tako smo se nekateri študentski aktivisti vključili v Zvezo komunistov in delali tam nemir, kolikor se je pač dalo, tako sem počel tudi sam.

Nekaj časa sem bil tudi član Univerzitetnega komiteja ZKS v Ljubljani in Republiške konference ZKS. Spomnim se še, kako sem se na neki partijski seji javno "spopadel" z Edvardom Kardeljem, mislim da okrog njegovega pojmovanja socialističnega samoupravljanja, koncepta t. i. tozdiranja in njegove popolnoma zgrešene uporabe Marxove kategorije "združeno delo". Včasih je bilo početje "dolgomaršnih" študentskih aktivistov v ZK celo delno uspešno, večinoma pa smo izpadli "uporni" študentje precej naivno.

A tudi v moji "partijski" izkušnji se je ponovila zgodba iz jugoslovanske študentske scene. Ko sem npr. med letoma 1973 in 1975 v imenu tedanje univerzitetne partijske delegacije iz Ljubljane hodil na razne sestanke v Beograd, sem videl enako sliko kot prej pri študentski organizaciji. To je bilo zelo zanimivo. Res pa je, da sem od začetka naivno mislil, da bo iz tega mojega oz. našega "partijskega" prizadevanja nastalo kaj več kot iz "študentskega" prizadevanja.

Mislil sem, da bo vsaj iz slovenskega dela študentskega gibanja nastalo neko bolj obširno družbeno gibanje, ki bo ponudilo konstruktivno alternativo tedanji okosteneli Zvezi komunistov. Temu ne bi rekel ravno kaka nova stranka, ampak prej neodvisno, levo usmerjeno civilno družbeno gibanje. Soočenje z jugoslovansko problematiko je bilo zame pomembna in kar travmatična politična izkušnja. Dokaj jasno mi je postalo, kam vodi razvoj notranje razbite države.

Upal pa sem, da se bo prvotni impulz študentskega gibanja bolj poznal v družbi, kot se je, zlasti po zasedbi Filozofske fakultete. Skratka verjel sem, da bo iz vsega tega nastalo kaj več kot zanimiv kulturno politični happening. Ampak ni. Študentje smo se med seboj razsuli na različne, bolj politične, bolj kulturne, bolj nacionalne smeri in ni bilo več enotne volje po spremembah, kot je bila še pred in med samo zasedbo. Protestnim študentom v Ljubljani pa je paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutchkejevski transformacijski "marš skozi institucije". Namreč nekdanji "študentski kadri" so od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenil v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Tu se je zgodilo nekaj takega, kar sem jaz mislil, da se bo razvilo iz študentskega gibanja.

Tudi v tedanji slovenski ZK so deloma prodrle nekatere "študentske" zamisli, npr. precej široka blokada poskusov uresničevanja projekta t. i. usmerjenega izobraževanja. To se v Sloveniji ni nikoli izvajalo v celoti ali čisto zares, kot se je ponekod drugje v Jugoslaviji. V Sloveniji je bil narejen nekak tih kompromis med uradnimi zahtevami političnih vrhov po celoviti ideološki reformi šolstva in popolnim zavračanjem tovrstnih zahtev pri večini slovenskih šolnikov in intelektualcev. In še par podobnih zadev je bilo, npr. treznejše uveljavljanje t. i. tozdiranja, tj. politično dirigiranega samoupravljanja. Skratka kritični študentje smo imeli nekaj vpliva na družbeno dogajanje, a le posredno, nikoli neposredno in od oblasti priznano. Mislim, da slovenska politična elita ni bila relativno tolerantna do študentskega gibanja le iz nekakšnega strahu pred študentsko opozicijo, temveč tudi zato, ker je tudi sama v študentskem gibanju videla neko pomembno družbeno in politično iniciativo. V tem se je kazalo, da je bila slovenska partija vendarle drugačna kot drugje po Jugoslaviji. Saj se kaj podobnega ljubljanskemu Radio Študentu v Beogradu in Zagrebu ne bi zgodilo niti v sanjah.

Lahko bi dejal, da je bila večini tedanjih kritično mislečih študentov skupna težnja po tem, da se rešimo partijske dominacije, da razvijemo resnično demokracijo, vendar si je to vsak od nas malo drugače predstavljal. Imeli smo kar ostre razprave med študenti različnih fakultet. Spomnim se npr. takšnih razprav med ekonomisti in filozofi v času zasedbe FF-ja. Študentje tehničnih ved so imeli zopet malo drugačne, nekako vmesne poglede, zelo aktivni so bili na primer nekateri študentje kemije.

V svetovnem študentskem gibanju 60. in 70. let je šlo za prvo globalno civilno družbeno gibanje, ki je imelo neki globalni učinek. In slovenski "gibanjski" študentje smo se čutili del tega, to je bila za nas izjemno pomembna zadeva. Nekaj časa smo sodelovali tudi s študentskimi organizacijami iz nekdanje Vzhodne Evrope, predvsem s Čehi, dokler se je še dalo. Malce tudi s Poljaki, če se ne motim. V Sloveniji smo mislili, da se bo virus "zahodnih" študentskih protestov zanesel tudi na Vzhod, da bo prišlo do neke demokratizacije socializma. Pa se je potem, po sovjetski okupaciji Češkoslovaške in po protireformnem udaru Jaruzelskega na Poljskem, seveda možnost za kaj takega kmalu zaprla, mislim da kar s skupnim sodelovanjem vzhodnih in zahodnih velesil. Nobeni od njih ni bilo v interesu delati eksperimenta z resničnim socializmom, ne realnim, ampak resničnim.

Na nadaljnjo usodo študentskega gibanja v Sloveniji je močno vplival upad vpliva in moči levo usmerjene mentalitete v sedemdesetih letih in povečana politična represija v Jugoslaviji (po "obračunu z liberalizmom" v času "svinčenih let", po znamenitem "Dolančevem" pismu in "Brionskem plenumu" leta 1972). Naravnost fatalno negativno je vplival sovjetski imperialni obračun z reformami na Čehoslovaškem in v drugih vzhodnoevropskih državah. Meni, pa tudi mnogim drugim levo usmerjenim študentom, se je zdelo, kot da se je celotna intelektualna levica človeštva, torej gibanja, ki skušajo resno misliti družbo, znašla v šoku in nekako zaspala. Namesto resne družbene kritike so se začeli pojavljati razni nadomestki in modni izdelki, npr. postmodernizem, postmarksizem in podobne "post" reči, ki so bolj se poigravale z jezikom in z idejami kot resno razmišljale o nastali situaciji. To je bilo po mojem mnenju dokaj usodno in je odprlo vrata neo-konservativizmu, kot je npr. neoliberalizem. Paradoksalno je, da je npr. neoliberalizem povzel in po svoje sprevrgel nekatera gesla levice, kot so npr. zamisli o družbi z minimalno državo, o svobodnem posamezniku kot temelju svobodne družbe, pa o družbi, ki se samoorganizira na podlagi neposrednih dogovorov med zainteresiranimi ipd.

Tudi travmatične strani med- in povojnih dogodkov, o katerih se danes javno govori, npr. povojni poboji, so bile med nami, "akcijskimi" študenti poznane že takrat. Vsaj med akcijskimi študenti smo "spravo" dosegli že od 68. do 71. leta. V študentskem gibanju so sodelovali tako potomci "rdečih" in potomci "belih", popolnoma enakopravno. Strinjali smo se o tem, da so se dogajale nedopustne stvari na eni in drugi strani, ampak tudi o tem, da moramo mi mladi iti čez to. Noben pa ni problematiziral ali zavračal NOB kot takšne, kot se denimo ponekod počne danes. Takrat je bila preprosto drugačna mentalna klima. Ni bilo izkoriščanja zgodovinskih travm za boj za oblast, kot je danes. Zato se mi zdi današnje mentalno stanje hud padec nazaj, tako kulturen in političen.

Seveda je danes iz varne časovne oddaljenosti mogoče govoriti kar koli, vendar so za študentskimi gibanji ostali pomembni rezultati. Res pa se je zgodilo tudi to, da je te rezultate v marsičem prevzel kapital in z njimi manipulira še danes v t. i. industriji zabave in prostega časa. To se je lahko zgodilo zato, ker se študentska gibanja niso uspela preleviti v bolj organizirano in trajnejše civilno družbeno gibanje, ki bi izvajalo množični demokratizacijski pritisk tako na medije kot na oblasti. Kapital je tako izkoristili nekatere emancipatorne ideje študentskih gibanj, npr. v novi množični kulturi, množični potrošnji. Od "freedom to the people" do "make love not war", vse je to je šlo potem na trg. Za dober denar seveda. To zna kapital dobro izkoristiti. Zato imamo vtis, kot da je impulz študentskih gibanj propadel. Novolevičarski val se ni obdržal. Vredna bi bila analiza zakaj, kaj je bilo tu vse vpleteno. Gotovo je bilo veliko interesov, da se ne obdrži.

Četudi so bili cilji študentskih gibanj iluzije, so to bile vseeno produktivne iluzije, ki so privedle do pomembnih emancipatornih preobrazb v kulturi in družbi. Mislim, da nobeno drugo transformativno dogajanje 20. stoletja, ne oktobrska, ne Kitajska, ne informacijska revolucija ni imelo takšnih učinkov, pa čeprav smo bili študenti prepričani, da smo doživeli velik neuspeh. Bi hoteli še kaj več?

Vsaj zame je pomembno vprašanje, ali še danes obstajajo kaki pomembni potenciali za globalne družbene in kulturne spremembe, podobne tistim v šestdesetih in sedemdesetih letih. Spomnim se, da smo mladi, zlasti študentje, že pred letom 68' čutili, da se nekaj "nabira v zraku", da se bo zgodilo nekaj pomembnega. In potem so nastopili študentski protesti, nova levica, kontrakultura ipd. po celem svetu. Sedanja Evropa za zdaj očitno še čaka, da jo bo kaj premaknilo s tira, ki ne pelje več nikamor. Vendar ne smemo preveč zgolj čakati na zunanje spodbude. Pri študentih se namreč njihova družbena gibanja hitro spremenijo v neke vrste intelektualistični teater, oz. na eni strani v teater, na drugi strani pa v kake ekstremistične, tudi teroristične variante. Podobno se je namreč v sedemdesetih letih dogajalo z levičarskimi ekstremizmi v Zahodni Nemčiji, Franciji in Italiji. Delno je šlo za posledice razočaranj mnogih mladih nad tem, kar so študentska gibanja dosegla oz. ne-dosegla, predvsem zato, ker iz študentskih gibanj niso nastala širša civilno družbena gibanja vseh generacij.

Ta dogajanja so še vedno nauk tudi za mlade in stare danes, namreč nauk o tem, kako se ne zadovoljiti s partikularnimi dosežki, ki prinašajo začasne pridobitve posameznim družbenim skupinam (npr. študentom), in kako ne podleči vtisu o porazu gibanj, če se zamisli in pobude za družbene spremembe ne pokažejo takoj.

Obdobje študentskih gibanj me je trajno zaznamovalo, tako osebno, idejno kot tudi družbeno-politično. Prej sem npr. hotel biti "običajni" filozof, sicer bolj matematik kot filozof, skratka matematik s filozofskimi dodatki. Potem se je pa zadeva čisto obrnila. Postal sem predvsem filozof. Usmeril sem se tudi v teorijo in kritiko znanosti. Zame nadvse pomembno je bilo tudi to, da sem v tem dogajanju spoznal tudi dekle, ki je kasneje postalo moja žena.