Že kot najstnik je v Novem mestu, takrat osrednji literarni reviji na Slovenskem, objavljal gledališke kritike. Tudi pozneje pa je ostal zvest dramatiki: doktoriral je iz Cankarjeve dramatike, predvsem pa je kot analitik slovenske dramatike objavil v slovenski kulturni zgodovini neprimerljivo zbirko monografij z naslovom Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike, v kateri je analiziral vsa slovenska dramska besedila.

Eden vodilnih glasov kritične generacije
Kot interpret sodobnih slovenskih modernističnih pesniških in pripovednih besedil je bil Taras Kermauner vedno korak pred drugimi bralci, nenehno je ustvarjal nove koncepte, med katerimi se je najbolj prijela oznaka ludizem. Kot poroča Radio Slovenija, je redno objavljal tudi obsežne esejistične knjige, v katerih je luščil plasti literarnih del, pa tudi svojega jaza. Kot dramaturg, deloma tudi režiser, je sodeloval pri mnogih uprizoritvah starejših in novejših slovenskih dram.

Leta 1985 so mu podelili nagrado Prešernovega sklada, vendar je ni sprejel. V tem dejanju se zcali Kermaunerjeva zelo posebna, vedno uporna drža do sveta, ki je med drugim botrovala temu, da se je leta 1990 umaknil iz javnega življenja.

Taras Kermauner je bil kot pripadnik t. i. kritične generacije, ki je nastopila predvsem z revijo Perspektive (v letih 1963-64 je bil njen sourednik), vedno v areni življenja, tudi takrat, ko se je pred leti umaknil iz nje, brez nje kot zaljubljenec v življenje in literaturo ni mogel.

Vrnitev v javno življenje
V zadnjih mesecih je Kermauner dal številne intervjuje, saj skoraj ni bilo medija, ki ne bi objavil pogovora z njim, pojavil se je tudi kot kolumnist Sobotne priloge Dela. V omenjenih pogovorih je pogosto pojasnjeval svoje poglede na preteklo in sedanjo družbeno realnost.

Za Mladino je tako povedal, da so izjave pristašev Nove revije, ki menijo, da so oni osvoboditelji Slovenije, "brezmejen napuh infantilcev". Kaj boljšega mnenja ni imel niti o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, za katerega je dejal, da ga določa "en sam ultraredukcionizem".

"Begam med izgubljenostjo, ki je duhovne in čustvene narave, in vitalizmom, ki me noče zapustiti. O vrednosti moje dejavnosti in osebe pa dejansko ne vem nič odločilnega. Morda je tako najbolje. Borim se v megli (tudi v močvari). Človek sam je na začetku proces, ko se mu začenja sanjati, kaj-kdo bi lahko bil. Če trdim to, sem v pretežni meri vendar optimist," je v intervjuju za revijo Bukla še čisto pred kratkim, aprila letos, ob izidu Navzkrižnih srečavanj povedal Kermauner.