Najstarejši zgodovinski zapis o tapiseriji izvira iz leta 1476 in že tedaj je bilo delo last katedrale v Bayeuxu. Foto: Etat fançais
Najstarejši zgodovinski zapis o tapiseriji izvira iz leta 1476 in že tedaj je bilo delo last katedrale v Bayeuxu. Foto: Etat fançais
Tapiserija iz Bayeuxa
Podobe glavnih akterjev osvajanja britanskega otoka spremljajo številni komentarji. Po zagotovilu zgodovinarjev so nekateri zelo hudomušni, njihovega pravega pomena pa sodobni človek, nepoznavalec tedanjih 'tračev,' ne more dobro razumeti. Foto: Etat fançais
Tapiserija iz Bayeuxa
Pomena nekaterih prizorov popolnoma ne razumejo tudi zgodovinarji. Eden najbolj dorečenih motivov je tako podoba anglo-saksonskega kralja Harolda s puščico v roki. Tradicionalna razlaga govori, da si Harold vleče puščico iz očesa, novejša razlaga pa pravi, da gre preprosto za podobo Harolda, ki vihti puščico. Foto: Etat fançais

Pred več kot 100 leti so žensko z imenom Anna Eliza Stothard, med drugim tudi uveljavljeno pisateljico zgodovinskih romanov, obtožili kraje delčka več kot 70 metrov dolge tapiserije, ki predstavlja dogodke pred samo invazijo Normanov na britanski otok leta 1066 in po njej. Stothardova je bila žena umetnika in starinoslovca Charlesa Stotharda, zelo cenjenega kot avtorja akvarelov, ki so prikazovali starodavne grobnice in druge spomenike.

Zdolgočasena žena si odreže košček tapiserije
Nekoč ga je delo zaneslo tudi v francosko mestece Bayeaux, kjer že vsaj 600 let hranijo tapiserijo, menda narejeno po naročilu škofa Oda, polbrata Viljema Osvajalca, vodje normanskega vdora v Britanijo. Ko je Stothard dokončal akvarel s podobo tapiserije, naročila ga je londonska družba starinoslovcev (Society of Antiquaries of London), in sta zakonca odpotovala domov, so v katedrali, kjer so tedaj hranili tapiserijo, ugotovili, da delček te zgodovinske umetnine manjka. Obtožili so Anno Elizo, ki naj bi se zlobnega podviga lotila ... iz dolgčasa.

Replika krpe ostaja vidna
Kot piše Guardian, je arheolog Michael Lewis, organizator nedavne dvodnevne konference o tapiseriji iz Bayeuxa, Anno Elizo opral vsake krivde. Po natančnem študiju zapuščine Charlesa Stotharda je prišel do sklepa, da je bil gospod, in ne gospa, Stothard tisti, ki je izrezal delček tapiserije. V Bayeux so po odkritju incidenta nemudoma poklicali restavratorje, ki so izdelali natančen posnetek pogrešane zaplate, a sledi zločina niso mogli prikriti. Tudi danes pozorno oko zazna spremembo v kakovosti izvorne tkanine in v 19. stoletju izdelanega nadomestka.

Smrt med opazovanjem skice vitraža
Charles Stothard je umrl med delom uradne skice že omenjene družbe starinoslovcev le nekaj let po neljubem dogodku. To delo mu je bilo tako zelo ljubo. Med skiciranjem vitražev neke cerkve v Devonu je omahnil z zidarskega odra. Da bi od daleč pogledal svojo sliko, je naredil nekaj korakov nazaj, pri tem pa je pozabil, da ne stoji na trdnih tleh, pač pa na ozki deski več metrov nad tlemi. Padel je in si razbil glavo na kamniti podobi viteza. Torej prav na tisti umetnostni prvini, katere študiju je posvetil največ časa. Tako je nekaj po njegovi smrti Anna Eliza izdala njegovo veliko delo Monumental Effigies of Great Britain (Nagrobni portreti v Veliki Britaniji).

Tri teze o avtorstvu tapiserije
Razrešitev 'kriminalne' zgodbe, ki se je spletla glede tapiserije iz Bayeuxa, pa ni rešilo vseh nedorečenosti v zvezi z veličastnim umetniškim delom. Ena od ključnih težav ostaja lastništvo tapiserije. Večina strokovnjakov se strinja, da je bila tapiserija izdelana v Canterburyju, kjer je izdelavo naročil polbrat vodje invazije Normanov. Tako naj bi bila tapiserija zelo 'ažurni' zgodovinski dokument, saj naj bi dogodke iz leta 1066 predstavila že takrat, ko je veliko akterjev velike bitke še živelo. Druga razlaga, ki je precej 'bližje' Francozom, govori o tem, da je tapiserijo naročila Viljemova žena Matilda (menda jo je skupaj s svojimi družicami na dvoru celo izdelala) in da je tako že po izvoru francoska. Kakor koli že, obstaja tudi razlaga, da je bila naročnica ali celo izdelovalka tapiserije Edith, svakinja Harolda Godwinsona, domnevno zadnjega anglosaksonskega kralja Anglije pred normansko invazijo.

Tapiserija v Bayeuxu visi že 600 let. Po več stoletjih v tamkajšnji katedrali je danes na ogled v njej posvečenem muzeju in vse kaže, da se nade Britancev o vrnitvi tapiserije na Otok nikoli ne bodo uresničile.