Pariško stolnico Notre-Dame, ki je bila na otočku sredi reke Sene zgrajena v 12. stoletju, vsako leto obišče od 12 do 14 milijonov ljudi. V okoli 850 letih njenega obstoja sta onesnaženje in zob časa opravila svoje, in nekoč mogočna kamnita zunanjost se je pričela krušiti, je poročal The Guardian.

"Če ne bomo začeli obnovitveno-restavratorskih del, tvegamo odpadanje večjih delov stavbnega plašča. Gre za zelo resno tveganje," je pojasnil Michael Picaud, predsednik dobrodelne akcije Prijatelji Notre-Dame, ki jo je organiziral pariški nadškof. Cerkveni uradniki, ki so iz okrušenega kamenja naredili že pravo "pokopališče kamnov", kot mu pravijo sami, medtem zagotavljajo, da je obisk katedrale še vedno varen.

Vstopnine v katedralo ni, francoska država, ki je lastnica stavbe, pa letno nameni okoli 2 milijona evrov za popravila. A to je mnogo premalo, da bi lahko zagnali prepotrebna obsežna restavratorska dela, ki so bila nazadnje opravljena v 19. stoletju.

Notre-Dame je v popularni kulturi najbolj znana kot prizorišče dogajanja Notredamskega zvonarja pisatelja Victorja Huga iz 19. stoletja. Pa tudi po dveh filmih z istim imenom, in sicer klasike iz leta 1939 z Charlesom Laughtonom ter Disneyjeve glasbene animacije iz leta 1996. Prav slednja je katedralo naredila še posebej zanimivo za sodobne turiste.

"Zame je to kot v filmu, takoj pomislim na Notredamskega zvonarja, pa na knjigo tudi. Ko sem prebrala knjigo, sem resnično hotela obiskati katedralo in jo videti v živo," je dejala Američanka Claire Huber med obiskom. Cerkveni uradniki upajo, da bo katedralina slava pomagala pri zbiranju prispevkov po svetu, še posebej iz ZDA.

"Gargojli so tisto, kar ljudje želijo videti, ko obiščejo Pariz. Če ne bo več gargojlov, kaj bodo potem videli," se je retorično vprašal Andre Finot, predstavnik za stike z javnostjo katedrale Notre-Dame.