Poleg prekuhavanja postane vode bomo naredili še en prekršek. Namesto zapovedi, da je potrebno v življenju gledati predvsem naprej in načrtovati prihodnost, vas tokrat vabimo, da se hitro obrnete za 180 stopinj in se pogumno lotite odkrivanja zgodovine. Malo drugačne kot je tista, ki se običajno znajde na straneh šolskih učbenikov. Nobenih bitk in sumljivih političnih pogodb ne bomo razčlenjevali. Vabimo vas na odkrivanje zgodovine oblikovanja današnje oblike božičnih običajev.

Kot glasniki nove vere na območju propadajočega rimskega cesarstva so krščanski očetje izrabili izredno priljubljen praznik sončnega boga in z njegovo preobrazbo v božič novopečenim kristjanom zagotovili, da ne bodo po spreobrnitvi prav nič na slabšem kar zadeva priložnosti za prešerno rajanje. Seveda so se skeptiki potem veliko lažje odločali za prestop v novo vero.

Zmeda z leti
Čeprav se je praznik konec decembra uveljavil že prej, pa so 25. december za rojstni dan Jezusa Kristusa "uradno" določili šele okoli leta 530. Odločitev je sprejel menih Dionizij Mali, ki je tedaj določil tudi letnico Jezusovega rojstva. Verjetno napačno, saj so zgodovinarji kasneje pri izračunavanju letnice smrti »strašnega« kralja Heroda ugotovili, da se je Jezus rodil nekaj let pred začetkom našega štetja. Herod naj namreč ne bi umrl kasneje kot leta 4 pred našim štetjem, Jezus – zaradi njegovega rojstva je Herod ukazal znameniti, po prepričanju večine zgodovinarjev pa popolnoma mitološki, poboj nedolžnih otročičev, med katerimi naj bi bil tudi božji izbranec, ki bi Heroda utegnil nekoč vreči s prestola - pa se je moral roditi še za časa tiranovega življenja.

Veseljaški Nemci
Tudi tako značilen simbol božiča, kot je božično drevo, je antičnega izvora in se navezuje na splošni kult zelenja med antičnimi ljudstvi, kjer je bilo drevo simbol upanja in veselja. Božično drevo v sodobni obliki naj bi ustoličili protestanti. Legenda namreč pravi, da je sam ustanovitelj reformacije Martin Luther domov prinesel smrečico in jo okrasil s svečkami, njegova družina pa je običaj ponavljala iz leta v leto. Zapis o Luthru je seveda legenda. Prvi "dokument" o pravem božičnem drevescu izvira iz Alzacije, kjer so že leta 1531 prodajali neokrašene smrečice, krasiti pa so jih začeli najkasneje leta 1605. Poročilo potrjuje, da so tega leta v Strasbourgu drevesca že krasili s papirnatimi rožami, jabolki in svečkami. Običaj se je uveljavil na Slovenskem z več kot 200-letno zamudo; prvo drevo v Ljubljani naj bi postavili okoli leta 1845, na kmetih pa naj bi bil običaj popolnoma neznan celo do 1. svetovne vojne.

Reformatorji proti pesmi
Ko smo že omenili Martina Luthra, ne moremo mimo nekoliko "manj slavnega" vpliva reformacije na razvoj božičnih običajev. Reformatorji so si namreč prizadevali izkoreniniti koledništvo – običaj prepevanja božičnih pesmi po hišah, ulicah in trgih. Najstarejša znana božična pesem sicer izvira iz 11. stoletja, tradicija prepevanja božičnih pesmi in koledovanje pa sta se uveljavila v 13. stoletju. Sledi številnih božičnih pesmi segajo do srednjega veka in so tako ene najstarejših še vedno uveljavljenih pesmi. Čeprav so si reformatorji predvsem na Nemškem in Nizozemskem prizadevali za odpravo božičnega prepevanja, je bila navada posebno na podeželju tako zakoreninjena, da jim je načrt spodletel.

Preklete miši
Med božičnimi pesmimi je posebno znamenita Sveta noč. Legenda pravi, da so njen nastanek – oziroma zapis za nastanek njene melodije – zakrivile miši. Besedilo Svete noči – v nemškem izvirniku nosi pesem naslov Stille Nacht (Tiha noč) – je napisal Josef Mohr. Mohr naj bi leta 1818 oziroma dve leti po prvem zapisu besedila skladbo prinesel ravnatelju in organistu Francu Ksavru Gruberju. Ta naj bi napisal kitarsko spremljavo za pesem. Kje so zdaj miši? Ključ tiči v kitari. Mohr je kitaro potreboval zato, ker naj bi miši zglodale mehove orgel v cerkvi svetega Nikolaja v kraju Oberndorf v Avstriji, kjer je pesem 25. decembra 1818 doživela praizvedbo. Zaradi miši je bilo treba napisati spremljavo, ki jo je bilo mogoče zaigrati tudi na kitaro.

Trikrat k maši
Pesem je neločljivo povezana tudi z bogoslužjem; obisk maše na najbolj vesel praznik krščanskega koledarja je zapovedan že tako dolgo, kot je zapovedan božič. Za polnočnico ali angelsko mašo, na kateri verniki prebirajo evangelij o angelovem oznanilu Kristusovega rojstva, vemo vsi. Malo manj znano pa je, da božično bogoslužje zajema kar tri maše. Poleg polnočnice – ta je na vrsti prva – sta to še zorna ali pastirska maša, pri kateri v zgodnjih jutranjih urah berejo evangelij o pastirjih, ki so prišli počastit Kristusa, ter dnevna ali velika maša, pri kateri se s prižnice razlega evangelij iz uvoda v Janezov evangelij.

Voščilnice se rodijo v samostanu
Praznovanje božiča je bilo v veljavi že več kot 1.000 let, preden so se pojavile prve božične čestitke. Predhodnice tradicionalnih voščilnic so bile čestitke, ki so jih redovnice v 15. stoletju začele pisati zlasti svojim dobrotnikom. Če smo Slovenci navado postavljanja božičnega drevesca prevzeli nekoliko "z zamudo", pa smo bili pri osvajanju božičnih voščilnic med prvimi. Pošiljanje božičnih voščilnic se je namreč najprej uveljavilo v avstrijskem cesarstvu. Prizori na čestitkah se do danes niso veliko spremenili. Že prve, sicer dokaj enostavno okrašene voščilnice so namreč krasili prizori s snegom, angeli in božjo družino, na nekaterih pa so zaživela omizja v gostilnah in domovih, ki veselo nazdravljajo. Do danes, ko se nad božičem navdušujejo tudi številni ateisti in celo pripadniki povsem nekrščanskih veroizpovedi, pa so pot na voščilnice našli skoraj vsi motivi veselega in radoživega značaja.

O obdarovanju pa nič
To seveda ni bil celovit in povsem izčrpen pregled zgodovinskih postaj božičnega praznovanja, pomaga pa nam razumeti, kako zanimiv proces je oblikovanje praznične "koreografije". Marsikdo utegne tudi ogorčeno vzklikniti: "Kje pa je kaj o obdarovanju?" Obdarovanje ob koncu decembra oziroma v času dvanajsterih noči – izraz označuje 12 najkrajših dni v letu – ima korenine v predkrščanskem obdobju, tudi v katoliških deželah pa ne poteka nujno na božič. Ravno zato smo poglavje o obdarovanju in številnih radodarnih zimskih bitjih (Božiček, Miklavž, Dedek Mraz, čarovnica Befana, Christkindl) izpustili. Če zaradi tega neizčrpnega poročila ne veste, h kateremu obdarovalcu bi se obrnili, pa vam svetujem, da se skušate prikupiti kar vsem.