Festival Liffe se tudi v trenutnih epidemioloških okoliščinah ni vdal, le preselil se je "na kavč", kot so se izrazili organizatorji: med 11. in 20. novembrom bodo s pomočjo platforme VOD na ogled ponudili približno dvajset svežih filmov.

Za tiste, ki najraje izbirate "že preverjeno" dobre filme, Televizija Slovenija ponuja cikel osmih filmov s preteklih Liffov, ki se bodo na prvem programu zvrstili do 28. novembra. Vsi celovečerci so kritiško hvaljeni, pogosto festivalsko nagrajeni presežki, ki zastopajo tako evropsko kot tudi azijsko kinematografijo.

Letošnji dobitnik oskarja za najboljši film
Hvalnicam presežnosti Parazita, južnokorejske črne satire oz. prilike o sodobni družbi, vam ni treba verjeti na golo besedo: film je letos osvojil štiri oskarje, tudi tako želeni kipec za najboljši film. (Zmagal je še v kategorijah najboljšega mednarodnega filma, režije in izvirnega scenarija.)

Sorodna novica Parazit

Režiser Bong Joon-ho nas vrže v življenje Ki-taekove družine: njeni člani so si sicer zelo blizu, vendar nihče nima službe, njihova prihodnost pa ni preveč obetavna. Sinu Ki-wooju se nasmehne sreča, ko ga prijatelj, ki obiskuje prestižno univerzo, predlaga za dobro plačano službo inštruktorja na domu. Ki-woo, ki na ramenih nosi pričakovanja celotne družine, se odpravi k premožni družini Park na razgovor. Ki-woo pri Parkovih spozna spogledljivo hčerko Da-hye. Kmalu po prvem srečanju se odnosi med družinama zapletejo, kar pripelje do niza nesrečnih pripetljajev.

Eden od ključnih simbolov Parazita je motiv stopnišča: svet se deli na tiste, ki živijo v aristokratskih vilah na klancu, in tiste, ki ždijo in garajo pod stopniščem. Bong se k sreči ne zadovolji s poenostavljeno delitvijo na svetniške izkoriščane reveže in zlobne fevdalce. Vsi njegovi protagonisti samo iščejo, koga bodo zažirali, saj so vsi le neznatni organizmi v ogromnem, neomajnem ekosistemu kapitalizma.

Kafarnaum: Beda zapuščenih otrok na ulicah Bejruta
Libanonska režiserka Nadine Labaki je z naturščiki, ki na ulicah Bejruta živijo resnične usode svojih likov, ustvarila presunljivo izpoved zanemarjenih in zlorabljenih otrok, ki v družbi in pred zakonom tako rekoč ne obstajajo. Kafarnaum je zgodba Zaina, ki je star šele 12 let, a ga je odraščanje v hudi revščini pripeljalo do spoznanja, da bi bilo bolje, da se sploh ne bi rodil. Njegovi starši za preživetje počnejo celo tako nizkotne stvari, kot je novačenje s tramadolom prepojenih oblačil, s katerimi Zainov brat v zaporu pridobiva droge in jih prodaja sojetnikom. Ko nekega dne v zakon prodajo še Zainovo enajstletno sestro, ta pobegne od doma. Spoprijatelji se z etiopsko čistilko, a življenje na ulici ne ponuja nič lepše prihodnosti. Opogumljen s številnimi programi, ki želijo opozoriti na brezupni položaj revnih otrok, se odloči, da bo tožil starše, ker so ga rodili, in se tako maščeval svetu, ki ga je zavrgel že v trenutku, ko je prišel na svet. Film je bil nominiran za mednarodnega oskarja in za zlati globus, v Cannesu pa je osvojil nagrado žirije.

Sorodna novica Razbijalka sistema

Neobvladljiva energija, ki ne sodi v noben kalup
Razbijalka sistema je zgodba o neukrotljivi deklici, ki ne najde svojega mesta v družbi. Režiserki Nori Fingscheidt je prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in postala nepričakovana arthouse uspešnica v Nemčiji.

V njej so se gledalci zaljubili v protagonistko Benni – glasno, divjo in nepredvidljivo devetletnico. S svojo nebrzdano energijo spravlja vse okoli sebe v obup. Rejniška družina, mladinski dom ali šola – kamor koli pride, takoj spet leti ven. Pri tem pa si želi le eno: nazaj domov k svoji mami. "Film smo posneli, da bi ljudem pomagali razumeti otroke, kakršna je Benni. Zato zgodbo pripovedujemo večinoma z njenega vidika," je ob filmu izjavila njegova avtorica, kritiki pa komentirali, da ta portret otroške ranljivosti postavi pod vprašaj tradicionalne poglede na sisteme pomoči in vlogo socialne države.

Sorodna novica Tatiči

Tatiči: Mojster sodobne japonske družinske drame v vrhunski kondiciji
Hirokazu Koreeda s svojo "umetnostjo empatije", ki je mojstrsko utelešenje našla v Tatičih, naslika precej drugačen portret sodobne Japonske, kot ga ponujajo podobe tehnološko sijajnih megalopolisov. Tudi ta film je bil v Cannesu nagrajen z zlato palmo.

Po enem rednih tatinskih podvigov Osamu in njegov sin Šoto naletita na dekletce, zapuščeno v mrazu. Osamujeva žena je sprva do deklice zadržana, ko pa izve, kako težko je njeno življenje, jo družina vzame pod svojo streho. Čeprav so siromašni in se z drobnimi tatvinami komaj preživljajo, so člani Osamujeve družine srečni v svojem skupnem bivanju – vse dokler nepričakovan dogodek ne razkrije skrivnosti, ki postavi tesne družinske vezi pred resen preizkus.

Socialna realnost, na katero Koreeda ves čas aludira – zloraba otrok v "tradicionalnih" družinah, eksploatacija podplačanih delavcev in zamenljivost posameznika v proizvodnji ‒ je v poetičnem kontrastu s toplo fotografijo Ryûta Konde, ki se ne udinja t. i. "pornografiji revščine". Bolj kot izkoriščanje likov za moraliziranje o rastočem prepadu med reveži in preostalim prebivalstvom ga zanima iskanje trenutkov sreče in topline ter ustvarjanje preciznih karakternih študij. Nihče v zgodbi ni samo slab ali samo dober ‒ naši protagonisti ne kradejo v maniri Robina Hooda samo bogatim ‒ saj življenje po navadi poteka v sivini brez absolutnih kategorij.

Sorodna novica Izdajalec

Prvi italijanski proces proti mafiji in "skesanec" v njegovem epicentru
Režiser Marco Bellocchio nas v Izdajalcu popelje v zgodnja osemdeseta, ko je med mafijskimi šefi divjala vojna za nadzor nad trgovino s heroinom. Iz skrivališča v Braziliji mafijec Tommaso Buscetta opazuje, kako doma pobijajo njegove sorodnike, vedoč, da bo sam morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in pošlje v Italijo, Buscetta sprejme odločitev, ki bo za vedno spremenila zgodovino mafije: srečal se bo s sodnikom Giovannijem Falconejem in prelomil prisego, ki jo je dal cosi nostri.

"Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjem (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in "drugimi" Italijani), a njegova osredotočenost je namenjena predvsem Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti 'prvi'," je ob filmu zapisal Denis Valič.

Sorodna novica Liffe: Dogman

Matteo Garrone, najbrž eden najočitnejših dedičev neorealistične filmske tradicije svoje domovine, je iz brutalnega dogodka, ki je v osemdesetih letih polnil strani italijanskih črnih kronik, v Dogmanu ustvaril mračen, a tudi nežnosti in humorja poln "urbani vestern" o divji zveri, ki se skriva v vseh nas. Festival v Cannesu je Marcella Fonteja nagradil za najboljšo vlogo.

Drama, ki jo v primerjavi s slavno režiserjevo Gomoro zaznamuje veliko bolj dinamična estetika, na vsebinski ravni pa se približuje kriminalki, nas popelje v revno, deprimirajoče razsuto predmestje, kjer pasji frizer Marcello dneve preživlja v prijetni rutini kopanja, masiranja in česanja štirinožcev. Kakim visokoletečim sanjam o boljšem ali manj predvidljivem življenju se je že davno odpovedal. Celo sosesko Marcellovih znancev – lastnikov okoliških zastavljalnic, kazinov in lokalov – terorizira Simoncino, nekdanji boksar z apetitom po kokainu, ki ima za seboj že več izletov za zapahe. Zgodba odpira razmislek o mejah prenašanja poniževanja in upravičenosti uporabe nasilja v samoobrambi.

Sorodna novica Ognjen Glavonić: Nacionalizem poneumlja, onemogoča komunikacijo, upravičuje zločine

Breme zločina, ki visi nad celim narodom
Zgodba srbskega filma Tovor je postavljena v leto 1999, ko Nato bombardira Srbijo. Režiser Ognjen Glavonić v filmu subtilno riše portret Vlada (Leon Lučev), ki mora v času Natovega bombardiranja Srbije skozi pusto sivo pokrajino v Beograd pripeljati neznani tovor. Del njegove naloge je držati jezik za zobmi in čim manj premišljevati, kaj prevaža v zaklenjenem tovornjaku. Glavonić nam skoraj do konca ne pokaže, kaj ta tovor je, a zle slutnje gledalec – tako kot Vlado – ne more odgnati. Grozljivo vsebino zabojnika se seveda da zakopati, a preteklosti se ne da nikoli zares potlačiti, je sporočilo Tovora. Če se ji izogibamo, smo sokrivi zločinov naših prednikov ali bližnjih, pa čeprav sami morda nimamo krvi na rokah.

Na predlanskem ljubljanskem filmskem festivalu Liffe je Tovor prejel drugo posebno omembo žirije.

Banalni vsakdan skozi optiko magičnega realizma
Cikel bo sklenila topla in intimna drama Med policami režiserja Thomasa Stuberja. Popelje v skriti mikrokozmos v skladišču orjaškega diskonta nekje v nekdanji Vzhodni Nemčiji; neonska svetloba škatlastih dvoran celemu filmu pričara sanjsko atmosfero. Prozaična življenja naših protagonistov – skladiščnikov – so ujeta med klavstrofobično zložene škatle in zaboje živil; popestrijo jih denimo občasne "vojne" med oddelkoma zmrznjenih živil in sladkarij. V malem morju pravil tega hermetičnega sveta, s katerimi veterani bombardirajo prišleka Christiana (Franz Rogowski), je humor, na katerega bi bil ponosen sam Aki Kaurismäki. Romantična komedija s presunljivim uvidom v bogastvo na videz dolgočasnega življenja.