Bert Sotlar se je rodil v Kočevju, po študiju na igralski akademiji v Ljubljani pa je bil med letoma 1947 in 1951 zaposlen v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, nato pa do leta 1975 v ljubljanski Drami. Izoblikoval je več kot 60 vlog v gledališču in več kot 40 pomembnejših vlog v slovenskih, jugoslovanskih in tujih filmih. Za svoje delo je leta 1982 prejel Borštnikov prstan. Umrl je 9. junija 1992 v Ljubljani.

Igralec, po katerem nosi ime tudi nagrada bert, ki jo vsako leto podeli Društvo slovenskih režiserjev, je prepričljivo nastopil v več kakor štiridesetih domačih in tujih celovečernih filmih ter v prav toliko televizijskih dramah in nadaljevankah. Zaradi svoje pojavnosti in natančne, posvečene igre je nepozaben v številnih psihološko izrisanih vlogah zlasti pozitivnih junakov.

Filmsko igralsko pot je začel v Beogradu (Mati Katina, Zgodba o tovarni, Jezero), v Sloveniji pa ga je prvi angažiral France Štiglic v filmu Svet na Kajžarju (1952). Z omenjenim režiserjem sta sodelovala v več filmih: v Tistega lepega dne (1962), v Veselo gostivanje (1984) in v legendarnem Štigličevem filmu Ne joči, Peter, ki si ga lahko ogledate danes.

V njem Sotlar upodobil partizanskega minerja Lovra, ki mora s tovarišem Danetom (Lojze Rozman) na osvobojeno ozemlje prepeljati tri otroke, med njimi Petra (Bogdan Lubej), ki je komaj prerastel plenice. Partizanoma, ki snujeta protiokupatorska junaška dejanja, se zdi naloga pod častjo in – primerna za žensko. Številni humorni zapleti in okoliščine ter akcijske dogodivščine ju privedejo do junaškega konca in številnih spoznanj, tudi takih o skrbi za otroke in vlogi žensk v revoluciji.

Sotlarjev obsežen opus vključuje tudi prvi slovenski omnibus Tri zgodbe (1955), v epizodi Na valovih Mure, ki jo je po literarni predlogi Miška Kranjca režiral Igor Pretnar, je upodobil zapeljivega mlinarja Nacija, ki v smrt požene zaljubljeno dekle.

Kot so ob drevišnjem dogodku zapisali v Slovenski kinoteki, je Sotlar v filmih Srečno, Kekec!, Lucija, Cvetje v jeseni in Ljubezen nam je vsem v pogubo z zavidljivo domiselnostjo in trdno igralsko kondicijo upodobil značajsko jasne in simpatične like. Zlasti priljubljen je tudi v vlogi voznika avtobusa in očeta petih nemirnih fantov Štebeta v Bevčevem To so gadi (1977) in tudi dobronamernega ravnatelja odprtega duha v televizijski seriji Vuka Babića Geniji in genialci (1985). Kot filmski Krjavelj v Duletičevem Desetem bratu (1982) je postal nekakšen filmski sinonim za male ljudi, marginalce in posebneže, ki jih v slovenskem filmu ni malo.

Današnjo projekcijo filma organizira Slovenska kinoteka v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in Filmoteko. Ob Sotlarjevem jubileju so pripravili tudi kratki videonagovor z Nerino T. Kocjančič (Slovenski filmski center) in Matevžem Luzarjem (Društvo slovenskih režiserjev), ki bo pospremil projekcijo, dostopen je tukaj.

Film Ne joči Peter Slovenska kinoteka prikazuje v okviru kinotečnega spletnega programa, ki ga bo 8. februarja nadaljevala s programom kratkih filmov Matjaža Ivanišina, letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada.