"Filmsko cenzuro smo odpravili," je v ponedeljek v izjavi za javnost sporočil italijanski minister za kulturo Dario Franceschini. "Sistem vzvodov in pooblastil, s katerimi je država še vedno lahko posegala v svobodo umetniškega ustvarjanja, je dokončno odpravljen." V praksi to pomeni, da država odslej ne bo mogla iz moralnih, političnih, verskih zadržkov ali zaradi prizorov nasilja zahtevati posegov v film oz. preprečiti njegove distribucije. Namesto tega bodo filmski ustvarjalci svoje filme sami razporejali v kategorije za različne starostne skupine občinstva. Njihovo presojo bo nato potrdila novoustanovljena komisija: njene člane so izbrali predstavniki filmske industrije, a gre za posameznike, podučene o pravicah živali in izobrazbi.

"Gre za obliko samoregulacije. Dovolj zreli smo zanjo," je komentiral režiser Pupi Avati, ki je na oviro cenzure naletel v sedemdesetih, s satirično komedijo Bordella. V resnici je bilo v zadnjem stoletju v Italiji cenzuriranih več sto filmov, pa naj je šlo za politične, moralne ali verske razloge. Eden najslavnejših primerov je bil verjetno za oskarja nominirani Zadnji tango v Parizu iz leta 1972. Država je uničila vse obstoječe izvode filma Bernarda Bertoluccija, razen treh, ki naj bi služili kot "dokaz zločina".

Ukinitev zakona je bil "pomemben in zgodovinski korak za italijanski film," ocenjuje filmska strokovnjakinja Elena Boero. "Čas je že bil."

Ministrstvo za kulturo je cenzuri "v slovo" financiralo spletno razstavo Cinecensura, kjer lahko najdete sezname vseh filmov, ki so bili v Italiji kdaj cenzurirani, in razloge za cenzuro. Od leta 1944 pa do danes se je v ta register uvrstilo 274 italijanskh filmov, 130 ameriških filmov in 321 filmov iz drugih držav.

Še več – več kot 10 tisoč – pa je bilo filmov, ki so pred predvajanjem doživeli take ali drugačne posege. Treba se je tudi zavedati, da so vesti o popravkih in delni cenzuri po navadi v kinematografe pritegnili še več gledalcev. "Filmi so bili zaradi tega bolj zapeljivi, javnost je postala pozorna nanje, še posebej, če je šlo za erotično temo," se spominja Avati.

Zadnji odmevni primer cenzure se je zgodil leta 1998: komedija Totò che visse due volte (Toto, ki je živel dvakrat) je bila opredeljena kot "ponižujoča za Sicilijance, Italijo in celo človeštvo, nespoštljiva do verskih čustev, bogokletna, svetoskrunska in moralno zavržena". Po pritožbi so film lahko predvajali v nespremenjeni obliki, a samo polnoletnim gledalcem.