Prvi dve sezoni izraelske nadaljevanke Fauda sta dogajanje v celoti postavili na okupirani Zahodni breg. V nadaljevanju, ki ga snemajo v teh dneh, se avtorja Avi Issacharoff in Lior Raz selita v Gazo, ki je pod oblastjo palestinske islamske organizacije Hamas. Rdeča nit je še vedno lov na terorističnega vodjo "Panterja".

"V tretji sezoni bo zgodba veliko temačnejša, bolj čustvena," napoveduje Raz, ki pri seriji sodeluje tudi v glavni vlogi pred kamero. Za potrebe snemanja so opuščeno telavivsko elektrarno preoblekli v mrežo tunelov in bunkerjev, kjer operira Hamas.

Serija, ki je v izvirniku podnaslovljena tako v hebrejščini kot v arabščini, ima zaradi svojega naturalizma pristaše tudi v tujini ‒ The New York Times jo je uvrstil na seznam najboljših serij leta 2017. Na drugi strani so propalestinski glasovi, ki v celotni produkciji vidijo hujskaško vojno propagando v korist Izraela.

"Fauda" je arabska beseda za kaos, v seriji pa jo uporabljajo kot šifro, kadar hočejo komandosi povedati, da se je operacija sfižila.

Ne hlinijo nepristranskosti
Avtorja se tudi sama zavedata, da h konfliktu, ki ga tematizirata, pristopata z izraelskega zornega kota: "Pod črto sva oba z Liorjem Juda, Izraelca, sionista. Ne moreva biti nepristranska. To ni bilateralen projekt," priznava Issacharoff.

Kljub temu pa se trudita, poudari, da so liki Palestincev kompleksni in niansirani. Upata celo, da bi palestinski gledalci ob njej lahko uživali.

"Rada bi pritegnila ljudi, da bi jih potegnilo v zgodbo, ki jo piševa. Ne skušava spremeniti sveta," je pragmatičen Raz. "Lahko pa skušava spodbujati dialog in medsebojno razumevanje med ljudmi." Palestinske bojevnike igrajo arabski izraelski igralci.

Poziv k bojkotu
Skupina pro-palestinskih aktivistov je že pozvala v bojkotu Netflixa, ki serijo producira. "Te nadaljevanke niso spisali Evropejci ali Američani ali Afričani. Spisali so jo agresorji, kriminalci sami," komentira arabska podružnica spletnega portala Vice.

Niso pa proti Fuadi nastrojeni vsi Palestinci. Novinarka Yasmeen Serhan, ki sicer živi v Londonu, je v prispevku za The Atlantic priznala, da "ni mogla nehati gledati" ‒ "pa čeprav sem občasno kričala v zaslon".