Janko Boštjančič, gost tokratne oddaje Intervju, ki jo vodi dr. Jože Možina, je duša in gonilna sila največjega muzejskega kompleksa v Sloveniji. Uspeh pa je vse prej kot stvar naključja – je plod trdega dela, vztrajnosti in bogate vsebine, ki pritegne množice obiskovalcev. Oddajo Intervju lahko spremljate danes ob 21.40 na prvem programu Televizije Slovenija.

Park vojaške zgodovine je bil lani najbolj obiskan muzej pri nas, kar je dodaten razlog za to, da povemo, kaj je pripeljalo do takega uspeha. Mag. Boštjančič je po izobrazbi gozdarski inženir, in to delo je nekaj let z veseljem opravljal. A zanimanje za zgodovino je nato prevladalo.

Janko Boštjančič poudari, da pri Parku vojaške zgodovine ne gre le za park sam po sebi, ampak za poseben način graditve in utrjevanja slovenske identitete, kar se izraža v njegovem plemenitem odnosu do dediščine.Foto: Televizija Slovenija
Janko Boštjančič poudari, da pri Parku vojaške zgodovine ne gre le za park sam po sebi, ampak za poseben način graditve in utrjevanja slovenske identitete, kar se izraža v njegovem plemenitem odnosu do dediščine.Foto: Televizija Slovenija

Avtor intervjuja Jože Možina je posebej za oddajo Televizijski tednik pred poldrugim desetletjem javnosti prvič predstavil to smelo idejo; na mestu opuščene italijanske vojašnice izpred druge svetovne vojne, v kateri je bila pozneje jugoslovanska vojska, je zdaj res kaj videti.

Mag. Boštjančič podrobno opiše, kako se je ideja porajala in kako jim je v muzeju uspelo pridobiti množico izjemno zanimivih eksponatov, po katerih je ta najbolj znan. To so jugoslovanska podmornica, nemška vojaška lokomotiva in številna letala, med njimi mig 21, ter tanki s slovitim sovjetskim T 34 na čelu.

Janko Boštjančič nas spomni, kako močno je Pivka povezana s sodobno slovensko zgodovino in obdobjem nastajanja slovenske države, ki jo je bilo treba ubraniti z orožjem. Prav iz pivške vojašnice so prvi tanki krenili nad Republiko Slovenijo že dan pred razglasitvijo njene samostojnosti.

Slovenskemu osamosvajanju je posvečen osrednji prikaz v novem paviljonu. Tu se lahko poistovetimo s slovenskim gledalcem v dnevni sobi leta 1991, ki posluša televizijska poročila o vojni za Slovenijo. Obiskovalcem je na voljo tudi krajši film z dokumentarnimi posnetki iz časa slovenske osamosvojitvene vojne, v katerem so prikazani tako brutalnost jugoslovanskih tankov kot pogum in uspešna obramba, ki sta jo ob široki podpori slovenskega naroda vodila slovenska teritorialna obramba in policija. Streljaj stran je nazoren prikaz, kako jugoslovanski tank T 84 mečka avtomobil jugo, kar se je med vojno v resnici dogajalo.

Nazoren prikaz, kako jugoslovanski tank T 84 mečka avtomobil jugo. Foto: Barbara Renčof
Nazoren prikaz, kako jugoslovanski tank T 84 mečka avtomobil jugo. Foto: Barbara Renčof

Park vojaške zgodovine je vse prej kot hvalnica vojni in nasilju. Izhaja iz prepričanja, da je tudi vojaška tehnika del tehniške kulturne dediščine, vendar je celotna sporočilna os v muzeju naravnana k miru. Muzej premore tudi zanimivo zbirko lokov, od zgodovinskih do sodobnih, pa osupljivo razstavo o ruskih vojnih ujetnikih med prvo svetovno vojno, ki kaže, da so se ti kljub ujetništvu dobro razumeli z domačini in imeli z njimi v prijateljske odnose. Zanimiva je tudi razstava o reševanju ameriških letalskih posadk, ki so bile med drugo svetovno vojno sestreljene nad Slovenijo, z natančnimi navedbami časa in kraja, kjer se je to zgodilo. Pri razstavljenih tankih je poudarek na ameriški vojaški pomoči po sporu Jugoslavije s Stalinom, kar kaže velika količina najmodernejše vojaške opreme, ki so jo ZDA takrat podarile diktatorju Titu.

Doslej je muzej le v 18 odstotkih financirala občina Pivka, vse drugo je moral zaslužiti na trgu in pridobiti na razpisih. Prav v dnevih pred intervjujem z mag. Boštjančičem pa je država prepoznala nacionalni pomen te ustanove in vlada ji je namenila trajnejši vir financiranja.
Park vojaške zgodovine v Pivki namreč po zaslugi mag. Boštjančiča postaja referenčna točka za vse, kar je povezano z vojaško zgodovino. Ta pa je med Slovenci neverjetno bogata.

Boštjančič nam pokaže belo uniformo jugoslovanskega kraljevega letalskega častnika, ki jo je muzej nedavno pridobil skupaj z drugimi predmeti in zanimivimi pismi. Zanimiva je zgodba Slovenca, ki je kot italijanski vojak med drugo svetovno vojno kot ujetnik pristal na Japonskem, pa soseda, ki je bil mornar in se je znašel na kitolovki … Ljudje v zadnjem času prinašajo veliko predmetov, povezanih z vojaško zgodovino, v pivškem muzeju pa jih spoštljivo sprejemajo in rešujejo pred uničenjem.

Lani so v Park vojaške zgodovine pripeljali vojaški helikopter Mil Mi-8 iz Poljske.Foto: BoBo
Lani so v Park vojaške zgodovine pripeljali vojaški helikopter Mil Mi-8 iz Poljske.Foto: BoBo

Ne glede na to, da so se Slovenci pretežno borili v tujih vojskah, imamo res bogato in pestro vojaško zgodovino, poudarja mag. Boštjančič. Prav zato je slovenska država, za katero so se slovenski možje in fantje leta 1991 zavzeto borili, toliko večja vrednota. Kot zavednega Slovenca in domoljuba ga zato boli omalovaževanje slovenskih simbolov, posebej častne čete slovenske vojske, na primer pred državnim praznikom v Ljubljani, ko so njene pripadnike levičarski ekstremisti zmerjali z izdajalci.

Janko Boštjančič pa ni le zelo prizadeven direktor največjega muzejskega kompleksa v Sloveniji, ampak domoljub in kulturni navdušenec na različnih področjih. Doma je iz Slavine pri Pivki, kraju z bogato zgodovino. Tu so, kot je izpričano v virih, leta 1522 Turki pred oltarjem domače cerkve pokončali duhovnika, kar bodo domačini čez dve leti obeležili. Boštjančič je sodeloval tudi pri postavitvi kipa Josipu Gorupu, slavinskemu rojaku in najbogatejšemu Slovencu vseh časov, ki je bil tudi velik mecen za slovensko stvar. Nazadnje pa je Boštjančič pripomogel, da se je v Slovenijo vrnil sloviti Slavinski misal, za slovensko kulturo izjemno dragocen iluminirani rokopis iz leta 1481, ki so ga domačini v tistih davnih časih naročili v južni Nemčiji.

Janko Boštjančič ob koncu še poudari, da pri Parku vojaške zgodovine ne gre le za park sam po sebi, ampak za poseben način graditve in utrjevanja slovenske identitete, kar se izraža v njegovem plemenitem odnosu do dediščine.

Mag. Janko Boštjančič