Ob torkovi 75. obletnici priključitve nacistični Nemčiji je v Avstriji spet izbruhnila razprava o tem poglavju zgodovine. K temu je pripomogla Albertova s filmom Živi (Die Lebenden).

Film je zdaj na ogled na festivalu avstrijskega filma Diagonale v Gradcu. Barbara Albert (1970), režiserska, scenaristka in producentka, ki pripada t. i. novemu avstrijskemu valu, z njim želi opozoriti, da se Avstrija s temno platjo zgodovine ni nikoli spoprijela. Misli, da bi morali odločilen korak storiti mladi.

Avstrijska vloga v nacistični zgodovini pri sosedih še vedno ni posebej priljubljena tema. Nanjo sta opozarjala predvsem pisatelja Thomas Bernhard in Elfriede Jelinek, ki se ju je zato prijela oznaka "skrunilcev gnezda".

Albertova, ki je že v odraslih letih izvedela, da je bil njen dedek član SS-a in je deloval v Auschwitzu, je posnela film o 25-letni študentki Siti, ki jo doleti nekaj podobnega. Junakinja se poda na pot za dokazi, ki jo iz Berlina pelje na Dunaj, v Varšavo in nazadnje v Auschwitz. Medtem ko oče besno zavrača njeno kopanje po družinski zgodovini, njej ljubi dedek umre. Ko Sita pozneje najde dedkova videopričevanja, ta le znova potrdijo znano držo: nisem kriv, to so bili drugi časi, bil sem druga oseba, izpolnjeval sem ukaze, interniranci so bili zame le duhovi, katerim se človek raje ogne.

Albertova se je v filmu izrecno vzdržala delitve na dobre in slabe Avstrijce, zanimala jo je predvsem "siva cona", ki ne nudi enoznačnih odgovorov.

Odgovornost mladih: Ozaveščanje zgodovine
In kaj naj z vsem tem generacija vnukov, pravnukov? Albertova je jasna: "Vedeti morate, da današnji 20-letniki ne ločijo več med SS-om in Wehrmachtom. Mnogi med njimi trčijo ob družinsko zgodovino, tako kot sem jaz, zato moramo s tem tabujem opraviti, šele takrat se lahko, tudi mladi, dokopljejo do svoje prave identitete," je pojasnila.

Mlade generacije po njenih besedah za dejanja svojih prednikov seveda niso odgovorne, oziroma je njihova odgovornost le ta, da tega ne potlačijo.

"S pomočjo filma sem s tem opravila"
V Avstriji so o nacistični zgodovini in holokavstu posneli kar nekaj dokumentarcev. Toda Albertova v svojem filmu ni želela dokumentarnih posnetkov, gomil trupel, dimnikov. "Želela sem čustva, ki prevevajo vse vpletene, nobene distance," je dejala. In še: "Ko sem izvedela za dedkovo zgodovino, me je bilo sram, zdaj sem, tudi s pomočjo filma, s tem opravila."

Albertova je nase opozorila že leta 1999 s filmom "Nordrand" o izgubljenih mladostnikih, ki so iz nekdanje Jugoslavije pribežali v Avstrijo. Med drugim je bila tudi soscenaristka pri zmagovalcu berlinskega festivala, filmu Grbavica Jasmile Žbanić.