Kot direktor fotografije je Marinček posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Pri zgodnejših filmih je sodeloval tudi kot montažer, nekatere med njimi je režiral sam. Foto: Slovenska kinoteka
Kot direktor fotografije je Marinček posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Pri zgodnejših filmih je sodeloval tudi kot montažer, nekatere med njimi je režiral sam. Foto: Slovenska kinoteka
Umrl legendarni snemalec Ivan Marinček, pionir slovenskega filma

Če bi se spraševali, kaj jih povezuje, bi lahko dobili vrsto različnih in vsebinsko pestrih odgovorov, a med njimi bi bil verjetno le eden popolnoma nedvoumen: podobo jim je vdihnilo vešče fotografsko oko nedavno umrlega Ivana Marinčka - Žana, ki je bil pri teh in številnih drugih slovenskih klasičnih filmih direktor fotografije oziroma snemalec.

Leta 1922 rojeni Ivan Marinček je veljal za radovednega raziskovalca, študioznega, iznajdljivega, neutrudnega in prilagodljivega filmskega delavca – danes si je težko predstavljati, kako veličasten dosežek je bil v prvih povojnih letih ustvariti nacionalno kinematografijo tako rekoč iz nič. Eden njenih ključnih, nepogrešljivih soustvarjalcev je bil prav mojster filmske fotografije Marinček, ki se je znašel v vseh realnih in imaginarnih prostorih – ustvaril je tako bukolično alpsko idilo v Kekcu kot vizualni odtis jugoslovanskih metropol, s katerim je segel po zvezdah. V sodelovanju s Francetom Štiglicem, s katerim sta bila vso kariero tesno povezana, je v Zagrebu leta 1960 posnel mojstrovino Deveti krog ‒ ki je bila prikazana v Cannesu in je tekmovala za oskarja z Bergmanom in Clouzotom, Beograd pa je nepozabno odtisnil na celuloid v filmu Dva, celovečernem prvencu osrednjega črnovalovca Aleksandra Petrovića. V tem sklopu moramo omeniti vsaj še Zaroto Francija Križaja, enega najbolj urbanih – a tudi najbolj spregledanih – slovenskih celovečernih filmov, ki mu je uspelo izjemno učinkovito izkoristiti sodobno modernistično arhitekturo za dosego potujitvenega in preganjavičnega občutka politične kriminalke.

Ob slovesu Ivana Marinčka nam pride na misel rek, da s smrtjo človeka izgine svet. Glede na to, da je tako rekoč poosebljal slovensko filmsko zgodovino, saj jo je soustvarjal vse od začetka, se je občutku izginotja velike dobe težko izogniti. A hkrati za njim ostaja dragocena filmska zapuščina, ki trajno priča o tem, kdo pravzaprav smo.

Gorazd Trušnovec

Nekdanji sodelavci Ivana Marinčka se ga spominjajo kot človeka, ki je od nog do glave živel za film in z njim. Po pripovedovanju direktorja filma Ljuba Strune, ki je z njim sodeloval pri vrsti mednarodnih koprodukcij v petdesetih in šestdesetih letih, je bil vedno izjemno deloven, popolnoma vdan projektom in je znal tudi druge priganjati k ustvarjanju; pri tem je vedno zahteval najvišjo kakovost od sebe in svojih sodelavcev. Bil je odkrit in dinamičen, a za kakršnekoli zamere ni imel časa: do pozne starosti, ko smo ga obiskovalci srečevali na večerih Slovenskega filmskega arhiva v Kinoteki in drugih s slovenskim filmom povezanih dogodkih, je s svojo opazno podobo deloval iskrivo in bil poln neuničljive energije.

Ob slovesu Ivana Marinčka nam pride na misel rek, da s smrtjo človeka izgine svet. Glede na to, da je tako rekoč poosebljal slovensko filmsko zgodovino, saj jo je soustvarjal vse od začetka, se je občutku izginotja velike dobe težko izogniti. A hkrati za njim ostaja dragocena filmska zapuščina, ki trajno priča o tem, kdo pravzaprav smo.

Iz oddaje Gremo v kino.

Umrl je pionir slovenskega filma Ivan Marinček-Žan