Projekt Družina se je rodil iz Bičkove ideje, da bi dokumentiral vsakdan Mitje, fanta z Downovim sindromom. Ko si je priboril zaupanje družine in njihovo dovoljenje za pristop s kamero, je postopoma ugotovil, da bo njegov portretiranec v resnici Mitjev brat Matej, edini v ožji družini, ki nima Downovega sindroma.
Projekt Družina se je rodil iz Bičkove ideje, da bi dokumentiral vsakdan Mitje, fanta z Downovim sindromom. Ko si je priboril zaupanje družine in njihovo dovoljenje za pristop s kamero, je postopoma ugotovil, da bo njegov portretiranec v resnici Mitjev brat Matej, edini v ožji družini, ki nima Downovega sindroma. "Po eni strani je drugačen od očeta, mame in brata – ampak ker je z njimi odraščal, je drugačen tudi od svojih vrstnikov. Kjer koli se znajde, je bil torej izločen. Ta dvojna drugačnost, dejstvo, da je moral vedno sam poskrbeti zase in razviti preživetveni nagon, ga je naredilo zanimivega zame." Foto: Kinodvor

Družina, ki je bila tudi zmagovalni celovečerec 20. Festivala slovenskega filma, je povsem svojevrsten projekt: Biček je z njim dokumentiral deset let v (resničnem) življenju svojega portretiranca Mateja Rajka.

Sorodna novica Rok Biček o Družini: Resnica, ki jo oklestiš ali pokažeš skozi filter, ni več resnica

Matej, ki nikamor zares ne spada
V Bičkovem opazovalnem dokumentarcu Matej odrašča v družini oseb s posebnimi potrebami v neki obrobni vasici, a sam v resnici ne sodi niti v kategorijo "drugačnosti" niti "normalnosti". Usoda ga vseeno dohiti, ko z dekletom Eli dobita hčerko in njuna zveza kmalu zatem razpade. Vname se boj za skrbništvo hčerke Nie. Matej se na koncu odloči za radikalen izhod iz začaranega kroga, tako družinskega kot življenjskega.

"Matej je idealen filmski lik. Še boljše bi bilo, če bi bila to igrana zgodba," je po krstni projekciji filma za MMC priznal Biček. "Ker bi bila to, ko bi bilo snemanje končano, samo zgodba, samo film ..."

Družina je izraz Bičkovega prepričanja, da bi moral dokumentarni film prikazati dejstva, ki odsevajo našo družbo, pri tem pa ne sme manipulirati niti z nastopajočimi niti z gledalcem. "Najmočnejše je zavedanje, ob katerem spoznamo, da so se dogodki, ki jih opazujemo z varnega sedeža kinodvorane, resnično nekomu zgodili. In ta posameznik, tako podoben nam samim, se mora z njimi sprijazniti. Doživljanje sveta prikazujem skozi svojo poetiko s pripovedovanjem zgodbe, ki se ne trudi izogniti problematičnim temam. Sočasno pa je zraven še čustvena zgodba, ki zaobjema večni koncept staranja in življenja na splošno," je ob premieri svojega filma pred dvema letoma povedal Biček.

Sorodna novica Rok Biček: Pri tako močni in srčni zgodbi je bilo nemogoče ostati objektiven

Resnično življenje nima filtra
Ogled Družine je za koga tudi neprijetna izkušnja, saj ne pušča nobenega dvoma o tem, kako tesno se približa boleči intimi portretirancev. Vprašanja o morebitni eksploataciji je Biček vzel zelo resno. "Z dilemo vojnega reporterja sem se na snemanju veliko ukvarjal, predvsem v zvezi z Nio, torej otrokom, ki ne more sam odločati, ali hoče biti portretiran na filmu ali ne. Če se ne bi odločil, da grem v to, je bila edina alternativa, da filma sploh ne posnamem. Moralna odgovornost, ki pride s tem, je ogromna. Zato sem bil v razgaljanju dosleden: nisem skušal posekati robov, da bi se jih dalo stlačiti v škatlo in lično zapakirati. S kamero nisem vplival na življenje teh ljudi; vse te stvari so se zgodile in bi se zgodile in se dogajajo. Vsak četrtek v Tedniku vidimo na kupe podobnih zgodb, ki pa so vse prevečkrat prikazane skozi filter."