Najprej so restavrirali barvna filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, nato so se lotili še črno-belega prvega Kekca. Foto: Slovenski filmski center
Najprej so restavrirali barvna filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, nato so se lotili še črno-belega prvega Kekca. Foto: Slovenski filmski center
Kekec
Kdaj bo slovenska javnost lahko videla digitalizirane različice filmov o Kekcu, ni znano. Nekatere podrobnosti bodo namreč še poskušali popraviti, vendar ko bodo to dopuščala finančna sredstva. Foto: Slovenski filmski center
Kekec
Vse materiale, ki so omogočili restavracijo vseh treh filmov, so našli v Beogradu. Filme so zato digitalizirali in restavrirali v tamkajšnjem Centru za digitalizacijo in restavracijo Jugoslovanske kinoteke. Foto: Slovenski filmski center

Gre za trojico mladinskih filmov, ki jo je po knjižni uspešnici Josipa Vandota v petdesetih in šestdesetih letih posnel Jože Gale. Prvi film, Kekec - prvi slovenski mladinski črno-beli celovečerni film, je posnel leta 1951, 1963 je sledil Srečno, Kekec - prvi slovenski barvni film in nato leta 1968 film Kekčeve ukane.

Najprej prenovljena barvna filma
Po besedah vodje Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS Alojza Tršana so vsi v Sloveniji dostopni materiali ohranjeni le delno, zato so ga iskali po drugih arhivih in kinotekah. Po nekaterih informacijah naj bi bili negativi celo v Bolgariji ali Romuniji, na koncu pa se je izkazalo, da so materiali, ki bi omogočili restavracijo vseh treh filmov, v Beogradu. Zato so se odločili, da vse tri Kekce digitalizirajo in restavrirajo v Centru za digitalizacijo in restavracijo Jugoslovanske kinoteke v Beogradu. Eden od razlogov za to je po besedah Tatjane Rezec Stibilj iz Slovenskega filmskega arhiva tudi ta, da se je ob zbiranju preliminarnih ponudb iz Beograda izkazala za finančno najugodnejšo. Najprej so restavrirali barvna filma Srečno, Kekec in Kekčeve ukane, zatem je prišel na vrsto še črno-beli prvi Kekec. Digitalizacija in restavracija vseh treh filmov je stala približno 33.000 evrov.

Kot je pojasnila Tatjana Rezec Stibilj, jim je pri restavriranju z osnovnimi smernicami, predvsem za branje barv, pomagal tudi direktor fotografije Radovan Čok. Ko je bilo gradivo do neke mere obdelano, si ga je Čok znova ogledal in bil z narejenim zadovoljen. Prav tako so se povezali z direktorjem fotografije filmov Kekec in Srečno, Kekec Ivanom Marinčkom, ki se je glede na svojo visoko starost odločil, da v Beograd ne bo potoval, je pa pooblastil Čoka, da opravi tudi njegov del. Kot je še povedala Tatjane Rezec Stibilj, je res, da so malo zanemarili zvok. Zvokovnega mojstra k projektu niso pritegnili.

Po končani restavraciji so septembra vse tri filme predstavili strokovni javnosti, ki pa je opozorila na nekatere pomanjkljivosti, zato se je v. d. direktorja Slovenskega filmskega centra Nerina Kocjančič odločila, da niso primerni za distribucijo. Že dogovorjene termine za projekcije filmov v Cankarjevem domu so odpovedali.

Deljena mnenja filmske stroke
Tatjana Rezec Stibilj je poudarila, da so v arhivu svoje delo opravili in omogočili dostopnost prej nedostopnega gradiva. "Res je, da nimamo izvirnika v tisti prvinski, analogni obliki, a ga imamo enakovredno v digitalni obliki." Kot pravi, bodo nekatere podrobnosti skušali popraviti, vendar ko bodo to dopuščala finančna sredstva. Ob tem poudarjal, da direktor fotografije Marinček na restavrirane filme o Kekcu ni imel pripomb in da za vse nadaljnje posege ne bo mogoče "iti prek njega". Tršan pa je dodal, da sta bila z restavriranimi Kekci zadovoljna tako Marinček, ki je starosta slovenskih filmskih snemalcev, kot Čok, ki velja za enega boljših direktorjev fotografije v Sloveniji vseh časov. Res pa je, poudarja, da imajo seveda tudi direktorji fotografije lahko povsem različna mnenja.