Avtorja dokumentarca Marina Baničević in Saša Stanić sta izrazila pričakovanje, da jima bo film uspelo predstaviti tudi v Sloveniji. Foto: Kino Evropa
Avtorja dokumentarca Marina Baničević in Saša Stanić sta izrazila pričakovanje, da jima bo film uspelo predstaviti tudi v Sloveniji. Foto: Kino Evropa
Melodije uma in Neuma
Predrag Lucić, Boris Dežulović in Benjamin Isović med izvajanjem Melodij uma in Neuma na splitskem odru leta 2009. Foto: Wikipedia Commons

Avtorja dokumentarca Marina Baničević in Saša Stanić sta izrazila pričakovanje, da jima bo film uspelo predstaviti tudi v Sloveniji.

Nastal po knjigi Smeh svobode
Dokumentarec, ki spominja na satirično-politične prispevke kultnega splitskega tednika, je nastal po knjigi o Feralu Smeh svobode, ki je letos doživela četrto dopolnjeno izdajo.

Marina Baničević in Stanić sta v reškem antikvariatu Ex-Libris leta 2016 posnela pogovor s trojico znanih hrvaških novinarjev in najbolj izpostavljenih avtorjev Ferala Viktorjem Ivančićem, Borisom Dežulovićem in Predragom Lucićem, ki je medtem umrl. Naslov filma izhaja iz uvodnika časopisa, v katerem so se trije novinarji in uredniki podpisali kot Vi(ktor)va Lu(cić) Dež(ulović).

Trajnostni filmski zapis kot spomin
"Namen dokumentarca je bil zapisati časnik Feral Tribune na film, narediti trajnostni filmski zapis kot spomin ali dokument pričevanja o velikem in nepodkupljivem novinarstvu,"
je povedala Marina Baničević. Po njeni oceni je hrvaški medijski prostor, razen častnih izjem, preveč uniformiran in enosmeren, naklonjen revizionizmu zločinskih ideologij. Zato so čutili potrebo, da bi izpostavili "Feralov glas razuma, njegov državljanski pogum in upor proti diktatu oblasti, pa tudi Feralovo močno antifašistično platformo".

Stanić je k temu dodal, da je bil cilj filma tudi "poskus širitve območja boja". Po njegovih besedah so pripravili dokument, ki bi ljudi, ki morda niti niso bili rojeni v času Ferala, spodbudil k temu, da raziščejo, o čem vse je tednik poročal v svojih 770 številkah, ki so tudi digitalizirane. Posebej je izpostavil tudi pomen Feralove založbe knjig.

Na koncu drug drugim postali tujci
Feral je bil priljubljen tudi v regiji, rušil je kulturne in jezikovne ovire, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije. Časnik je pokazal, da komunikacije v skupnem kulturnem prostoru ni lahko zatreti, a to ne pomeni, da ni nemogoče, je dejal Stanić, ki meni, da "smo na koncu drug drugim postali tujci".

Marina Baničević meni, da se je v uredništvu Ferala zgodilo "magično srečanje talentov, energije brez zadržkov in zdrave človeške prepričljivosti". Če temu dodamo rockovski upor proti režimu v času, ki je vrelo s prepovedanimi temami, in vse skupaj obarvamo z vrhunsko satiro, smehom in ironijo, po njenih besedah dobimo zmagoslavno kombinacijo, ki jo je prepoznala in cenila celotna regija.

Hrvaška premiera marca na Reki
Dokumentarec o Feralu je hrvaško premiero doživel marca na Reki, potem pa sta avtorja gostovala v Splitu. Reški avtorski dvojec iz produkcijskega združenja Facultas namerava obiskati tudi druga hrvaška mesta ter pričakuje, da bo film predstavil tudi v Sloveniji.

Leta 1993 je postal samostojni tednik
Feral Tribune je leta 1984 začel izhajati sprva kot priloga Nedjeljne Dalmacije, leta 1993 pa je postal samostojni tednik. V 15 letih samostojnega izhajanja je za novinarske prispevke, ki so bili posebej kritični do režima prvega hrvaškega predsednika Franje Tuđmana, dobil veliko prestižnih mednarodnih novinarskih nagrad in priznanj za svobodo medijev. Za Feral Tribune so, poleg vodilnih hrvaških novinarjev občasno pisali tudi Slavenka Drakulić, Slavoj Žižek, Aleš Debeljak, Noam Chomsky in Alen Finkelkraut.