Cuarónov vesoljski triler Gravitacija je z nedeljske podelitve odkorakal kot statistični zmagovalec: filmska ekipa je dobila sedem oskarjev, predvsem na račun revolucionarnih posebnih učinkov, s katerimi je film ustvaril občutek breztežnosti in grozljive neskončnosti vesolja. (Najboljši film v celoti je po presoji Akademije kljub temu postala zgodovinska drama 12 let suženj.)

Gravitacija je doslej zaslužila že več kot 700 milijonov dolarjev v svetovnem merilu, Cuarón pa je prvi režiser iz Latinske Amerike, ki je kdaj dobil oskarja za najboljšo režijo. Vseeno pa njegov oskar vendarle ni čisto "mehiški": 52-letni Cuarón je, ker mu v domovini nikoli ni uspelo zbrati zadostnih sredstev, večino svoje ustvarjalne kariere preživel v tujini. Druga dva pripadnika mehiške "zlate" generacije, Guillermo Del Toro (Ognjeni obroč, Favnov labirint, Hellboy) in Alejandro González Iñárritu (21 gramov, Ču do vi to, Babilon), prav tako živita in delata v tujini.

V Mehiki seveda ne manjka ljudi, ki so takoj poudarili, da Gravitacija z njihovo domačo produkcijo nima kake pretirane zveze; film, ki je stal približno 60 milijonov dolarjev, je sponzoriral studio Warner Bros. V Mehiki, za primerjavo, 2 milijona dolarjev veljata za visok filmski proračun.

"Edina dežela, kjer ne boš našel mehiških filmov, je Mehika"
Medtem ko številni neodvisni mehiški filmarji uspeh prej najdejo v ZDA kot v domovini, pa se tisti, ki ostanejo v Mehiki, pritožujejo, da preprosto ne morejo tekmovati z uvoženimi blockbusterji, ki se vrtijo v kinodvoranah. "Edina dežela, kjer ne boš našel mehiških filmov, je Mehika," kategorično zatrjuje režiser Iván Ávila Dueñas, ki v domovini pravkar predstavlja svoj četrti celovečerec.

Alfonso Cuarón se je sicer šolal in začel ukvarjati s filmom v rodni Mehiki, a večina filmov, po katerih ga danes poznamo, je nastala s finančno podporo Hollywooda. V devetdesetih je priložnostim za delo sledil v ZDA, od tam pa se pozneje preselil v Veliko Britanijo, kjer se je uveljavil z adaptacijami literarnih klasik in uspešnic; med drugim je režiral tretji del sage o Harryju Potterju, Zapornika iz Azkabana, ki do danes velja za enega od boljših v franšizi, ter na platno prenesel distopijo P. D. Jamesa Otroci človeštva.

Prav uspeh v tujini je Cuarónu odprl tudi nova vrata v domovini, kjer je leta 2001 posnel film ceste Jaz pa tebi mamo, s katerim je izstrelil tudi mednarodni karieri Gaela Garcie Bernala in Diega Lune. (Za primerjavo: ko je v devetdesetih začenjal ustvarjati, so v Mehiki posneli samo kakih deset filmov na leto, lani pa je bila ta številka - s koprodukcijami vred - dosti bližje stotici.)

"Three amigos" - niso zares Mehičani
Cuarón je v svojem zahvalnem govoru med drugim omenil tudi kolega Del Torra in Iñárrituja, ki prav tako večinoma snemata s pomočjo tujih sredstev. "Te trije ne spadajo k mehiškemu filmu. Filmov ne snemajo znotraj našega sistema, njihove teme pa niso posledica življenja v družbi, v kateri živimo drugi, " pravi Julián Hernández, čigar temačni filmi s homoerotično tematiko so redno nagrajevani na tujih festivalih, v konservativni Mehiki pa večinoma niso uspešni. "Vsi smo veseli, če Mehičan dobi priznanje, ampak to še ne pomeni, da se bo za mehiški film kaj spremenilo."

Opusi, ki jih še velja raziskati
V času, odkar so zasloveli zgoraj omenjeni "three amigos", pa je v Mehiki dozorela in uspela že naslednja generacija filmskih avtorjev - a čeprav so pogosto uspešni na festivalih, se jim nikakor ne uspe dokopati do take gledanosti in finančne podpore iz tujine kot njihovim predhodnikom. Leta 2012 je, denimo, na festivalu v Cannesu nagrado Posebni pogled (Un certain regard) dobila mehiška drama Después de Lucía (r. Michel Franco), redni gosti festivalov pa so tudi minimalistični izdelki Carlosa Reygadasa in Amata Escalanteja; Escalante je za film Heli na lanskem canskem festivalu dobil celo nagrado za najboljšo režijo. Pred dobrim mesecem dni je bil Alonso Ruiz Palacios v Berlinu nagrajen za svoj prvenec, Güeros.

Vitalna je tudi mehiška dokumentaristika; Eugenio Polgovsky in Juan Carlos Rulfo sta lep primer režiserjev, ki nenehno preizkušata in širita meje svojega žanra. "Izziv je v tem, kako tem filmom dejansko priskrbeti distribucijo," ugotavlja filmski kritik Robert Koehler, ki je ob uspehu Gravitacije zapisal, da bi Mehičani morali Gravitacijo razumeti kot "trojanskega konja za uvažanje mehiškega filma v ZDA".

Komedija - univerzalni jezik
Po več kot desetih letih kritiške hvale se v zadnjem času končno pojavljajo tudi filmi s solidnim komercialnim uspehom. Lani je na primer 26 milijonov dolarjev v domovini zaslužila komedija Nosotros los nobles (Mi, plemenitaši) režiserja Garyja Alazrakija, ki parodira mehiški višji razred. Sledila je še komedija No se Aceptan Devoluciones (Ne sprejemamo reklamacij), v kateri je televizijski komik Eugenio Derbez igral plejboja, ki je prisiljen vzgajati hčerko, ki mu jo je njena mama pustila na pragu. Film je postal tudi najdonosnejši špansko govoreči film v tujini, saj je v skupnem seštevku zaslužil približno 85 milijonov dolarjev.