Celovečerni prvenec Slobodana Maksimovića, ki je nastal v produkciji TV Slovenija, je na Festivalu slovenskega filma (FSF) v Portorožu prejel še tri druge nagrade: vesno za najboljši celovečerni film, za najboljšo stransko moško vlogo (Branko Đurić) in za najboljšo montažo (Jurij Moškon in Milan Milošević).

Jesen 2012 je bila tako za Bakoviča v znamenju dveh nagrad, poleg Vesne na septembrskem FSF-ju je oktobra na Festivalu Borštnikovo srečanje prejel še nagrado za vlogo Marka Rothka v uprizoritvi Rdeča v izvedbi SNG Drama Ljubljana. A vesna ni edina filmska nagrada sicer uspešnega gledališkega igralca, ki v najboljšem slovenskem gledališkem ansamblu v SNG Drami Ljubljana deluje vse od diplome na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Gregor Baković je glavno vlogo odigral v treh slovenskih filmih in bil vsakokrat nagrajen – postal je Igralec leta (1997) za vlogo v filmu Ekspres, ekspres Igorja Šterka na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu, na filmskem festivalu v Pecsu mu je strokovna žirija namenila nagrado za najboljšo moško vlogo za vlogo Pera v filmu Jana Cvitkovića Odgrobadogroba, tema pa je sledila še omenjena vesna za vlogo Johana v filmu Hvala za Sunderland scenarista in režiserja Slobodana Maksimovića.

Kljub nagradam je film vse do zdaj poniknil. V slovenske kinematografe končno prihaja 7. februarja, zgodba o Johanu, "malem človeku", na katerega se zgrne kup nezgod in težav, pa je v naši okolici z vsakim mesecem prisotna v vedno bolj pomnoženih variacijah. A Hvala za Sunderland je vendarle film in Johana, ki se mu po izgubi službe, finančnih težavah in ženini odselitvi še samomor ne posreči, njegova poštena naivnost končno le vodi v srečen preobrat okoliščin.

Režiser Slobodan Maksimović je ob filmu razmišljal o sliki današnje Slovenije. Bi se strinjali, da film opisuje Slovenijo danes?
Film se ne poglablja v vse probleme ali posebnosti današnjega časa, gotovo pa povzema en segment družbe, in to na zelo nepretenciozen, neposreden, odkrit, lep način ter s ščepcem sarajevske poetike, kar je meni strašno všeč. Tako film govori tudi o tem, kako Slobodan, po rodu Sarajevčan, vidi današnjo družbo.

Govorimo tu o slovenski družbi ali bi lahko ta segment prepoznali tudi zunaj meja Slovenije?
Film se navezuje konkretno na slovensko družbo, a bi se takšna zgodba prav gotovo lahko zgodila tudi posamezniku iz nižjega razreda v osrednji Evropi.

V napovedniku za film je Johan opisan kot "pošten delavec stare šole". Kako vi razumete Johana?
Vsekakor drži, da je naiven in pošten in če se nekaj dogovori, meni, da ta dogovor drži. Razmišlja še po starem sistemu, kot smo ga poznali v Jugi, da je stvari mogoče urediti na pošten način. Dejstvo, da je naiven, odkrit in pošten … Morda pa to danes res že lahko razumemo kot staro šolo, ki so jo že zaprli.

Kako pa lahko razumemo njegovo poštenost? Saj ukrade denar in s kreditom "zafučka" hišo.
To je "jugopoštenost". Denar si skuša na nekakšen "pošten" način na skrivaj izposoditi, z absurdnim prepričanjem in pošteno, resno namero, da ga oplemeniti in ga vrne na isto mesto, kjer si ga je "izposodil". S tem se skuša rešiti. Kredit je "zafrčkal", ker se ne zna niti dogovoriti, ne zna brati drobnega tiska ipd. Ko hoče te napake popraviti in zakrpati finančne luknje, "zafrčka" vse. Takšnih primerov je danes veliko. Kaj pa vsi delavci, ki so jih pustili na cestah, ko so zaprli tovarne, v katerih so delali? Kdo ve, kako vsak zase rešuje svoje življenje, materialno stanje, zdravje, ljubezni …

Ali je poštenost danes predvsem to, da si manj pokvarjen kot drugi?
Zdi se mi, da predvsem to. "Klasične" poštenosti, kot smo jo razumeli nekoč, je danes zelo malo. Kar živimo danes, bi lahko imenovali "konec vrednot". Vsak zna kaj povedati o vrednotah, a se jih skoraj nihče ne drži … vsaj ko govorimo o "starih" vrednotah, v katerih sem bil tudi sam vzgojen. Zelo sem razočaran nad tem, kakšna je postala naša družba in kako je danes vse mogoče. Ni več dokončnosti, ni meja, počneš lahko marsikaj, pa še vedno vodiš državo. Počneš lahko marsikaj, pa še vedno vodiš Cerkev. Počneš lahko marsikaj, pa si še vedno menedžer. Ne govorim o vseh, a zelo visok odstotek ljudi je tak. Tisti, ki vedo, da si pravzaprav lahko dovoliš neskončno, bodo to počeli še naprej, "navadni" ljudje pa so tako razočarani in sprijaznjeni, da pustijo, da se stvari nadaljujejo na enak način. Tega se najbolj bojim. Mislim, da včasih ni bilo tako.
Ali se pošteni posamezniki v današnjem svetu nujno vedno znajdejo na robu eksistence? Je to usoda ljudi, kot je Johan?
Težko si predstavljam Johanovo zgodbo, ki bi se končala tako srečno, kot se je v filmu. Zato mi je film tudi tako zelo všeč. Je nepretenciozen, ne daje nobenega moralnega nauka, pokaže stvari takšne, kot so, pokaže vso stisko, a z veliko mero humorja, potem pa si reče: jaz sem film in se bom srečno končal. Naukov imamo že vsi čez glavo dovolj. Super bi bilo, če bi se ljudje držali svojih obljub in zapriseg, ampak zakaj bi moral biti film moralističen glede tega? Se lahko vsaj kakšna stvar na pol pravljično konča?

Film s takšnim zasukom na koncu nosi sporočilo o upanju. Peter Kolšek je v Delu film komentiral kot "socialno in psihološko najprimernejši film za krizne čase", češ, kdo ne bi gledal takega filma "v času, ko vsi doživljamo padanje in si želimo odrešitve". Ali nam spremljanje Johanove zgodbe nudi zgolj zabavo in tolažbo ali ga lahko dojamemo tudi drugače?
Film te za uro in pol razbremeni, naslednja ura pa bo že težja. Ni nobenega globljega sporočila in zaradi tega filma se ne bo nihče lažje prebijal v življenju. Le lepše bo preživel uro in pol med gledanjem filma, če le ne bo preveč razmišljal, koliko je moral plačati za vstopnico (smeh).

Če bi srečali Johana v resničnem življenju, kaj bi si mislili o njem?
Mislim, da bi mi bil zelo simpatičen, saj sem ga jaz igral.
In če bi srečali osebo, ki je takšna kot Johan, a ga ne bi igrali v filmu?
Mislim, da bi se z njim zelo hitro ujel. Od nekdaj se dobro razumem z revnejšim oz. eksistencialno bolj negotovim slojem ljudi. Tudi sam sem iz delavske družine in sem imel že prek staršev priložnost spoznavati ljudi, ki nimajo prav veliko denarja. Zanimajo me njihove zgodbe in način razmišljanja, všeč mi je njihova enostavnost. Pogosto so veliko bolj neobremenjeni z vtisom, ki ga pustijo na druge, in govorijo iz problemov, ki se jim dogajajo vsakodnevno. Če bi Johana srečal na pivu in bi mi začel pripovedovati, kaj se mu je zgodilo, bi ga zelo rad poslušal. Zdi se mi, da bi mi bil zanimiv in simpatičen.

Kaj pa če bi bil Johan oseba, ki vam je blizu? Bi vas morda motilo, da ni vztrajnejši, da hoče kar obupati?
Verjetno ne, ker zelo nerad sodim. Močno sodim samo, kadar gre za ponižujočo dvojno moralo vodstvenega ali višjega sloja. Tu nimam nobene dlake na jeziku. Ko pa govorimo o življenju, kako se kdo znajde, kako se mu kaj ponesreči, o karakternih lastnostih, kot so pomanjkanje vztrajnosti, prestrašenost, žalost, neiznajdljivost ali nesposobnost izkopati se iz nekega stanja, ki si ga posameznik morda pripisuje kot vrojenega – v takšnih primerih pa zelo nerad sodim ali svetujem. Na to vpliva veliko dejavnikov, ki jih sam nikoli ne morem dobro poznati, zato tudi ne morem biti hud ali celo soliti pameti nekomu, kot je na primer Johan. Svetovanje in dajanje lekture me odbija.

Na Festivalu slovenskega filma 2012 ste dobili vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Je k temu pripomoglo to, da je Slobodan že v scenariju zasnoval natančen in prepričljiv lik, ali vam je bil lik Johana zelo domač?
Oboje. Takoj, ko sem prebral scenarij, sem lik Johana videl zelo jasno. Že v scenariju je zasnovan enostavno in razumljivo. Po pogovorih s Slobodanom sem spreminjal malenkosti in med snemanjem postopoma gradil Johana. Johana sem prilagajal sebi in Gregorja Johanu iz scenarija, tako da je filmski Johan presek lika, zapisanega v scenariju, in mene, hkrati pa smo upoštevali scenarij tako, da se dramaturški lok obdrži in da je zgodba točna. Slobodanu je zelo pomembno doseči prepričljivost, pa tudi enostavnost, ne želi komplicirati. Je odlično pripravljen in zna zelo dobro opazovati igralca. Čeprav je to njegova prva režija celovečernega filma, ne pomeni, da ne pozna svojega dela. Veliko je delal pri filmu kot asistent režije in kot igralec in o filmu ve zelo veliko. Zato sem bil tudi zelo gotov, ko sem se mu prepustil in nisem dvomil vanj.

Kaj ste spreminjali med snemanjem?
Ko mi je šla kakšna misel težje z jezika, je Slobodan povsem prepustil meni, da sem stavek nekoliko modificiral tako, da ga je znal izreči tudi Gregor. V oblikovanju jezika mi je dal proste roke in mi zelo zaupal, saj verjetno slovenski jezik slišim bolje kot on, ki ni rojen v Sloveniji. Gre za majhne stvari, a pomembne, ko želim doseči organskost. Nisem pa posegal v scenarij ali v moje replike na način, da bi stavke popolnoma drugače povedal ali preoblikoval, želel sem jih le prilagoditi, kar je tudi na splošno velika naloga, ki se jo moramo Slovenci naučiti pri filmu.

Jezik se pri slovenskih filmih pogosto omenja kot težava, pogosto tudi kot posledica prehoda iz gledališča k filmu v smislu gledališkega govora, ki za film ni ustrezen.
Pogosto se občutek umetniškosti govora, visokega govora, ki za film ni (zmeraj) ustrezen, neprepričljivosti in neorganskosti govornega izražanja, pa tudi igre pred kamero, pripisuje zgolj igralcem – češ da smo leseni, navajeni samo na oder, stare kostume in patetiko. Mislim, da še zdaleč ni tako. Seveda filmu ustrezno govorno izražanje sloni tudi na igralcu in njegovi govorni ozaveščenosti, a je odvisno tudi od drugih stvari, v največji meri zvrsti in organskosti scenarija, od režiserja in pozornosti, ki jo govoru posveti ekipa.

Če je scenarij odtujen filmskemu mediju, literaren in neorganski, lahko igralec govor zniža do uličnega jezika, ga splošči, pa bo tak govor le sam sebi namen in ne bo nič sporočal. Sam s tem nikoli nisem imel težav. Zdi se mi, da precej zlahka skačem iz enega jezikovnega vzorca v drugega.

Vse od zaključka študija na Akademiji ste zaposleni v SNG Drama, torej ste verjetno vajeni delati predvsem z dokaj stalno igralsko ekipo in v poznanem okolju. Kako je, ko pridete v drugačno ekipo in povrhu vsega še k filmu?
To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Najboljše je kombinirati gledališče in film, različna gledališča in ustvarjalne ekipe. Zunaj ljubljanske Drame sem igral le v treh gledališčih. Čeprav ima Drama resnično vrhunski igralski ansambel, mi je žal, da igram le v tem gledališču. Za igralca je zelo dobro menjati sodelavce, soigralce, pristope, načine, medije in zvrsti, saj se ob delu z različnimi ljudmi in pri različnih stvareh učiš.

Se pa na vsako stvar, ne glede na to, ali izpade odlično, srednje ali slabo, navežeš, saj se v vsakem primeru trudiš. Vsakič mi je strašno žal, ko se kakšna stvar konča in se je treba raziti. Med soustvarjalci se spletejo raznovrstne erotike, zato mi je vedno hudo, ko se končajo. V Drami je lažje, saj se v vsakem primeru pogosto vidimo, ko pa se konča snemanje filma, mi je za vsakega soigralca posebej hudo, da se moramo raziti. Morda zveni patetično, ampak tako je. Snemanje filma je zame neponovljivo.

V treh slovenskih filmih ste odigrali glavno vlogo in bili vsakokrat nagrajeni. Kaj vse vpliva na dobro oblikovanje filmske vloge? Se ti dejavniki razlikujejo pri filmu in gledališču?
Zgodbo in lik je treba razumeti. Pomembno je, da lik poenostaviš toliko, kot zgodba, scenarij in režiserjev pristop dovoljujejo, tako da še vedno nosi to, kar zgodba zahteva, a da ne skušaš narediti več, kot piše, torej da ne skušaš biti pretenciozen in ne razmišljaš o nekakšni nepotrebni dodani vrednosti, ker potem lik hitro postane nečitljiv. Moj edini recept je, da se igralec poglobi v vlogo in zgodbo, ju preštudira, se pogovori z ekipo, da vse čim bolj razume, nato pa na vse pozabi in skuša čim bolj enostavno speljati svoje delo. Vse pridobljeno v tem študiju ostane nekje v ozadju, nato pa je treba čim bolj enostavno pristopiti k igri lika.

V gledališču je osnovni princip oblikovanja vloge podoben, čeprav gre za drug medij, drugačne zakonitosti in potek dela.

Ob podelitvi nagrade na FSF-ju ste bili menda razočarani nad načinom podelitve in banalnostjo kritike strokovne žirije.
Tega res ne bi pogreval. Sem pa razočaran, da naši festivali niso organizirani na nivoju, da se ne spoštujemo in da vse izhaja iz totalnega manjvrednostnega kompleksa. Ampak tu se odpira veliko tem in ogromno razlogov. Enostavno ne cenimo tega, kar naredimo, tudi ne cenimo tega, kar Slovenci dosežejo v tujini, na katerem koli področju. Pohvalili bomo tujce, v tujini uspešne Slovence, ko se vrnejo v domovino, pa ne.

Še za konec, kateri je vaš najljubši slovenski film?
Ko sem bil majhen, sem zelo rad in večkrat gledal film To so gadi. In Sreča na vrvici.

Nika Arhar