Film Deklica in drevo režiserja Vlada Škafarja je bil po predpremieri na Festivalu slovenskega filma in v ljubljanski Drami danes premierno prikazan v Kinodvoru. "Pesem moja je posoda tvojega imena, pravi Prešeren Juliji, in s temi besedami lahko najbolje opišem film Deklica in drevo; tako v izhodišču kot na koncu je predvsem posoda dvema velikima bitjema, ki sta zaznamovali vzgojo mojega srca, Štefki Drolc in Ivanki Mežan. Na začetku sem mislil, da delamo film o minevanju. Zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine," je o filmu povedal režiser.
Spregovoriti o občutjih trenutka
Za film ni bilo vnaprej pripravljenega besedila, zato je bilo snemanje za igralki velika preizkušnja. Igralki sta v filmu spregovorili o stvareh, ki razgaljajo delček njune duše. Kot je povedala Ivanka Mežan, sta se izogibali spominu na predstave in gledališče, ampak sta skušali začutiti ena drugo in si izpovedati, kar sta čutili tisti trenutek, ko sta sedeli pod hrastom. "Spregovorili sva o stvareh, ki jih drugače ne odpirava, seveda daleč od tega, da bi razgalile vso dušo, en delček pa je le odprt," pravi Štefka Drolc.
Srčnost in mogočnost - človeka in narave
Režiser se je v poklon velikima igralkama prepustil meditaciji in v ospredje postavil igralki ter naravno okolje in tako ustvaril nežen poetičen film, v katerem se izrazi srčnost portretiranih igralk in mogočnost ter magičnost življenja in narave. Peter Sotošek Štular, v. d. ravnatelja ljubljanske Drame je pred predpremiero v Drami v filmu izpostavil "žar, neminljivo energijo in vsestransko veličino nepozabnih igralk", ki jim Škafarjeva filmska poezija omogoča pot na dnevno svetlobo.
Zato je Deklica in drevo lep in čist film. "Nič ni odveč in vse je tako osupljivo lepo. Lepe ženske z ganljivo zgodbo, ki se zrcali v njihovih očeh in izrisuje na njihovih telesih. Bogato razvejeno staro drevo sredi čudovitega travnika," zapiše Koen Van Daele. "Škafar film gradi na pravem občutku, čustvu," je povedala Mežanova, ki je izpostavila tudi njegovo posebno subtilnost pri občutenju življenja. "On pusti človeku odprto pot," je dodala Drolčeva. "Ima nek svoj pogled, ki ga izjemno spoštujem in cenim."
Film, ki si vzame čas
Čas kot v vseh Škafarjevih filmih igra osrednjo vlogo, ne kot abstrakten pojem, ampak kot doživeta in čista izkušnja. "Deklica in drevo je film, ki si vzame čas. Čas za to, da posluša, da gleda in da vidi. Čas za spominjanje in kontemplacijo. Za zamišljanje. Za razmišljanje," in tako nas vrača na točko, "ko se moramo znova naučiti slišati in videti", še zapiše Koen Van Daele in na tako filmu podoben poetičen način zajame Škafarjevo filmsko poetiko.
Film Deklica in drevo, ki je nastal v produkciji Gustav Filma in koprodukciji Krajinskega parka Kolpa, MB Grip in Freme, je sooblikovalo pet "Škafarju pomembnih žensk". Poleg Drolčeve in Mežanove nastopita še Helena Koder in Joni, literarne navdihe pa je režiser poiskal pri Bredi Smolnikar. Prihajajoče ponovitve projekcij bodo še v Kinodvoru, v Murski Soboti in na festivalu Borštnikovo srečanje.