Na prvi paradi gejevskega ponosa, leta 1970 v New Yorku, je aktivistka Donna Gottschalk po ulici hodila s transparentom:
Na prvi paradi gejevskega ponosa, leta 1970 v New Yorku, je aktivistka Donna Gottschalk po ulici hodila s transparentom: "Jaz sem tvoj najhujši strah, tvoja najboljša fantazija." Slogan predstavlja, tako kot pravi harvardski profesor Michael Bronski, "kvirovsko afiliacijo s pošastmi". "Ljudje, ki jih mainstream družba demonizira, se zelo lahko identificirajo s pošastmi." Foto: IMDb
Babadookova temačna pojava s cilindrom je letos opažena na transparentih parad gejevskega ponosa. Foto: Reuters

Film avstralske režiserke Jennifer Kent je vsekakor vreden ogleda: v njem se materializira temačna pošast, The Babadook, sicer glavni lik otroške slikanice, in se začne izživljati nad mamo samohranilko in njenim sinom. Precej očitna interpretacija je, da je The Babadook v resnici manifestacija žalovanja, ki se človeka polasti ob izgubi bližnjega (protagonista namreč žalujeta po smrti moža oz. očeta). Še tako pozoren ogled pa v filmu ne bo našel nobene LGBTQ tematike.

Viralna šala se je začela oktobra lani, ko se je na spletu pojavila (morda računalniško prirejena) fotografija Netflixovega izbirnega menija: Babadooka je ponujal med filmi z LGBT tematiko. Odziv je bil takojšen in precej duhovit: "B v LGBT pomeni Babadooka," so pisali uporabniki na Tumblrju. "Film o tipu, ki hoče samo živeti v miru v avstralskem predmestju?," je komentiral avtor ene najbolj deljenih objav na to temo. "Za vas je mogoče to SAMO FILM!!, za LGBT skupnost pa je simbol naše poti."

No, v zadnjih mesecih je "interni štos" z blogov prerasel v ikono gejevskega ponosa, ki je prisotna tako na spletu kot na čisto resničnih paradah, ki se v tem mesecu dogajajo v številnih svetovnih prestolnicah.

"Številne LGBT osebe se včasih tako počutijo v svojih lastnih družinah," je izvor na prvi pogled nelogičnega fenomena za LA Times pojasnila Karen Tongson, profesorica na Univerzi Južne Kalifornije (USC). "LGBT ljudje pogosto niso bili zastopani v popkulturi, zato smo se morali projicirati na številne ne-LGBT like. Seveda obstaja zgovorna interpretacija tega, kako se na videz pošastno bitje integrira v družino."

Michael Bronski, avtor številnih knjig na temo LGBT zgodovine in profesor na univerzi Harvard, je za omenjeni časnik spomnil, da je skupnost "posvojila" že celo vrsto likov in osebnosti, ki niso bili odkrito (ali pa sploh) istospolno usmerjeni. V petdesetih letih 20. stoletja je bila to Judy Garland, v šestdesetih Barbra Streisand, v naslednjem desetletju Bette Midler in Cher, nato Madonna in danes Lady Gaga.

Prav tako ni nova povezava med žanrom grozljivk in fantazije ter LGBTQ skupnostjo. Obstajajo branja Frankensteina kot alegorije gejevskega moškega, ki ga skupnost preganja in sovraži zaradi tega, kar pač je. Tudi Fantom iz opere je lik, ki mora skrivati tako svoj pravi obraz kot tudi svojo nesrečno ljubezen.