A kot ugotovi Inga, so zadeve vedno lahko še težje, saj se Reynir smrtno ponesreči s tovornjakom. Po pogrebu pride na dan, da je bila kmetija globoko zadolžena, Reynir pa v depresiji zaradi grozečega bankrota in nemoralnih uslug, ki jih je opravljal za zadrugo v zameno za posojila.

Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje – lokalna zadruga, ki je bila pred stoletjem ustanovljena iz upora proti monopolu, sama postane popoln monopolist, ki drži v šahu vse okoliške kmetije s cenami surovin in obveznim odkupom mleka. Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu.

Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. V tem pogledu ima nekaj skupnega s tisto iz McDonaghovega filma Trije plakati pred mestom. Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupulozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo.

Celovečerec Mleko je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski niti si ne dela posebnih iluzij. V tem bistveno presega filme Kena Loacha, čeprav nanje sem in tja spominja, seveda skozi skandinavsko melanholično optiko. Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, ne nazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.

Iz oddaje Gremo v kino.