Retrospektivo odpira film Zahodna fronta, 1918, o katerem je Kracauer zapisal:
Retrospektivo odpira film Zahodna fronta, 1918, o katerem je Kracauer zapisal: "Ne spomnim se, da bi bila vojna, in sicer pozicijska vojna v zadnji, najgrozljivejši fazi, v filmu že kdaj prikazana tako realistično [...] v režiji G. W. Pabsta [je] nastal del vojne dejanskosti, kakor si je ni do zdaj drznil rekonstruirati še nihče." Foto: Slovenska kinoteka
Dekleta v uniformi
O vseh filmih, vključenih v retrospektivo, je mogoče brati tudi v čitanki. Foto: Slovenska kinoteka
Pod strehami Pariza
Znotraj Clairovega opusa je Kracauerja očaral zlasti celovečerec Pod strehami Pariza. Foto: Slovenska kinoteka
Matere Krause pot k sreči
Celovečerec Matere Krause pot k sreči (1929) v režiji nemškega režiserja Piela Jutzija je Kracauer hvalil zaradi realistične predstavitve življenja berlinskega proletariata v 20. letih minulega stoletja. Foto: Slovenska kinoteka

v Slovenski kinoteki začenjajo s prvo svetovno vojno, končujejo pa z drugo. Obe sta namreč odločilno zaznamovali življenje nemškega filmskega kritika Siegfrieda Kracauerja, čigar okus je določil izbor predstavljenih filmov.

Retrospektiva filmov po Kracauerjevem izboru bo pospremila izid Filmske čitanke z izborom njegovih besedil o filmu, prinaša pa deset filmov, ki so ga posebej navduševali.

Njegova opažanja so še danes lucidna, v čitanko uvrščena besedila pa so še vedno branja vredni dokumenti razvoja filmske umetnosti in njenih prelomnic. Kracauer je namreč film doživel v nekaterih njegovih ključnih premenah - spremljal je tako prehod iz nemega filma v zvočni in iz črno-belega v barvni, weimarsko kinematografijo, (pro)nacistični film in povojni Hollywood.

Neolepšan pogled na prvo svetovno vojno
Retrospektivo bo danes ob 20.00 odprla Zahodna fronta 1918, protivojna klasika iz leta 1930, ki jo je Kracauer cenil predvsem zaradi realističnega, neolepšanega prikaza brutalnosti prve svetovne vojne. To je bil sploh eden redkih protivojnih filmov sredi kopice militarističnih "fabrikatov", posnetih v weimarski republiki. Cenil pa jo je tudi zaradi takrat še dokaj izjemnega dosežka - premišljene in učinkovite rabe zvoka.

Eden najprodornejših nemških kritikov
Kracauer spada z Walterjem Benjaminom, Ernstom Blochom, Theodorjem W. Adornom in Maxom Horkheimerjem med najpomembnejše in najproduktivnejše nemške kritične intelektualce svojega časa. Bil je ena osrednjih intelektualnih osebnosti weimarske republike, pa tudi - čeprav manj izpostavljeno - New Yorka v letih 1941-1966.

Znotraj sovjetske kinematografije je Kracauerja med drugim navdušila revolucionarno angažirana Mati (1926) Vsevoloda Pudovkina, pri kateri je hvalil težnjo, "ki stremi k vzpostavitvi veljavnega človečnega reda", simboliko detajlov, odlično obvladovanje prostora in izjemne igralske dosežke.

Charlie Chaplin in niz najveličastnejših pantomim
Charlie Chaplin
je v retrospektivi zastopan z Lučmi velemesta (1931). Kracauer je ta film označil za "niz najveličastnejših pantomim", v katerih je Chaplin znova dokazal, "da zna uporabiti govorico telesa tako, da vsaka govorjena beseda postane nadloga". Celovečerec Matere Krause pot k sreči (1929) v režiji nemškega režiserja Piela Jutzija pa je Kracauer hvalil zaradi realistične predstavitve življenja berlinskega proletariata v 20. letih minulega stoletja.

Na vrhu najboljših
V drugem tednu bo retrospektiva postregla z Oklepnico Potemkin (1925) Sergeja Eisensteina, klasiko, ki bi jo Kracauer na seznamu desetih najboljših filmov bržkone postavil na prvo mesto; občudoval jo je tako z vsebinskega kot tudi tehničnega vidika.

Ob sovjetski ga je navduševala tudi francoska kinematografija. Med njegovimi najljubšimi režiserji je bil René Clair, zlasti cineastov celovečerec Pod strehami Pariza (1930), pri katerem je med drugim hvalil premišljeno, varčno uporabo dialogov. Trpljenje Device Orleanske (1928) Carla Theodorja Dreyerja je bil zanj posebej uspel zgodovinski film, v katerem je režiser mojstrsko uporabil veliki plan. Osamljene (1928) Paula Fejosa pa je imel Kracauer za lep zgled preproste, a zelo človeške zgodbe o navadnih delovnih ljudeh, katerih enoličen, prazen vsakdanjik nepričakovano polepša ljubezen.

Za konec Rossellinijeva Paisa
Zadnji teden retrospektive prinaša veliko uspešnico weimarske kinematografije, danes kultno lezbično klasiko Dekleta v uniformi (1931) - nekonformističen prvenec Leontine Sagan. Zadnji film v bo neorealistična mojstrovina Roberta Rossellinija Paisa (1946), ki jo je Kracauer razglasil za ep in ji posvetil eno svojih najdaljših, najbolj poglobljenih, a v času njegovega življenja neobjavljenih kritik.

O vseh filmih retrospektive je mogoče prebirati tudi v čitanki.