Čas med letoma 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju obravnava kot čas Ilirskih provinc, vendar pod tem poimenovanjem ostaja samo v zgodovinopisju. Dokumentarni film Ilirske province, ki je bil na ogled na 1. programu Televizije Slovenije (ponovitev je v sredo, 16. decembra, ob 12.00), pa želi osvetliti prav razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Scenarij je napisal Marko Radmilovič, ki je film tudi režiral, strokovno pa mu je pomagal Tomislav Kajfež.

Slovenija v stik s političnim dogajanjem
Štiri leta Ilirskih provinc so Slovence potisnile v tedanje politično dogajanje in na ta način pripomogle k presegu stoletnega zastajanja naroda v habsburški monarhiji. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi konča prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres kot delitvena bilanca Napoleonove tako ideje kot države je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet, kot ga razumemo danes.

Za Slovence je ta čas pomenil tudi to, da se je začelo življenje v treh državah; ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v italijanskem kraljestvu. Ljubljana pa je bila upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike, živeče v Iliriji, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence, živeče izven francoske nadvlade.

Napoleonova Evropa kot hišica iz kart
Napoleon je med drugim svojemu notranjemu ministru Foucheju razgrnil idejo o združeni Evropi, kar sicer ni bilo prvič v novejši zgodovini, je pa bila ta ideja prvič v novejši zgodovini udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo, da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.