Na otvoritveni novinarski konferenci ji je eden izmed udeležencev celo zastavil vprašanje, ali sploh gleda mainstream filme, na kar je Martelova v šali, a vseeno ostro odgovorila: "Presenečena sem, da veste toliko o mojih gledalskih navadah!"

Foto: Reuters

Joker ni popoln film. Za mnoge gledalce na festivalu niti ne najboljši film letošnje Mostre. A žirija z Lucrecio Martel na čelu je iz njega – kakršni koli torej že so razlogi – izklesala prelomen film za že tako popularen podžanr superjunaškega filma, ki bo zdaj še toliko bolj samozavestno ciljal na oskarje.

Matic Majcen

10 dni pozneje je režiserka glavno nagrado, zlatega leva, podelila filmu Joker, enemu najbolj vročih komercialnih naslovov prihajajoče oskarjevske sezone. Poteza, ki je zdaj videti kot nekakšen povratni udarec vsem dvomljivcem, kot osebni dokaz, da Argentinka pozna in ceni tudi tista področja filmske ustvarjalnosti, ki ji sicer po definiciji naj ne bi bila blizu.

In še druga zgodba. Na isti novinarski konferenci se je Martelova jasno opredelila, da je morda res prav, da so organizatorji v tekmovalni program sprejeli novi film obsojenega režiserja Romana Polanskega, a da mu sama ne bo čestitala, niti se ne bo udeležila večerje po premieri njegovega filma. Producent filma Polanskega Luca Barbareschi je iz teh besed razbral, da je Martelova njegov film že vnaprej diskvalificirala iz kroga potencialnih nagrajencev, in je zagrozil, da ga bo nemudoma umaknil s festivala, če se predsednica ne opraviči za izrečene besede. 10 dni pozneje je Martelova drugo najpomembnejšo nagrado, veliko nagrado žirije, podelila prav filmu Polanskega J'Accuse.

Vsak bo seveda sam presodil, ali se v teh potezah izrisuje kakšen vzorec kompenzacije za razne dvome in storjene napake, v vsakem primeru pa so podeljene nagrade na končanem Beneškem filmskem festivalu znova pokazale, kako neizogibno subjektivne in muhaste so tovrstne nagrade, ki jih podeljuje 7-članska režija z vseh vetrov. Si predstavljate, kako je videti razprava za mizo, pri kateri sedijo kultni japonski režiser, mlada francoska igralka, kanadski festivalski direktor, mehiški direktor fotografije in argentinska režiserka art filmov ter poskušajo najti konsenz o filmih, ki segajo vse od kitajske animacije do ameriške znanstvene fantastike?

Na oskarjih bo Joaquin Phoenix celo poskušal nadgraditi oskarja za stransko vlogo, ki ga je leta 2008 posthumno prejel Heath Ledger. Foto: AP

Po eni strani je ta pisanost programa in žirije najboljši dokaz hipoteze, da film ne pozna meja, a je po drugi strani nemogoče pričakovati, da bi se takšna skupina lahko enotno strinjala v vseh točkah, o katerih mora odločati. Odločitve tovrstnih žirij so venomer polne kompromisov, osebnih kapric in poslovnih interesov, ki javnosti seveda ostajajo skriti. Pred sabo dobimo samo končne odločitve, prek katerih lahko zgolj sklepamo, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati.

Saj ne, da sta nagrajena Joker in J'Accuse slaba filma. Ravno nasprotno – gre za izvrstna filma, ki ju lahko zlahka umestimo med najboljše celovečerce letošnjega beneškega festivala. Največje vprašanje pa je vendarle to, kako je mogoče, da si nekdo – strokovnjak ali ne – ogleda film Marriage Story Noaha Baumbacha in sklene, da si tak film ne zasluži niti ene izmed 8 nagrad, kolikor jih podeljuje ta žirija. Ker film na Netflixu izide šele na začetku novembra, naj brez kvarnikov samo povem, da gre za film, pri katerem je večina pričakovala kopijo Bergmanovih Prizorov iz družinskega življenja (1973), dobila pa film, ki je scenaristično in igralsko tako sijajen, da lahko zdaj zlahka rečemo, da je na ravni Bergmanove klasike.

Kako je mogoče, da si nekdo – strokovnjak ali ne – ogleda film Marriage Story Noaha Baumbacha in sklene, da si tak film ne zasluži niti ene izmed osmih nagrad, kolikor jih podeljuje festivalska žirija? Foto: IMDb

Baumbachov film je očitno stranska žrtev še ene pogoste tendence tovrstnih žirij – da se nagibajo k temu, da ne bi pretirano nagrajevali ameriških filmov, ki že tako ali tako dobijo dovolj medijske pozornosti in drugih nagrad, temveč raje izpostavijo manj znane evropske in svetovne filme. Ali pa jih organizatorji že v izhodišču umestijo v netekmovalni program in jim vnaprej vzamejo možnost, da bi kandidirali za festivalske nagrade. Linklaterjeva Fantovska leta (Berlinale 2014), Millerjev Pobesneli Max: Cesta besa (Cannes 2015) in Tarantinov Bilo je nekoč v Hollywoodu (Cannes 2019) so bili v zadnjih letih najočitnejše žrtve takšnih festivalskih kapric.

Naj bo pravično ali ne – ko je vse rečeno in storjeno, so nagrade na filmskih festivalih v marsičem podobni igram z žogo. Ne glede na razmerje moči med tekmo, sporne sodniške odločitve ali smolo v ključnih trenutkih, se v zgodovino zapiše samo izid. Joker ni popoln film. Za mnoge gledalce na festivalu niti ne najboljši film letošnje Mostre. A žirija z Lucrecio Martel na čelu je iz njega – kakršni koli torej že so razlogi – izklesala prelomen film za že tako popularen podžanr superjunaškega filma, ki bo zdaj še toliko bolj samozavestno ciljal na oskarje. Tam bo Joaquin Phoenix celo poskušal nadgraditi oskarja za stransko vlogo, ki ga je leta 2008 posthumno prejel Heath Ledger.

Že to, kako daljnosežne posledice bo imela odločitev te žirije za prihajajočo oskarjevsko sezono in za to, kako bodo studii od zdaj pojmovali superjunaške filme, dovolj dobro priča o tem, kako zgodovinsko pomembnemu festivalskemu dogodku smo bili priča v preteklih dveh tednih.