Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.4 od 76 glasov Ocenite to novico!
Iztrebljevalec 2049
Denis Villeneuve je z Iztrebljevalcem 2049 posnel inovativno, na trenutke nepričakovano in pogumno reinterpretacijo klasike, iz katere ves žanr krade že desetletja. Tak je žanr znanstvene fantastike, če se ga lotiš prav. Foto: Kolosej / Con film
Zbeži!
Satira Zbeži! gledalca prisili v soočanje z vprašanji, ki vzbujajo nelagodje. Foto: IMDb
Mesečina
Po ogledu Mesečine je jasno, kakšno krivico ji dela vsak, ki jo pokroviteljsko odpiše kot film, ki je nagrado dobil, ker se ukvarja z LGBTQ- in rasno tematiko. Foto: IMDb
Atomska blondinka
Charlize Theron v Atomski blondinki brca in strelja skozi Berlin na podlago vsega najboljšega (in najočitnejšega) v evropskem synth-popu in popu osemdesetih. Foto: Blitz Film & Video Distribution
Trije plakati pred mestom
To, da je Trije plakati pred mestom pripoved o ženski, ki se skuša brezkompromisno spoprijeti z moško nekompetentnostjo, je ob trenutnem vzdušju v Hollywoodu samo še dodatno pomenljiva in ironična pomenska plast zgodbe. Foto: IMDb
Srečen konec
Isabelle Huppert je ena najbolj zaposlenih evropskih igralk svoje generacije; lani se je na sezname najboljših filmov leta uvrstila z vlogama v filmih Ona in Prihodnost, letos smo jo gledali v Srečnem koncu in Clairini kameri. Foto: IMDb
Mudbound
Mudbound je zgodovinski film, ki se namerno navezuje na klasike "starega Hollywooda", še posebej na Velikana (1956) Georgea Stevensa. Foto: IMDb
Z ljubeznijo, Vincent
Koncept animacije, ki nastane na podlagi umetniških slik, je že leta 1953 v enem od svojih romanov opisal Arthur C. Clarke. Z ljubeznijo, Vincent je prvi animirani celovečerec, ki to idejo udejani. Foto: IMDb
Nisem tvoj zamorec
Nisem tvoj zamorec je bil letos nominiran za oskarja za najboljši dokumentarni film. Na koncu ga ni dobil, saj je kipec domov odnesel Ezra Edelman, ki je z dokumentarcem O.J.: made in America prav tako odprl vprašanje rase v Združenih državah. Foto: Kinodvor
Brez ljubezni
V Rusiji Andreja Zvjaginceva ni prostora za ljubezen, implicitno pa režiser poda podobo "matere Rusije", ki žre svoje otroke. Foto: Liffe
Ubijanje svetega jelena
Ubijanje svetega jelena je, podobno kot nedavno Mati! Darrena Aronofskega, film, ki bo pri vsakem gledalcu izzval reakcijo, pa naj bo ta pozitivna ali negativna. V primerjavi z Američanovim je ta film po mojem mnenju dejansko vreden vašega časa. Foto: IMDb
Nisem čarovnica
Nisem čarovnica je eden od biserov letošnjega Liffa, ki so morda ostali rahlo spregledani. Režiserka Rungano Nyoni v njem pokaže, da so še vedno obstoječe vraže o čarovništvu družbeni konstrukt, namenjen zatiranju žensk. Resno temo film obravnava skozi lečo komedije absurda. Foto: IMDb
Projekt Florida
Sean Baker, ki je že s Tangerine (2015), gverilskim filmom, v celoti posnetim na prenosni telefon iPhone 5s, dokazal, da je eden najbolj talentiranih režiserjev mlajše generacije s posluhom za socialno ogrožene, je s Projektom Florida naredil še korak dlje, čeprav je koncept še vedno isti - bedo in revščino zapakirati v živahno, "poprealno", kot temu pravi Baker, preobleko. Foto: Liffe
Kvadrat
Ruben Östlund tudi v Kvadratu pokaže svoj občutek za bizarne položaje, ki se praviloma razpletejo na kar najbolj nepričakovan, nadrealističen način. Foto: Kinodvor
Foxtrot
Foxtrot je bolj kot zgodba o očetu in sinu filozofski razmislek o ujetosti v sistem in usodi, ki ji, ne glede na vse, ne moreš ubežati. Foto: IMDb
Bližina
Balagov, učenec velikega Aleksandra Sokurova, je v Bližini vizualno izbral stiliziran socialni realizem, znotraj tega pa razgalja verske dogme in etnične razkole na Kavkazu. Foto: IMDb
Dunkirk
Dunkirk je razdeljen na triptih zemlje, neba in morja; vsak segment je opredeljen tudi s prevladujočo barvo (modra, siva, bež). Foto: IMDb
Poslednji jedi
Kylo Ren: lik, ki je letos razbesnel največ privržencev Vojne zvezd. Foto: IMDb
Dobri časi
Zamočen bančni rop in divja gonja po ulicah New Yorka: Dobri časi je fantastičen film, ki niti za trenutek ne popusti napetosti. Protagonist omogoča vživitev kljub vsem etično in moralno spornim odločitvam, ki jih sprejme. Foto: IMDb
Ljubezen na prvo bolezen
Ljubezen na prvo bolezen je pristen, duhovit portret družin in njihovega - po navadi dobronamernega - vmešavanja v ljubezensko življenje njihovih potomcev. Foto: Cinemania group

Dodaj v

Pregled leta: Najboljši filmi v letu 2017

25. december 2017 ob 11:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

V letu, ko je prenagljena razglasitev napačnega zmagovalca povzročila oskarjevski fiasko, se morda ne gre prenagliti z razglašanjem nespornih favoritov. Vseeno pa je december primeren čas za take in drugačne obračune z letom, ki se poslavlja. Pred vami je filmski.

Pri sestavljanju seznama smo skušali upoštevati predvsem tiste celovečerce z letnico 2017, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu.

Po tej logiki vsako leto odpade nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad, zato smo tokrat v dveh primerih naredili izjemo. Nekateri filmi so prepomembni, da bi se izgubili v sivem območju med lanskim in letošnjim letom.

Spodnji seznam se od 15. mesta prebija proti prvemu, upamo pa, da boste v komentarjih dodali še svoje favorite, ki smo jih morda izpustili.

Za primerjavo "letin":
Najboljši filmi v letu 2016


15. Srečen konec
(Happy End, 2017, r. Michael Haneke)
Avstrijski cineast se v Srečnem koncu ukvarja z vprašanjem, kakšne posledice ima lahko nonšalantno razmetavanje in samoumevno razpolaganje z bogastvom in privilegiranim družbenim statusom. Rodbina Laurent, ki smo jo prvič spoznali v Hanekejevi Ljubezni, se je v Srečnem koncu dokončno izrodila v šopek nesrečnih posameznikov, ki svoje umazane skrivnosti skrivajo tudi pred najbližjimi, v javnosti pa nosijo maske humanizma in širokogrudnosti. Zgodba je postavljena v Calais, eno od žarišč begunske krize, a tega v filmu ne boste videli, saj se življenja privilegiranih Francozov nikoli ne križajo s tistimi drugimi; odvračanje pogleda je lahko enako velik greh kot odprta sovražnost, morda sugerira Haneke.
Preberite več: recenzija Srečnega konca

14. Bližina (Tesnota, 2017, r. Kantemir Balagov)
Rusko-kabardinski režiser Kantemir Balagov v zgodbi, ki je postavljena v pozna devetdeseta leta, spremlja usodo edine hčerke judovske družine, ki živi v muslimanski skupnosti nekje bogu za hrbtom (v Nalčiku v Rusiji, blizu meje z Gruzijo), njenega brata so ugrabili in družina mora napraskati skupaj odkupnino, če ga hoče še kdaj videti. Film je samo na prvi pogled srhljivka, v resnici pa zgodba o ženski, ki si skuša izboriti pravico do lastne identitete v okolju, ki mu vladata tribalizem in patriarhat. Balagov, učenec velikega Aleksandra Sokurova, je vizualno izbral stiliziran socialni realizem, znotraj tega pa razgalja verske dogme in etnične razkole na Kavkazu.

13. Atomska blondinka (Atomic Blonde, 2017, r. David Leitch)
Vohunski akcioner Atomska blondinka, virtuozna koreografija z glasbeno podlago evropskega synth-popa osemdesetih, je eden najboljših - ali pa vsaj najbolje koreografiranih - akcijskih filmov letošnjega leta. Zamenjava klasične razporeditve vlog spolov (vohun "z dovoljenjem za ubijanje" je tokrat ženska) nima nobene teže, ko nastopi čas za brutalno, stripovsko stilizirano nasilje. Atmosfera, ki jo pričara David Leitch, kaskader in sorežiser žanrsko sorodnega Johna Wicka (2014), je paranoja hladne vojne, predapokaliptična evforija Berlina v odtenkih neonsko škrlatne in modre, ki na trenutke spomni celo na Neonskega demona Nicolasa Windinga Refna.
Preberite več: recenzija Atomske blondinke

12. Kvadrat (The Square, 2017, r. Ruben Östlund)
Ruben Östlund, ki je pred tremi leti navdušil z Višjo silo, tokrat morda ni izbral najizvirnejše poante - cesar je v svetu umetnosti včasih gol -, a ima dovolj smisla za cinizem in provokacijo, da Kvadrat ni suhoparno moraliziranje. Kvadrat ima zasluge tudi za enega najbolj markantnih filmskih prizorov zadnjega leta: umetniški performans s "človeško gorilo" uide popolnoma iz rok in se konča z nadvlado močnejšega nad šibkejšim; takšno hierarhijo švedski režiser podčrta na vseh področjih, od poslovnega do družinskega življenja in intimnih odnosov.
Preberite več: recenzija Kvadrata

11. Mudbound (Mudbound, 2017, r. Dee Rees)
Ne, drugega celovečerca režiserke Dee Rees niste spregledali v kinematografih: Mudbound je del vse širše ponudbe Netflixovih igranih filmov in verjetno najboljši, kar so jih doslej producirali - tako dober, da bi si ponudnik vsebin na zahtevo morda lahko tokrat prvič priboril kako oskarjevsko nominacijo. (Film je na voljo tudi slovenskim naročnikom). Mudbound je ambiciozna, epska adaptacija istoimenskega romana, ki naslika fresko rasnih odnosov na ameriškem Jugu med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Mlade može, ki so se na drugem koncu sveta borili v zavezniški vojski, v domovini pričaka isti stari, kastni sistem, ki seveda ni obstajal, ko je bilo treba vojake pošiljati na fronto. Jonathan Banks kot priletni patriarh v misisipijskem blatu ustvari enega najsrhljivejših portretov zakrknjenega rasizma, kar smo jih videli na velikem platnu - a Pappy niti ni osrednji zlikovec filma. Dee Rees brez moraliziranja pokaže, da je ameriški rasizem zakoreninjen v bogaboječi, "spodobni" belski večini, ki tiho pristaja na svoj privilegirani položaj, ker ima od tega gospodarsko korist.

10. Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (Loving Vincent, 2017, r. Dorota Kobiela in Hugh Welchman)
Van Goghova skrivnost je, brez pretiravanja, dah jemajoč podvig in animiran film, kakršnega še niste videli. Hugh Welchman in Dorota Kobiela zgodbo o poslednjih dnevih Vincenta van Gogha podajata s pomočjo umetnikovih slik in likov, ki živijo na njih. Film so najprej posneli z igralci, nato pa je sto slikarjev vseh 65 tisoč kadrov spremenilo v oljne slike. Rezultat je unikatna filmska izkušnja, ki človeka dobesedno posrka v svet na postimpresionistovih platnih. Če film spremljate kot "detektivko" o menda nepojasnjeni slikarjevi smrti, ne učinkuje popolnoma; prav tako so nepojasnljivi naglasi nekaterih igralcev, dialogi pa na trenutke prazni. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa je Z ljubeznijo, Vincent melanholičen, ganljiv film, ki vzbuja nostalgijo po nepovratno minulih časih ročne animacije.

9. Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2016, r. Raoul Peck)
Le redko kdo tako artikulirano in neposredno kot pisatelj James Baldwin pokaže, kaj pomeni biti temnopolt v svetu, kjer slogan Black Lives Matter velik del populacije navdaja z besom. Pa je Baldwin svoja opažanja zapisal v sedemdesetih. Teza filma Nisem tvoj zamorec, ki je nastal po predlogi Baldwinovega neizdanega rokopisa, je jasna: vprašanje rasizma v Ameriki je neodtujljivo od njene zgodovine: "Zgodovina črncev v Ameriki je zgodovina Amerike. In nič kaj prijetna ni. Če bi se danes ozrli po Združenih državah, bi preroki in angeli jokali." Največji družbenopolitični imperij sodobnega sveta je bil zgrajen na temeljih fizične, kulturne in gospodarske eksploatacije. Baldwin (in z njim Raoul Peck) nakaže, da se bela Amerika še ni sposobna soočiti in izenačiti s "tujcem", ki ga je tako dolgo črnila.
Preberite več: recenzija filma Nisem tvoj zamorec

8. Brez ljubezni (Neljubov, 2017, r. Andrej Zvjagincev)
Ruski mojster Zvjagincev je svoj novi celovečerec nekje sam primerjal z Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja; kar same se gledalcu ponujajo tudi primerjave z neizprosnostjo Michaela Hanekeja. Brez ljubezni je na površju portret disfunkcionalnega, razpadajočega zakona, v resnici pa obsodba družbe, ki vzgaja čustveno izvotljene, povampirjene, neizprosno učinkovite potrošnike. Cineast sodobno Rusijo opazuje s hladno, klinično distanco, s poudarkom na tehnološkem solipsizmu (protagonistka je večino časa popolnoma zatopljena v svoj telefon); skoraj vsak kader je majhna umetniška kompozicija. Globoko pesimistična vizija in skrajno provokativen portret starševstva, ki vam bo vsaj za en dan pokvaril razpoloženje - in obenem film, ki ga je treba videti.
Preberite več: recenzija filma Brez ljubezni

7. Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, r. Yorgos Lanthimos)
Tipičen film grškega mojstra Yorgosa Lanthimosa je tako nadrealistična izkušnja, da jo je v resnici težko ubesediti. Ne gre za vizualni nadrealizem, pač pa za čustveno izkušnjo: njegove zgodbe gledalca popeljejo v bizarne svetove in skrajne, pogosto izprijene okoliščine. Ubijanje svetega jelena v tem pogledu ni nobena izjema. Pod drobnogledom se znajde starševstvo, ki ga Lanthimos očitno razume kot sizifovski napor, v katerem neizogibno uničiš ali psihološko poškoduješ svoje otroke.

Preberite več: Recenzija Ubijanja svetega jelena

6. Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017, r. Rungano Nyoni)
Valižansko-zambijska režiserka Rungano Nyoni je s svojo igralsko zasedbo naturščikov ustvarila satirično, na trenutke nadrealistično pravljico o suženjstvu v sodobni Zambiji. Prek zgodbe o deklici, ki je povsem arbitrarno ožigosana za čarovnico in strpana v nekakšno delovno taborišče, nastavlja zrcalo mizoginiji in politični korupciji v tej nekdanji britanski koloniji. Z drznimi stilističnimi prijemi in simboliko ("čarovnice" so kot lutke pripete na dolge trakove) slika distopičen portret družbe, podobne tisti v Deklini zgodbi. Ton filma je hkrati jezen in prežet s črnim humorjem.

5. Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, r. Denis Villeneuve)
Iztrebljevalec 2049 je redek primerek tiste izginjajoče vrste: filmskih nadaljevanj, ki upravičijo svoj obstoj. Denis Villeneuve je futuristično, neonoirovsko estetiko kultnega filma Ridleyja Scotta svoji viziji prikrojil toliko, da je v njej našel prostor za aktualen razmislek o tem, kakšna prihodnost čaka vse bolj prepleteni odnos med človekom in strojem. Pazljiva kompozicija in praktično neprekosljiva fotografija Rogerja Deakinsa film spremenita v hibridno žival, ki je v isti sapi očitni sorodnik Iztrebljevalca in popolnoma izvirna umetnina. Sonce, ki je izginilo pod sajami in prahom, so na barvni paleti zamenjali goreči odtenki apokaliptične puščave in sivina futurističnega urbanega termitnjaka, v katerega se je spremenil Los Angeles.
Preberite več: recenzija Iztrebljevalca 2049

4. Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, r. Martin McDonagh)
Zmagovalec letošnjega festivala v Torontu prerašča okvire ameriškega juga in se na skoraj mitološki ravni spopada s težkimi vprašanji krivde, odpuščanja, nasilja in jeze. Trije plakati pred mestom so inteligenten film, vulgaren in pronicljiv, duhovit v enaki meri kot tragičen. Čisto vsi igralci so v svojih vlogah izjemni, na razpolago imajo pa nekaj najbriljantnejših dialogov, kar smo jih z velikega platna slišali v zadnjih letih. Irec Martin McDonagh si je sposodil žanr "navdihujočega" filma o osebnostni rasti in spravi, s kakršnimi nas Hollywood vsako leto pita v odštevanju do oskarjev, in ga postavil na glavo.
Preberite več: recenzija Treh plakatov pred mestom

3. Projekt Florida (The Florida Project, 2017, r. Sean Baker)
Sean Baker je socialno dramo Projekt Florida razpel med protipola zabaviščnega parka in cenenega motela, otroške prešernosti in deziluzije sveta odraslih. V vsiljivo pastelne tone prepleskani motel je teoretično prenočišče za obiskovalce bližnjega tematskega parka, v resnici pa (na pol stalno) prebivališče družin na meji socialnega dna. (Ko se v "Projektu Florida" po nesreči znajdeta dva dejanska turista, gnus na njunih obrazih pove vse). A ne pričakujte "pornografije revščine" - Baker v prozaičnosti revščine najde lirično vizualno lepoto; v njegovi viziji ni prostora pa pokroviteljstvo ali pomilovanje. Willem Dafoe v vlogi robatega hišnika/oskrbnika z mehkim srcem najbrž lahko računa vsaj na oskarjevsko nominacijo, če ne kar na zlati kipec, deklici v glavnih vlogah (Brooklynn Prince in Valeria Cotto) pa sta neverjetno avtentični prezenci pred kamero.
Preberite več: recenzija filma Projekt Florida

2. Zbeži! (Get Out, 2017, r. Jordan Peele)
Zbeži!, delirično-inovativen žanrski hibrid, je drzna satira o rasizmu v Ameriki - a ne pričakujte bavbava z rdečo kapico Trumpovih volivcev. Jordan Peele je v svojem režijskem prvencu zrcalo nastavil liberalni Ameriki. Film izzveni kot ciničen posmeh nedolžnim utvaram o tem, kako v sodobnem svetu družbeni in rasni razredi ne igrajo nobene vloge več. Parodija slasherjev, ki vreščečo blondinko, zadnje preživelo dekle, zamenja z Britancem ugandskega rodu. In ne nazadnje portret dobronamernih belcev, ki mislijo, da razumejo, česar ne morejo zares razumeti.
Preberite več: recenzija Zbeži!

1. Mesečina (Moonlight, 2016, r. Barry Jenkins)
Morda je rahlo antiklimaktično lestvico "filmov leta 2017" okronati z lanskim izdelkom, a Mesečina je v naših kinematografih gostovala šele marca, tik po svojem velikem zmagoslavju na oskarjih, in neupravičeno bi bilo, da bi film "izginil" v sivem območju med lansko in letošnjo bero.
Mesečina ni pomemben film zato, ker bi bil zavestno skonstruiran okrog "perečih" ali "aktualnih" vprašanj LGBTQ-skupnosti ali getoiziranih, revnih predmestij, ker bi bil pragmatičen korektiv trendov množične filmske industrije. Pomemben film je zato, ker - brez kompromisov na račun forme ali vsebine - individualno izkušnjo povzdigne na raven univerzalnega. S tem odpira prostor za empatijo in razumevanje v zvezi z vprašanji, kjer je enega in drugega pogosto premalo.
Preberite več: recenzija Mesečine


Vsaj častno omembo si zaslužijo še filmi, ki so se skoraj prebili v petnajsterico:

Foxtrot (Foxtrot, 2017, r. Samuel Maoz)
Še en absurdistični pogled na tragično plat življenja, tokrat iz Izraela. (Izraelska kulturna ministrica je film menda označila za "nacionalno sramoto"). Klavstrofobična komorna drama o nesmislu vojne, ki ne nagovarja le izraelsko-palestinskega položaja.
Recenzija Foxtrota.

O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, r. Ildikó Enyedi)
Madžarska režiserka nam v okolju klavnice predoči normalizacijo in celo estetizacijo nasilja, ki ga kot družba izvajamo nad drugimi živimi bitji. Obenem je O telesu in duši nežna, na trenutke metafizična pripoved o iskanju človeškega stika. Dobitnik zlatega medveda na berlinskem filmskem festivalu.
Recenzija O telesu in duši.

Dunkirk (Dunkirk, 2017, r. Christopher Nolan)
Christopherja Nolana so v preteklosti že kdaj opisali kot "hladnega" režiserja, ki s filmi raje kot na čustveno apelira na intelektualno noto gledalcev. Morda je to preveč posplošena izjava, a za Dunkirk kar drži. Vseeno pa je to tehnično dovršen film. Pozabite na ceneno (ali pa drago) računalniško animacijo na vsakem koraku – če Nolan potrebuje na stotine vojakov za prizor bombardiranja, na plažo spravi na stotine statistov. Tukaj ni bližnjic in trikov.
Recenzija Dunkirka.

Vojna zvezd: Poslednji jedi (Star Wars: The Last Jedi, 2017, r. Rian Johnson)
Osma epizoda vesoljske operete je publiko razdelila veliko bolj kot Abramsova Epizoda VII. Za večino nergačev je bil največji kamen spotike "jokavi" in "ne dovolj možati" Kylo Ren (Adam Driver). Že res, da je morda manj megalomansko operen od svojega dedka, a je ravno zaradi svoje šibkosti toliko zanimivejši lik. Poslednji jedi je film, ki se upa upreti pričakovanjem (zahtevam!) oboževalcev - kolikor je to v okvirih orjaške franšize pač mogoče.
Recenzija Poslednjega jedija.

Jim & Andy: The Great Beyond, 2017, r. Chris Smith
Še en, ki ga boste našli samo na Netflixu. Iskriv dokumentarec o tem, kako je Jim Carrey iztiril med snemanjem biografskega filma o Andyju Kaufmanu Človek na luni. Film, po katerem na zvezdnika Maske ter Butca in butca ne boste več gledali na enak način. Daniel Day-Lewis ni edini z metodološkim pristopom.

Ljubezen na prvo bolezen (The Big Sick, 2017, r. Michael Showalter)
Nekateri v tem filmu vidijo izrazit politični naboj in dejstvo je, da zveze med pripadnikoma različnih ras s seboj pogosto nosijo politične konotacije. Kljub temu pa je Ljubezen na prvo bolezen najprej očarljiv film, dokaz, da žanr romantične komedije nikoli ni zares odmrl, ampak samo čaka na dokončno rehabilitacijo v posodobljeni, neizključujoči obliki.
Recenzija Ljubezni na prvo bolezen.

Dobri časi (Good Time, 2017, r. Benny Safdie in Josh Safdie)
Robert Pattinson nam že vrsto posomrakovskih let skuša dokazati, da je legitimen igralec: tokrat mu prvič tudi verjamemo. Dobri časi je intenziven, kinetičen, halucinacijski akcijski film o bratski ljubezni. Nasilje je nazorno in neolepšano, portret obupa na umazanih newyorških ulicah pa neizprosen.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
NE-levici
# 25.12.2017 ob 12:58
Prov posiljen seznam filmov, ki so tukaj gor samo zato, ker v njih igrajo črnci a polovica teh filmov je brez veznih toliko pove tole o avtorici članka, ki ne ocenjuje filmov po kakovosti ampak po barvi kože in sjw tematiki. In jazu moram take nesmisle vsak mesec plačevat??? Lepo vas prosim usmilite se me vsaj pri filmih če ste že politično pristranski ne rabite biti še pri zabavi.
Hvala
AFD
# 25.12.2017 ob 12:40
Absolutno porazen seznam ta, ki je srstavil ta seznam nima okusa za filme ali pa je SJW.
tron
# 25.12.2017 ob 11:59
"Denis Villeneuve je z iztrebljevalcem 2049 posnel inovativno, na trenutke nepričakovano in pogumno reinterpretacijo klasike,"

Inovativen je bil prvi film, drugi film je izredno lep za pogledat, tudi zvokovno je špica medtem, ko v film pluje v varnih vodah, tako kotk večina moderne holywoodske produkcije.
Evropa je prihodnost filma, Amerika se samo še ponavlja.
DLeagueStar
# 25.12.2017 ob 12:44
Wind River prekosi vsaj pol filmov na tej lestvici.

Zanimivo je, da se kljub svoji tematiki, ki je danes zelo popularna, na nobeni taki lestvici ne povzpne visje.

To je direkten dokaz za kaksno hinavscino gre, ko danes govorimo o rasizmu in neenakosti. Ce si gej in/ali crn je to free pass za uspesnost in pritozevanje kjer ti pase.

Wind River pa celotno temo zatiranja zapakira v super film in gledalcu problem le predstavi in mu ga ne vsiljuje na vsakem koraku. Zahvala temu gre v veliki meri predstavljanju ljudstva kot borcev in ne kot nebogljenih zrtev, katerim so drugi vse krivi.

Veliko bolj osvezilno in dejansko provokativno za mozgane, da se malo sam zamislis nad temi stvarmi.
Titomir
# 25.12.2017 ob 12:44
Vsi, ki imate težave z spanjem vam priporočam film Mesečina kajti film je tako dolgočasen, da boste po 5 minutah žđe v globokem spancu ampak zna pa vas zjutraj boleti glava zaradi ogledanih 5 minut kajti film je neumen, do konca.
Eesti
# 25.12.2017 ob 12:21
@tron povsem se strinjam. Le redko kateri novi Ameriski film je dober. Evropski pa presenecajo, zadnje 3 leta gledam samo se te. Skandinavski so predsvem dobri.
boboman
# 25.12.2017 ob 12:23
Sama politicna korektnos kipi ven iz zgornjega seznama (zdaj ali so filmi izpostavljeni toliko bolj zaradi njihovih politicnie korektnihi tem, ali pa ti bazirajo na politicnih korektnih temah prav iz razloga sirse in boljse medijske podpore..? Oz. ali filmi se opozarjajo na "perece" probleme druzbe ali izkursicajo lete za svojo samopromocijo..se mi zdi da je vse vec tega drugega..kjer mladi dobri reziserji opozarjajo nase z medijsko najbolj opaznimi temami = kar pa je zadnje leto politicna korektnost ..) ... sicer pa se eno precej povprecno filmsko leto...niti z lanskim se ne more primerjat tudi ce dodamo na seznam manjkajoce tezkokatergornike iz zadnjega/tekocega meseca...
sisoruen
# 25.12.2017 ob 12:07
Očitno v Sloveniji tipično enačimo dober film z zamorjenostjo. :D

Niti enega tipičnega akcijskega, pustolovskega filma ni na seznamu, da o komedijah niti ne govorim. :D Vsaj Dunkirk bi tako lahko omenili, če je kaj več od tega očitno blasfemija. :D
Emmure
# 25.12.2017 ob 12:30
Hollywood v 90% proizvaja samo smeti.Preusmeril sem se v evropske in kitajske filme.Predvsem francoska in skandinavska produkcija ponuja presenetljivo obilno dobrih,inteligentnih stvaritev,predvsem pa neobremenjeno z vsemi smetmi,ki "krasijo" hollywood.od raznih patriotskih,rasnih,anti-vsemu namenjenih filmov.
artoum
# 25.12.2017 ob 12:29
Moonlight ? Pha, ne me smejat. spet reklama za sprevrženost , vse skupaj pa pod krinko zavito z rasno tematiko. da ne bo kdo rekel , da gre samo za sprevrženost.
Gastrbajtr
# 25.12.2017 ob 14:34
Gledam spored Koloseja, pa ne vem, a bi joku al se smeju. Mislm, da so kokice še najbolj pametna stvar v tisti stavbi.
Krjavelj
# 25.12.2017 ob 12:26
2017 res ni bilo leto filmskih presežkov, ampak tale seznam je res malo čuden. Nisem fen ameriških filmov, ampak Dunkirk me je pa pozitivno presenetil. Z zanimivo časovnico, ki je ne želim videt v nobenem filmu več (ker bi bilo ponavljanje, ne ker bi bilo slabo) si zasluži vsaj omembo med vsemi temi zamorjenimi dramami.
antiani
# 25.12.2017 ob 12:32
Ne vem, meni se film Get Out ni zdel nič posebnega, začetek je bil spodbuden, potem pa je razpadel proti koncu. Ocena : 5/10. V letu 2017 bi izpostavil dva filma , in sicer odlični Dunkirk in fenomenalni Wind River ( zame osebno film leta ) , Blade Runner 2049 je bil vizualno čudovit, zgodba prav tako, ampak mu je nekaj manjkalo.
Nikec3
# 25.12.2017 ob 14:58
Najboljši film leta je torej po mnenju Ane Jurc Get Out? Resno?
adventnivencek
# 25.12.2017 ob 13:18
get out je totalno precenjen. pač črnska verzija being john malkovića.
patriot44x2
# 25.12.2017 ob 18:50
Tale izbor filmov je obupen.
feminist
# 25.12.2017 ob 17:54
Mesečina ni pomemben film zato, ker bi bil zavestno skonstruiran okrog "perečih" ali "aktualnih" vprašanj LGBTQ-skupnosti ali getoiziranih, revnih predmestij, ker bi bil pragmatičen korektiv trendov množične filmske industrije.

LOL, pajade.
dobesedno zaradi tega je "film leta".
"i'm opressed, I' black, i'm gay, i'm a woman....." klisejsko cmizdrenje in jamranje. mediokriteta, ki ji je zaradi pc kulture in sjw forsiranja menda treba ploskat ceprav so tako izvirni kot so govori vseh misic sveta.
davide
# 25.12.2017 ob 16:27
Št.1 dovolj pove o "resnosti" tegale seznama
anny22
# 25.12.2017 ob 14:49
Iz seznama je jasno samo eno: Hwood je spušil in iz leta v leto jim gre slabše. Na drugi strani se dvigajo neodvisne produkcije z različnih koncev sveta. Edini omembe vreden film je komično nadaljevanje Iztrebljevalca. Vse ostalo je prežvečeno ali PC s*anje (stanje, no:).
xskip
# 25.12.2017 ob 12:24
rotten tomatoes top 100 movies of 2017
https://www.rottentomatoes.com/top/besto
frt/?year=2017

IMDB users Top 10 Movies of 2017
http://www.imdb.com/best-of/top-10-movies-of-2017/ls027197308/mediaviewer/rm679884032

metacritic critics pick the best movies of 2017
http://www.metacritic.com/feature/film-critics-list-the-top-10-movies-of-2017
anomis
# 25.12.2017 ob 18:58
Seznam, kjer se znajde Atomska blondinka, Ubijanje svetega jelena (Jastog Yorgosa Lanthimosa je na primer vrhunski, Ubijanje ... pa le dober) in celo Mesečina (konceptualn in "politična" predvidljivost po ameriško), a je popolnoma spregledan Wind River ... ni ravno zaupanja vreden seznam.

http://www.imdb.com/title/tt5362988/?ref
_=nv_sr_1
Bubi-Schumi
# 25.12.2017 ob 15:50
Dunkirk je ful dober.
dunbar
# 25.12.2017 ob 16:21
Če je že 2016 letnik zmagovalec seznama, bi jaz dodal še Hell or highwater, edini film letos, ki sem ga dvakrat zapored ogledal, briljanten na več nivojih....
Bubi-Schumi
# 25.12.2017 ob 15:51
Pa Logan in Hugh Jackman v glavni vlogi. Eden najboljših igralcev.
tron
# 25.12.2017 ob 14:57
@Ana Jurc

Priporočam ti, da se seznaniš z amermiško cinematografijo 70ih-80ih, ko so res delali odlične filme.
Preveč radodarna si z ocenami moderniih filmov, ker se samo še ponavljajo zadeve.
pazi_mina
# 25.12.2017 ob 19:09
Dunkirk je top...ponovno izviren pristop...akcija...fotografija...nolan enostavno obvlada...meni naj film 2017
el CARTEL
# 25.12.2017 ob 18:51
Očitno v Sloveniji tipično enačimo dober film z zamorjenostjo. :D

Niti enega tipičnega akcijskega, pustolovskega filma ni na seznamu, da o komedijah niti ne govorim. :D Vsaj Dunkirk bi tako lahko omenili, če je kaj več od tega očitno blasfemija. :D


ravno sam se to isto pomislil.
sama neka revščina, begunci in podobno. zmaga pa tisti dolgčas od moonlighta kao (sam se uspel le tretino filma pogledati, ker je bil tako zanič).

gledal Dunkirk (ok, je za pogledat) in Blade runner,
s tega seznama pa me je privlekel edino mudbound.

a je kak dejsnko dober film tu?
stari59
# 25.12.2017 ob 17:51
Kar zadeva mene in moj okus, Wind River da. Scenarist Taylor Sheridan ( Sicario, Hell or High Water). Tokrat se je lotil še režije.
tracer
# 25.12.2017 ob 17:23
Meni osebno so korejski filmi izredno zanimivi, vse kar zadnje čase pride iz ZDA se mi zdi prav plehko.
SsDrag
# 25.12.2017 ob 13:21
get out je precenjen.

Zanimo, da na tem seznamu ni filma "Pokliči me po svojem imenu". Levo usmerjeni ga izredno hvalijo, sam sem lotil najprej branje knjige že lani in gledanja par tednov nazaj. Pa mi ni ratal ne prebrat ne pogledat do konca pa čeprav skušam biti odprte glave. Domnevam zato, ker z glavo nisem pri stvari.
Gastrbajtr
# 26.12.2017 ob 10:52
Včeraj pogledal novi Star Wars. Za zjokat!!! Takšnega skropucala od filma pa še ne. Eden najslabših filmov nasploh. Ampak glede na to, da je Disney prevzel Lucas Film, se ne čudim. Poraz na celi črti!
xskip
# 25.12.2017 ob 16:40
@valter
"pa še to: I Am Not Your Negro, Blade Runner 2049 in Moonlight so lanski filmi in ne letošnji"

he he he. model.

1. Blade Runner 2049 svetovna premiera: 3.10. 2017

2. že na začetku je lepo napisano:
"Pri sestavljanju seznama smo skušali upoštevati predvsem tiste celovečerce z letnico 2017, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu.

Po tej logiki vsako leto odpade nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad, zato smo tokrat v dveh primerih naredili izjemo. Nekateri filmi so prepomembni, da bi se izgubili v sivem območju med lanskim in letošnjim letom."
artoum
# 26.12.2017 ob 01:24
Blade Runner 2049
me ni razočaral

Atomic Blonde
pozitivno presenečen , zelo.

Star Wars: The Last Jedi
moram še pogledat

vojnih filmov ne gledam , ker gre za golo propagando , tistih dram in lgbtejevcen pa tudi ne
sistema
# 26.12.2017 ob 00:01
Ce odstranim ekstremne komentarje, dobim rdeco nit te lestvice. Prav bi bilo, da to lestvico tako tudi poimenujete.
planet1
# 25.12.2017 ob 21:59
Wind river? Aktualna tema, ki ti da razmisljat? Smo gledali isti film?
MladostNiNorost
# 25.12.2017 ob 18:42
Ocitno novinarski poznavalec ne ve ravno tocno, o cem se gre.. Filmi so v padci, medtem ko serije še vedno strmo rastejo in tudi nastajajo kot gobe po dezju... Glejte serijo the night of, podobno kot true detective, ki je obvezna.
Sicer pa se pri filmih najbolj vidi karakter posameznika.. Ocitno so nekateri zadovoljni ze z transformersi, kjer rabis prav 2 celici za ogled, eno za vizualne efekte in drugo za najvrjetneje slovenske podnapise... Spet drugi iscemo v filmih globji pomen in abstraktnost.. Kakorkoli ze, glejte kar vam paše
kazam123
# 25.12.2017 ob 17:27
Kje je Shot Caller?
qwatebriga
# 25.12.2017 ob 16:52
Wind river da, Wind river ne... bo treba na lastne oci videti. Trailer je obetaven (kar pa sicer ni vedno realen pokazatelj!).
tureavanture
# 25.12.2017 ob 13:36
pohvala za original naslove v okepaju
krimpy
# 27.12.2017 ob 16:25
Vsak ma svoj okus, ne vem čemu tolko zgražanja
anomis
# 26.12.2017 ob 16:50
@Zetes in planet1:

Kot sem si mislila. Popolno nerazumevanje bistva filma. Mogoče malo zanalašč, malo pa zaradi vajenosti na klišejske okvire obravnavanja večno aktualnih tematik, predvidljive vzvode in učinke prosto po hollywoodski kokičarski lobotomizaciji možganov. Kot prvo izpostavljata stvari, ki sploh niso osrednja tema filma. Tisto, kar je osrednja tema filma, gre pa marsikomu na živce, podobno kot gre danes marsikomu na živce, da se je sploh zgodila npr. afera Weinstein in s tem povezane razprave o odnosu med spoloma. Sheridan ni posnel filma o življenju indijancev v rezervatu, niti filma, ki bi se spet šlepal na problem rasne neenakosti, ampak ravno obratno. V takšno okolje je postavil film ravno zato, da bi prikazal tisto, kar je povsem osebno in človeško. Ne gre za triler, kjer bi bilo fascinantno, kdo je morilec, ampak zakaj in kako! In gre za nekaj (ne morem in nočem razkrivat spoilerja), kar se zgodi in dogaja kjer koli, ne samo v indijanskem rezervatu in medrasno sobivanje ni bistvo - ko se ljudje znajdejo v enakem zosu, so si enaki ne glede na zgodovino, kulturo itd. Prizor indijanca ob koncu, ki skuša žalovat v skladu z določenimi kulturnimi običaji, o katerih tudi sam sploh ne ve več nič, je na primer odlično serviran. In srhljivost tega, kar film prikazuje, je ravno v univerzalnosti odzivanja, vendar pa Sheridanu okolje omogoči, da to psihologijo in notranjo dinamiko lahko bolje ubesedi. Kar se dogaja tam, kjer okoliščine določene deviacije podpirajo, se dogaja tudi za tvojim vogalom na mikrosociološki ravni. In vprašanje je, kaj se dogaja v človeku, ne izven. Če na primer pri filmih nisi vajen niti pozorno sledit dialogom, kaj šele podrobnostim v obnašanju, ker je večina hollywoodskih filmov tako površinskih in predvidljivih, da daš lahko zvok tudi na mute, pa ne boš nič spregledal ali zamudil, potem tega filma preprosto ne moreš zapopast. Ker vsa tista pokrajina, dolgčas in tišina tudi služi v tem filmu zgolj kot orodje za prikazovanje notranjega, duševnega stanja. Kar je pri Sheridanu izjemno, je to, da tudi klasične nasilne obračune prikazuje na povsem drugačen način. Ne, na takšen, da lahko zraven grizljam kokice in ob morji tehnično izpopolnjenih učinkov ne občutim, da imam kaj zraven, ampak jih zrežira tako, da ponudi možnost občutenja groze, ki je v ljudeh, v zraku. In tako dejansko v realnosti stvari funkcionira. Ko se neko nasilje dogaja, je že vsega konec. Ni v tem bistvo. Bistvo je, kaj kako se dogaja v človeku in zakaj. Zelo podobno je pri filmu Sicario. Totalno neumestno je ta film na primer komentirat kot še en motiv kriminalke o bojevanju z mehiško mafijo in karteli. Res kliše, mar ne? Ja, seveda, sama tematika že. Ampak Sheridanov presežek je ravno v tem, da še nikoli ni bil ta klasičen kriminalni motiv obravnavan na takšen način in s takšne perspektive. Povsem osebne, doživljajske. V Sicariu na primer so kultni prizori v tem, kako sredi ceste prikaže tolpo kriminalcev v avtu in izstop enega izmed njih iz avta. Kakšno vzdušje se pri tem ustvari. Kako prikaže naravo človeka in to naravo dejansko lahko začutiš (ne da ti jo film pojasnjuje). Začutiš lahko če seveda nisi popolnoma otopel, ker si vajen, da ti film vse pojasnjuje kot otroku, in tega jezika sploh ne moreš razumet.

Gre torej za to, da Sheridan izrablja tematike, ki so množično že globoko zdrajsane v načinu obravnave in perspektivah (plombe, kako bi morali nekaj razumet in kaj so prioritete) za to, da spregovori o nečem povsem druge, povsem intimnem, osebnem. S tem doseže dva učinka. Odlično spregovori o tem, hkrati pa opozori ravno na to, da se ta dimenzija neupravičeno ignorira tudi ko govorimo o tematikah na način, na kakršnega smo jih vajeni obravnavat. Zato je na primer podana primerjava s filmom Frozen River deplasirana. Gre sicer za povsem okej film, ki se je potrudil bit posnet bolj na evropski način, vendar pa preigrava povsem klasične motive na klasičen način. Rasne problematike se loteva tako, da se je sploh ne loteva na človeškem novoju. To je pač problem. Kriminalka je klasična. Ja, ja, kjer je beda in revščina se dogaja kriminal, tihotapljenje in borba za preživetje. Skratka, Frozen River definitivno ne izziva nikakršne drigačne perspektive in pogleda na zadevo, kot smo vajeni. Ne odpre nobene drugačne teme, kot smo vajeni, kadar se pojavi okolje z rasno problematiko, revščino in posledičnim kriminalom. Film Wind River počne nekaj povsem drugega. In če so gledalčeva pričakovanja tempirana na to, da bo videl, kaj je vajen videt, je lahko pač razočaran. To je film za gledalce, ki se dolgočasijo ob predvidljivih in stereotipno zastavljenih problematikah. Pa tudi film za gledalce, ki se dolgočasijo ob klasičnih žanrskih prijemov, zaradi česar določenih žanrov sploh ne gleda več. Zato je ta film nadžanrski. Ker je v ospredju bolj psihološka drama, žanr je zgolj uporabljen in v povsem podrejeni funkciji.

In potem sledijo še zavajanja, kot da si dejansko filma sploh ogledala ne bi. Za razliko od večine kriminalk v tem primer ni bilo nobene streljačine, v kateri bi bilo nenavadno, da nek tip pobije osem oboroženih tipov. To je neumna izjava, ki je podobna, kot bi rekel, da je medijska laž, da je lahko en tip v Texasu pred kratkim pobil več sto ljudi. Seveda jih je lahko. Tudi če bi bili oboroženi, bi jih s tiste razdalje in perspektive lahko. To seveda ni bistvo filma (že orientiranost na streljačine kot posebne omembe pri takem filmu je jasno, za kakšen tip gledalca gre, podobno kot posebna omemba rezanja žil matere kot najboljšega prizora, čeprav gre za enega izmed manj relevantnih prizorov, ampak se otrokom lahko najbolj vtisne v spomin, ker je najbolj krvav, okrutno izviren). Iz vajinih komentarjev pač veje, da sta navlečena samo na streljačino in klišeje in sta zato v svojem jamranju pozabila omenit (ali pa nista uspela zaznat), o čem sploh govori ta film (prav gotovo ne o streljačini med kriminalci, niti o težkem življenju zaradi rase).
anomis
# 26.12.2017 ob 02:56
@Zetes:

Daj, povej mi, nad katerimi filmi se navdušuješ, in povsem jasno bo, da te jezi, ker je Wind River premočan zalogaj zate, pa mu neargumentirano pripisuješ lastnosti, ki jih dejansko nima, s čimer samo zavajaš javnost. Argumentiraj!!!! Kakšen kliše neki je že sama zgodba postavljena v indijanski rezervat??? V katerem filmu si nazadnje videl tako izolirano bivanje, preko česar lahko odlično prikažeš določene psihološke mehanizme človeka in predvsem prioritete? Kdaj in kje si nazadnje videl žanrski film, ki je povsem nadžanrski, ker je pač tako izjemno, netipično posnet, strukturiran in dramaturško izpeljan ... da o atmosferi ne govorim (atmosfera in osnovna premisa je v bistvu enaka kot pri Sicariu, kar je pravzaprav Sheridanov slog in je odličen)? In zgodba je klišejska? Ne bi rekla. Še posebej ne z vidika izpostavljenosti poante in izpeljave. Preprosto mislim, da filma sploh nisi razumel. Morda si še premlad.

@planet1:

Ja, Wind River ti da razmišljat, razen če ga ne moreš razumet, ker so ti že same emocije, problematika in stanje duha povsem tuje. Aktualna tematika z vidika popularnosti posebej sicer ni (ne vem, kje si to pobral), bi pa morala bit in tudi vedno bolj bo za vse, glede na to, kam in kako plovemo. Seveda pa so hkrati notri elementi, zapleti in karakterji, ki so aktualni itak od nekdaj in za vekomaj.
dude
# 25.12.2017 ob 22:19
Ameriska produkcija je res v veliki krizi.
xskip
# 25.12.2017 ob 22:07
Valerian?

he he he.

saj je na lestvici... top 3 najslabši filmi leta.
Zatarra
# 25.12.2017 ob 13:19
Žalostno, ne pa tudi presentljivo je, da Hollywood-u uspe ustvariti kvečjemu še enega do dva filma na leto, ki se tenkočutnemu, a zrelemu gledalcu na nek ali več pozitivnih načinov še lahko vtisneta trajno v spomin, in ne morda le najdlje za teden dni, že ob prvež in edinem ogledu. :-/ Nekaj podobnega bi se lahko ugotovilo tudi za produkcijo izven omenjene še-vedno glavnine, pa čeprav upoštevam proračunske in vse ostale obstoječe razlike, tudi tiste na neoprijemljivi ravni. Po mojem prepričanju je ena, če ne edina, res velika, zapomljiva in svetla izjema v letu 2017 - začuda in zame ravno zaradi tega izjemno presenetljivo! - nadaljevanje kultnega Blade Runner-ja iz 1980-ih, Blade Runner 2049. To mislim z vidika večine, če že ne prav vseh, igralsko kinematografskih kategorij, še posebej za svoj žanr in ero, v kateri je bil izdelan, ali bistveno bolj upravičeno in točno rečeno - ustvarjen. Zato, ker gre za umetnino, dobesedno fascinantni masterpiece, nad katerim in ne le nad njegovim zares briljantnim (kooončno spet enkrat po zelo dolgem času, dragi Hollywood!!!), vidno in sicer občutno izpiljenim, "empatično" premišljenim scenarijem, bi brez (mojega) najmanjšega dvoma zagotovo bil navdušen tudi sam Philip K. Dick! Torej, da ne padem preveč v kakšno filozosko poglobljeno recenzijo tega filma ;-) , naj tule navedem le še mojo oceno in pričakovanje, da bo Blade Runner 2049 na naslednji podelitvi oskarjev prejel vsaj dva zlata kipca zagotovo, za najboljši film in scenarij, velike možnosti pa ima tudi za glasbo, cinematografijo kot tako, nenazadnje pa tudi za režijo in morda še za katero izmed vlog. Počakajte in videli boste. :-)
sisoruen
# 25.12.2017 ob 12:50
Pa še top zaslužkarji.
planet1
# 28.12.2017 ob 23:54
Torej o kaksnem presezku pri delu s kamero govorimo? Kaj hudica je tako zanimivega v dramaturgiji? Kaj je ta film novega prinesel k mizi in prosim ne mi s tem, da ne razumem psihologije, da sem otrocji in drugimi osebnimi napadi, konkretno prosim. Kaj je film potegnil ven v motivu, poanti ter psihologiji? Da se zacnemo pogovarjat konkretno.

In prosim, ne mi omenjat Sicaria. Za moj okus in razumevanje tega medija je razlika med filmoma enormna.
planet1
# 28.12.2017 ob 23:47
Koliko enih besed in nikakrsne vsebine, le pri osebnih napadih uspes biti kolikor toliko jasna. Razumem zakaj ti je Wind river vsec. Prodajalci lufta.
anomis
# 28.12.2017 ob 00:54
@zetes:

Daj poimenuj sam pri sebi trivialno zgodbo. Samo popoln fašistoid in plitkež bi lahko tako zgodbo označil za trivialno. Vendar te verjetno samo zanaša, ker hočeš pač na vse kriplje pljuvat po filmu, ker si se tako odločil že na začetku in ti ego niti ne bi dopustil drugače, tudi če bi te argumenti prepričali, da vendarle ne sodiš filmu z objektivne pozicije, ampak povsem subjektivne. Ali pa ne ... ali pa si dejansko fašistoid določene vrste in te ravno poanta zgodbe neznosno nervira. Žal ne morem in nočem zapisat, v kolikor še kdo bere, o čem v bistvu stvari pripoveduje ta zgodba, ker se to pač izkaže v epilogu, pa ni lepo ljudi prikrajšat za ta moment suspenza.

Pavšalno sklicevanje na že videno, je totalno deplasirano, saj je čisto vsaj film možno tako označit. Rečeš, da v njem nastopa tip, ki ima en problem iz preteklosti in vreščiš, da gre za kliše že stokrat viden ipd. Pa saj to je smešno. Nobene kritike, ki bi bila prepričljiva, nisi podal. Ne samo to. Celo zavajal si, da se pojavi streljačina, v kateri naj bi na neverjeten način nekdo postrelil 15 oseb. Kot da ne bi gledal film. Tako nima smisla komunicirat.

O tem, kakšne so izjemnosti tega filma (vključno z obrtnim pristopom - dramaturškim in vlogo kamere), sem precej napisala. Če še tega nisi bil sposoben prebavit, da mi postavljaš ista vprašanja, nima smisla, da še kaj dodam. Ti si se že odločil.

Omenila sem samo en Sheridanov prejšnji film, za katerega je serviral scenarij (ne pa tudi režiral) Sicario in podobnosti v slogu (tudi pri Hell or High Water je zaznaven njegov jezik na primer, tema, moti in karakterji pa seveda drugačni, druga zgodba). Nikjer nisem napisala nič o podobnih temah in motivih. Tema in motiv sta povsem različna, v tem primeru je le žanr enak. Govorila sem o pristopu, slogu. Če tudi filme tako površno gledaš kot bereš, je še bolj jasno, zakaj se je nemogoče sporazumet. Temu, o čemer sem pisala, rečemo v filmski umetnosti avtorski slog. To je vrlina avtorjev, ne pomanjkljivost. Izjemni režiserji ga premorejo. Tudi Yorgos Lanthimos ga ima, ko že ravno omenjaš Jelena. Ni mi treba vedet predhodno, kdo je režiral, pa bom vedela, da je on. Vendar še vedno vztrajam,d a je v primerjavi z Jastogom in Dogtoothom pač Jelen že konceptualno, vsebinsko pa tudi drastično bolj skop in manj izviren. Ne glede na to, da sem fenica Lanthimosa, pač ne bom za vsako ceno hvalila nekaj, enako kot za razliko od tebe ne bom za vsako ceno pljuvala po nečem, neodvisno od objektivnih kriterijev. V primerjavi s tem, kar je Wind River ven potegnil v psihologiji, motivu in poanti, je ravno Jelen nekaj že stokrat videnega in za Lanthimosa presenetljivo nepoglobljenega. Tokrat pa Lanthimos res ni nič novega prinesel k mizi. Pojma nimam, kaj si ti novega videl? Interesanten je le njegov slog, vendar pa ta ni več nov, ampak zdaj že star. Moonlight je pa itak povsem klasična zgodbica po ameriško oziroma odgovor na vprašanje, kako si Američani predstavljajo art presežek, ki nikakor ne more in ne sme presegat okvirov politične korektnosti. Hollywood že leta ni imel oskarjevca, ki bi bil vreden posebne pozornosti.

Wind River ni sicer nikakršna moja osebna posebna kaprica. Niti Sheridan kot scenarist in po novem tudi režiser. Ima več kot dovolj priznanj s strani kritikov in po festivalih. Ne potrebuje mojega posebnega kimanja "from Slovenia".:):) Ne bodi otročji.
Kazalo