Film
(2)

Poudarki

  • Film Ne bom več luzerka lahko ujamete še v soboto ob 11.00 v Kosovelovi dvorani
Na pogovoru z režiserko z vesno za najboljši celovečerec nagrajenega slovenskega filma (na FSF-ju je prejel še vesni za najboljši scenarij in stransko žensko vlogo – Saša Pavček kot Špelina mama Ksenija) je beseda tekla tudi o tem, kaj Urši Menart pomeni oznaka “generacijski”, ki jo je dobil film, o protagonistki filma, ki ostaja v Sloveniji, medtem ko se njena generacija seli v tujino, pa tudi o povečanju sredstev za slovenski film, o katerem je Odbor DZ-ja za kulturo nedavno pozval kulturno ministrstvo. In o novem filmu, ki ga ravnokar kot soscenaristka in igralka ustvarja z režiserjem Damjanom Kozoletom. Foto: MMC RTV SLO
Filma Ne bom več luzerka se je prijela oznaka 'generacijski film', ki pa, ko gre za zanimanje, presega generacijske okvirje, ugotavlja režiserka. Foto: LIFFe
Ravno ko se je odločala za študij režije, so se pojavili prvi filmi slovenskih režiserk, denimo Varuh meje Maje Weiss, ki je dvignil veliko prahu. Vsekakor je to nanjo kot srednješolko naredilo velik vtis, se je spominjala sogovornica, ki je kot pomemben mejnik omenila tudi Slepo pego Hanne Slak. Trenutno kot soscenaristka in po spletu okoliščin tudi igralka pri filmu Polsestra sodeluje z režiserjem Damjanom Kozoletom, upa, da bo projekt uspešen in je za priložnost hvaležna. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Režiserka Urša Menart: Hlapčevska miselnost mi ni ravno blizu

Veliko zanimanje za film Ne bom več luzerka na Liffu
16. november 2018 ob 11:11,
zadnji poseg: 16. november 2018 ob 14:57
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Malo konflikta z okoljem naj bi bilo zdravo za ustvarjanje. Tako s Slovenijo kot Ljubljano imam malce ambivalenten odnos in to zna biti spodbudno. Je pa v Sloveniji delati filme res težko."

V MMC-jevem festivalskem kotičku v Cankarjevem domu se je z režiserko Uršo Menart pogovarjala MMC-jeva novinarka Nadina Štefančič. Film Ne bom več luzerka opisujejo kot grenko-sladek komični portret "izgubljene" generacije milenijcev, razpete med pričakovanja staršev in neugodne razmere na trgu dela. Špela (upodablja jo Eva Jesenovec), diplomantka umetnostne zgodovine, bo kmalu stara trideset let. Preživlja se s priložnostnimi deli, saj še nikoli ni imela redne službe. V nasprotju s svojima najboljšima prijateljicama, ki sta se pred leti odselili v tujino in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo v Ljubljani ostala, pa čeprav se večina njenega družabnega življenja dogaja na Skypu. Ko se brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih razočaranih staršev, ugotovi, da je odrasti težje, kot je pričakovala.

"Iz vseh stereotipov sem se skušala malce norčevati. Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno, predvsem zaradi nepoznavanja okoliščin, ki so za nas zelo drugačne, kot so bile za mlade pred dvajsetimi leti. Skušala sem se odmakniti od razmer in nanje pogledati s humorne plati. Kaj pa, sem se vprašala, če je to ženska, ki je bila po vseh merilih 'pridna', ki je izpolnila vse zahteve okolice, pa ji to še vedno ni prineslo uspeha?" je o svojem dolgometražnem prvencu, za katerega je napisala tudi z vesno nagrajeni scenarij, povedala Urša Menart.

Ne bom več luzerka se na Liffu predstavlja v sekciji Perspektive, zaradi velikega zanimanja so organizatorji dodali še eno projekcijo. "To je zelo lepo presenečenje. Bila sem vesela že, ko sta občinstvo in žirija film tako lepo sprejela v Portorožu. Ustvarjalci nismo bili prepričani, kakšen bo odziv in kako bo vse skupaj izpadlo na koncu, ko si vpleten, si težko objektiven," je režiserka v pogovoru za MMC komentirala odmevnost filma in dodala: "Upala sem, da se bo dotaknil mlajše publike, a dobro funkcionira tudi pri starejših."

Preberite še MMC-jev intervju z Uršo Menart po zmagi filma na FSF-ju:
"Naše generacije tako ali tako nihče ne jemlje resno"

Zakaj po potrditev vedno v tujino?
Pa čeprav se je filma Ne bom več luzerka prijela oznaka "generacijski film". Ali je to, da se glavna protagonistka kljub temu, da se zelo trudi, "naredi vse prav", a si nikakor ne uspe zagotoviti dostojnega "odraslega" življenja, pravzaprav simptomatično za celotno mlajšo generacijo? "Svet se je, medtem ko smo mi odraščali, spremenil, ne moremo igrati po istih pravilih kot naši starši ... Najbrž gre za globalni fenomen, ne le slovenski," je razmišljala Menartova, ki je protagonistko svojega celovečernega prvenca namenoma pustila vztrajati v Sloveniji, za razliko od njenih najboljših prijateljic se Špela ne odseli v tujino. Zakaj je zanjo tako pomemben ta boj? "Morda gre za iracionalen moment tega lika, izhaja iz neke trme ali načel, ki nimajo veliko zveze z realnostjo ali praktičnostjo, preračunljivostjo. Kot nekakšna religija, vera, načelo, ki se ga držiš in od katerega ne odstopaš. Zelo se poveličuje uspeh Slovencev v tujini, da nekdo od zunaj naše dosežke prizna, zdelo se mi je zanimivo na to pogledati z druge strani. Zakaj bi morali vedno iskati potrditev zunaj, se uresničevati drugje? Slovenija je kot kolonija držav na severu Evrope, ki na ta način pridobivajo poceni visoko izobraženo delovno silo. Gre za nekakšno hlapčevsko miselnost, ki mi ni ravno blizu."

Ji je torej tudi kot filmski ustvarjalki pomembno, da ostaja v Sloveniji, čeprav so pogoji za ustvarjanje ne ravno rožnati? "Zase ne vidim prav veliko prostora drugje, želim si pripovedovati zgodbe o ljudeh in okolju, ki jih poznam. Če grem v tujino, denimo, če skušam Ircem predavati o življenju na Irskem, bo vse skupaj videti precej neiskreno. Malo konflikta z okoljem naj bi bilo zdravo za ustvarjanje. Tako s Slovenijo kot Ljubljano imam malce ambivalenten odnos in to zna biti spodbudno. Je pa v Sloveniji delati filme res težko."

Morda pa bo v prihodnosti vendarle malce lažje. Odbor DZ-ja je pred kratkim pozval Ministrstvo za kulturo, naj do leta 2022 povečajo sredstva za film, kar režiserka komentira: "To je bil zelo spodbuden trenutek za vse filmske ustvarjalce pri nas, saj se že nekaj let borimo za to, da bi se film pri nas izkopal iz te globoke, črne in pesimistične luknje, v kateri smo se znašli po kriznem rebalansu proračuna, še v primerjavi z nekdanjo Jugoslavijo smo nekje na repu, ko gre za proračun za film, kaj šele v evropskem merilu. A toliko optimizma, kot ga vlada zdaj, že nekaj časa ni bilo. Skrajni čas je, da se nekaj zgodi in upam, da to pomeni, da bomo lahko začeli delati bolj ambiciozno in resno konkurirali evropskemu in svetovnemu filmskemu trgu."

Vabljeni k ogledu celotnega pogovora.

A. K.
Prijavi napako
Komentarji
TurboMož
# 16.11.2018 ob 21:36
sem velik fan
vatrenavoda
# 17.11.2018 ob 04:17
že napovednika se ne da pogledati do konca
Kazalo