Okoli Triglava se plete cel niz pripovedk. V njegovo severno steno sta začrtani dve bajeslovni skrivnosti. Zlatorogove police in sfinga – stražar doline, ki vodi k Triglavu. Foto: Rožle Bregar
Okoli Triglava se plete cel niz pripovedk. V njegovo severno steno sta začrtani dve bajeslovni skrivnosti. Zlatorogove police in sfinga – stražar doline, ki vodi k Triglavu. Foto: Rožle Bregar
Ante Mahkota in Peter Ščetinin
Ante Mahkota in Peter Ščetinin: davnega leta 1966 se je Mahkota s Sfingo spopadel že desetič, Ščetinin pa prvič. Čeprav sta imela zaledje v rivalskih plezalnih društvih, sta uspešno združila moči, premagala steno - in začela prijateljstvo, ki je močno še danes. Foto: Ana Jurc

Zakaj nas nekaj globoko v nas tako neustavljivo žene v bližino gora in na njihove vrhove? Kaj je tako čarobnega v tem vertikalnem gibanju, ko je pod nogami le 1.000 metrov praznega prostora, tisto majceno in ranljivo človeško bitje pa se oklepa življenja na milimetrskih oprimkih?

Boštjan Mašera
Vojko Anzeljc
Vojko Anzeljc je imel pred seboj dvojen izziv, ne le izjemno zahtevne snemalne lokacije, kjer morajo vsi člani ekipe ohraniti celo kožo, obenem pa je moral režirati igralsko ekipo samih naturščikov. Foto: Ana Jurc

S prvo projekcijo v ljubljanskem Kinodvoru je danes premiero dočakal še povsem sveži (poprodukcija se je menda končala okrog tretje ure danes zjutraj) slovenski gorniški igrano-dokumentarni film, posvečen najbolj skrivnostnemu delu severne triglavske stene. Sfinga je obenem zgodba njunih glavnih junakov, Anteja Mahkota in Petra Ščetinina: slovenski alpinistični legendi sta leta 1966 prvič preplezala njen kamniti "obraz", tristometrski gladki steber tik pod robom stene, ki je do tedaj predstavljal nerešljivo uganko za številne alpiniste. Smer je pomenila najtežji tehnični vzpon v Sloveniji, ki je zavidanja vreden tudi iz današnjega vidika.

Skoraj trideset let pozneje sta Sfingo povsem prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Tako smo Slovenci še enkrat dobili svojo najtežjo gorsko smer, tokrat preplezano brez tehničnih pripomočkov.

Film po nekaj uvodnih dokumentarnih odlomkih razvije dve vzporedni časovnici, v letih 1966 in 1995, in tako zabriše tridesetletni prepad med ekspedicijama Mahkota/Ščetinin in Kresal/Kajzelj ter med njima - tudi s pomočjo spektakularnih posnetkov iz vertikale in kančkom nadrealizma - potegne zanimive vzporednice. Prvi par v filmu igrata brata Anže in Miha Marenče, drugega pa kar resnična akterja tega nevarnega podviga.

Napovednik za film, ki je obenem videospot Siddharte
Morda je zanimiv podatek še, da je kot glasbeno podlago za film dve pesmi s svojega zadnjega albuma prispevala skupina Siddharta; skladbi Narava in Od zore do mraka s svojo značilno siddhartovsko usodno dramatičnostjo lepo komplementirata napetost človeškega spopada z naravo. Iz sodelovanja, ki je nastalo predvsem zaradi prijateljstva s Siddhartinim klaviaturistom Tomažem O. Rousom, je nastal tudi video za Naravo, singel svoj čas največje slovenske skupine in "ena najbolj popolnih simbioz pesmi in slike", kot ga je v posnetku opisal Tomi Meglič (skupina se predstavitve ni mogla udeležiti, ker te dni v Los Angelesu snemajo nov material).

Ker je večji del snemanja, ki je trajalo od avgusta do oktobra, potekal tako rekoč s prepadom pod nogami, se je morala zbrati majhna, a na svojih področjih izjemno dobro podkovana ekipa. Scenarist filma je bil kar Gregor Kresal, ki je skoraj 30 let po prvem zavzetju Sfinge prvi, ki je (z Miho Kajzljem) brez tehničnih pripomočkov povsem prosto preplezal nevarni profil.

Za režijo je poskrbel Vojko Anzeljc, ki je med drugim režiral celovečerec Zadnja večerja, nastal pa je pod okriljem Produkcijske skupine Mangart. Direktor fotografije je Matej Križnik, ton je prispevek Gašperja Loborca, v igralskih vlogah pa se je torej znašel bratovski alpinistični dvojec Anže Marenče, vsestranski alpinist, ki se je vživel v vlogo legendarnega Ščetinina, in Miha Marenče, ki je filmski Mahkota.


Biblija slovenskih alpinistov
Že kmalu po tem, ko se je na papirju začela oblikovati zamisel za film, je na dan prišla tudi ideja o ponovni izdaji knjige Sfinga. Doživeta izpoved Mahkote o njegovi pestri alpinistični poti, dogodivščinah in drznih načrtih, ki so ga vedno znova pripeljali pod triglavsko Sfingo, sodi med bolj prepoznavna dela slovenske gorniške literature. Prvič je izšla že davnega leta 1979, to pa je že njena četrta izdaja (zanjo je poskrbela založba Didakta).

Film Sfinga si bo mogoče ogledati na 5. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale v Cankarjevem domu (13. aprila ob 18.30), menda pa prihaja celo na spored Koloseja (ker ni bil sneman na filmski trak, ampak v digitalni tehniki - s kamerama Canon D7 in D5 s setom filmskih leč Zeiss -, za kaj takega ne bo potrebna naknadna povečava).

Zakaj nas nekaj globoko v nas tako neustavljivo žene v bližino gora in na njihove vrhove? Kaj je tako čarobnega v tem vertikalnem gibanju, ko je pod nogami le 1.000 metrov praznega prostora, tisto majceno in ranljivo človeško bitje pa se oklepa življenja na milimetrskih oprimkih?

Boštjan Mašera