"Vedno bodo obstajali naivneži, ki bodo nasedli," zagotavlja belgijsko-ganski režiser Ben Asamoah, ki je o spletnih prevarantih posnel dokumentarec. "Lahko svetuješ, lahko predvajaš dokumentarce, ampak vedno bo kdo padel na finto."

Koliko flirtanja torej utre pot do denarnice osamljenega človeka? Ljudje, ki so temu posvetili svoje življenje, bi vam povedali, da za denar lahko prvič prosiš po enem tednu, morda desetih dneh. Imajo tudi druga zrnca modrosti: "Največji naivneži so tipi, ki jim je ime Peter. Vsi Petri so tepci." Ali pa: "V Kanadi danes ne prijemljejo."

Film Sakawa scenarista in režiserja Bena Asamoaha, s katerim se je prejšnji teden odprl 21. Festival dokumentarnega filma, osvetli fascinantno tematiko spletnih prevar ‒ natančneje, ljudi v Gani, ki se z njimi preživljajo.

Velik del peripetije bo tako omejen na sobo, ki jo krasi le zbledel transparent madridskih nogometnih navijačev in v kateri skupinica mladih Gancev skoncentrirano udarja po tipkovnicah. Potrpežljivo napletajo zgodbice in vzpostavljajo razmerja s "strankami" z vsega sveta, predvsem iz Evrope in ZDA. Samo vprašanje časa je, preden bodo "ljubezen svojega življenja" prosili za nakazilo, najprej morda petdeset dolarjev, potem za letalsko karto, da bi se vendarle lahko videla. Če tarča sodeluje, zgornje meje v resnici ni. Ko se je treba pogovarjati v živo, je po navadi dovolj že izumetničeno povišan glas po telefonu in nekaj ukradenih fotografij privlačne ženske.

Asamoah ne odvrača pogleda od hladnokrvne preračunljivosti, s katero ti mladi ljudje ‒ predvsem moški ‒ vzdihujejo o ljubezni in hrepenenju, a obenem ga ne zanimajo enoznačne obsodbe in moraliziranje. Brez pridiganja nam ponudi vse iztočnice, da si sami ustvarimo sliko o ekonomskih, verskih, okoljevarstvenih in etičnih odtenkih problematike, ki je samo na prvi pogled črno-bela. Film obenem odlikuje izjemna fotografija, ki ga dviguje nad zrnato povprečje dokumentarističnega verizma.

Sakawa je dokumentarec, ki z veščo roko odstira zaveso in razkriva del enačbe, na katerega doslej nismo nikoli niti pomislili: vedno so nas zanimale samo "žrtve", ljudje, ki tokrat nastopajo le v obliki zamegljenih fotografij in drobcev pogovorov.

Treba je pojasniti še, da besedica "sakawa" označuje prav posebno podvrsto spletnih prevar, ki jo prakticirajo v Gani (v nasprotju z, denimo, Nigerije, kjer je posel najprej vzcvetel): gre za neločljiv preplet spletne prevare in vuduja. Vrači, h katerim se zatekajo t. i. "sakawa boys", brez izjeme obljubljajo, da lahko s svojimi uroki in rituali poskrbijo, da bodo stranke vodljive in njihove denarnice na široko odprte. "Duhovniki, vrači, sakawa boys, politiki – do neke mere je vse prepleteno in povezano z denarjem. Vsak skuša najti način, kako se okoristiti," pojasni Asamoah. Več pa v spodnjem intervjuju.

Povejte mi kaj o tem, kako ste svoje protagoniste pripravili do tega, da so bili pripravljeni sodelovati pri filmu. Včeraj ste po premieri povedali, da ste nekatere od njih poznali še iz časov, ko ste v Gani bivali v internatu, na roko pa vam je šlo tudi to, da govorite njihov jezik. Kljub temu pa ste avtsajder. Spletni prevaranti s tovrstnim izpostavljanjem tvegajo, da bodo nase opozorili roko zakona, pa tudi, da bodo ozavestili ali posvarili potencialne žrtve. Kaj imajo torej od sodelovanja?
Na neki način je položaj podoben položaju zločincev, ki bi radi s svetom delili svojo zgodbo, pa naj gre za mamila, za umor ali kaj tretjega. Na neki točki preprosto začutiš potrebo, da bi ti nekdo prisluhnil, pa naj ima to terapevtsko ali pa kakšno drugo funkcijo. Mislim, da gre predvsem za to, da se malo bolje počutijo glede tega, kar počnejo. Seveda pa so mi tudi zaupali in vedeli, da je zgodba v varnih rokah. Finančno od sodelovanja niso imeli ničesar, nismo jim ponujali denarja, da bi jih s tem premamili. Zaradi vsega tega sem čutil toliko večjo odgovornost, da oklestim občutljive podatke, ki bi jih lahko spravili v težave. Moja beseda je bila očitno dovolj dobro zagotovilo zanje.

Pa so protagonisti film že videli? V Gani Sakawe sicer še niste predvajali.
Ne še. Trenutno še gostujemo po filmskih festivalih po Evropi; po koncu te turneje bom šel v Gano in organiziral projekcijo za tamkajšnjo javnost. Najprej bom povabil predstavnike vlade in ljudi s političnega področja, figure iz zabavne industrije in vse Gance, ki so sodelovali pri projektu. Imam tremo, ampak bom na voljo za vsa vprašanja, ki jih bodo prav gotovo imeli.

Kako pomembno je za vas, da film dobro sprejmejo v Gani?
Tega ne morem nadzirati. Zavedam se, da vsem pač ne moreš ustreči. Ne samo v Afriki, tudi v Evropi in v ZDA bo vedno kdo imel pripombe. Vse, kar lahko naredim, je to, da sprejmem odgovornost za svoja lastna dejanja in stojim za svojim delom.

Življenjske zgodbe spletnih prevarantov v Gani za vas prinašajo tudi točko identifikacije: del mladosti ste preživeli v Gani, v enakem miljeju kot fantje in dekle, ki jih spoznamo v filmu. Če se ne bi preselili v Evropo, bi bilo morda to tudi vaše življenje. Kakšne občutke vzbuja v vas to zavedanje? Je to jeza v imenu izobraženih mladih ljudi, ki nimajo na voljo nobenih zakonitih poti do solidnega zaslužka? Čutite žalost?
Hm, to je dobro vprašanje. Nikoli še nisem razmišljal na tak način. Na situacijo sem vedno gledal na zelo trezen način: živim v Evropi, tu sem dokončal univerzo in podiplomski študij; zdaj imam možnost potovati in cel kup priložnosti, ki jih oni niso imeli. Ki jih najverjetneje tudi sam ne bi imel, če bi ostal v Gani. Verjetno se zaradi tega res ne počutim najbolje. Zavedam se svoje privilegiranosti. Ali sem jezen, da mladi Afričani nimajo odprtih vseh poti? Tako so padle kocke na tem svetu, na to nimam nobenega vpliva. Če bi moja mama v eni ali dveh situacijah ravnala drugače, bi se morda tudi jaz danes ukvarjal s sakawo. Če zgodbo svojih vrstnikov predstavim svetu, sem vsaj nekaj naredil. Ne občutim pa jeze ali žalosti. Življenje sprejemam takšno, kot je.

Kot scenarist in režiser ste s Sakawo ubrali zelo humanističen, empatičen pristop: protagonistov ne kažete samo v trenutkih, ko poskušajo koga ogoljufati v spletni klepetalnici. Pokažete jih tudi v sproščenih trenutkih, ko se družijo, ko skrbijo za svoje otroke ipd. Kako mladi ljudje, s katerimi ste govorili, gledajo na "službo" spletnega goljufa? Je družbeno enako sprejemljiva kot katera koli druga zaposlitev, na primer prodajanje sadja na stojnici?
Mladi ljudje gledajo na razmere definitivno drugače kot starejši. Skrajno pesimistično gledajo na prihodnost, sistem je v njihovih očeh korumpiran in od politike ne pričakujejo niti najmanjše koristi ali blaginje. Zato se jim zdi, da morajo iz svojih okoliščin iztisniti vsako priložnost, ki se jim ponuja. Nimajo nekih pretiranih zadržkov do tega, kar počnejo. Ne vem, kako naj to pojasnim.

Na kakšen način razmišljajo o ljudeh, ki jih vlečejo za nos? Jih prezirajo? Jim zamerijo, da jih bolj ali manj zanima samo telefonski seks? Se jim zdi, da so občasne prevare upravičene odškodnine za dolga stoletja, v katerih je Evropa izkoriščala Afriko in njene naravne vire?
Dvomim, da je tako globoko. Gotovo je nekaj posameznikov, ki se izgovarjajo na to, da je "čas za plačilo" za zahodnjaško izkoriščanje Afrike. Meni se zdi to beden izgovor, ker med enim in drugim ni neposredne povezave. S takim govorjenjem si samo olajšajo vest, da ponoči mirneje spijo. Še več pa je ljudi, ki v spletnih prevarah vidijo zgolj in samo vir zaslužka; ne posvečajo jim nekega poglobljenega razmisleka.

Ampak tudi če to ni "globoko" početje, spletne prevare vseeno terjajo določen tip človeka. V mislih nimam samo osnovnega poznavanja računalnikov, ampak tudi obvladovanje psiholoških prijemov in metod manipulacije. Spletnemu znancu ne moreš kar tako reči, naj ti pošlje denar – do tega ga moraš pripraviti postopoma.
Absolutno. Nekaj časa traja, da se vpelješ v posel, zato tudi pomagajo drug drugemu. Predstavljajte si, da se lotite prodaje po telefonu. Prvih deset klicev, ki jih boste naredili, bo obupnih. Pri kakšnem petdesetem klicu boste pa že vedeli, katerim temam se je treba ogniti in česa ne smete reči. Sposobnosti komunikacije se da z vajo zelo dobro izpiliti. Prepričan pa sem, da psihološki vidik tega početja vpliva tudi na njih same. Spomnite se na prizor iz filma, v katerem eden od fantov sodeluje pri telefonskem seksu s svojo stranko in se pri tem pretvarja, da je punca. Zelo očitno je, da mu ni všeč, kar mora početi. To se na nek način prenaša tudi v odnose v njegovem resničnem življenju – s punco, s hčerko … Ne moreš kar tako preklapljati med eno in drugo identiteto. Niso samo ljudje na drugi strani linije tisti, ki se počutijo zlorabljene, situacija ni povsem črno-bela. Naj vam navedem primer: prevaranti morajo v telefonskih klicih do onemoglosti ponavljati fraze tipa "ljubim te", "pogrešam te" in tako naprej. Besede na neki točki izgubijo ves pomen, tudi potem, ko jih skušajo izreči svojim resničnim partnericam.

V filmu ne razkrivate natančne logistike tega, kar spletni goljufi počnejo. Slutimo pa lahko, da iskanje sogovornikov v spletnih klepetalnicah ni vse, kar "služba" vključuje. Nekatere žrtve niso izbrane naključno. Goljufi na smetiščih iščejo trde diske starih računalnikov, ki jih prejšnji lastniki niso dovolj temeljito zbrisali. Z njih skušajo dobiti kake osebne podatke, ki bi jim pomagali pri goljufiji, morda izsiljevanju. Se v takih prijemih skriva tisti pravi zaslužek?
Ko pridemo na to raven goljufanja, v igri ni več samo osnovna, prva raven "operacije". Ker so mi protagonisti zaupali, so mi verjetno razkrili več, kot so nameravali. Ko sem se prekopaval skozi posneto gradivo v montažni sobi, sem se zavedal, da bodo posledice, če vse vključim v film. Fantje, ki so prišli na to višjo raven goljufanja, niso naivneži, kakršna je, denimo, Ama, ki jo spremljamo v filmu. Teh resnih poslov izsiljevanja sem se hotel dotakniti površinsko, ne pa zares poglobljeno. Težko bi argumentiral moralnost ali pokazal razumevanje do takega početja.

Ali lahko o tej "višji ravni" goljufanja govorimo kot o organiziranem kriminalu? So to zaščiteni in med seboj povezani posamezniki, ki postanejo nedotakljivi?
Prav imate – ko tega posla ne počneš samo iz potrebe po preživetju, ampak iz pohlepa, so pravila igre drugačna. Taki ljudje te nočejo oslepariti za petsto ali tisoč dolarjev. Imajo svoje kolege, kontaktne osebe v Evropi, Aziji in ZDA, s katerimi sodelujejo pri goljufijah s kreditnimi karticami in podobnem. Dobro so organizirani. Ne gre ravno za klasično mafijo, so pa v igri malo bolj sofisticirani sistemi, kot je en sam človek z računalnikom.

Kako pogosto pa ganske oblasti preganjajo ta kriminal na višji ravni? Gredo ljudje zaradi prakticiranja sakawe kdaj v zapor? Se da z denarjem kupiti mir pred policijskimi preiskavami?
Odvisno. Če v Gano pripotuje kak Zahodnjak, ki skuša priti do dna prevari, mu oblasti praviloma pomagajo najti storilce. Če gre za primer znotraj Gane, se ne angažirajo toliko. No, včasih se, ampak samo v predvolilnem času, kar nima nujno opravka s željo po pravičnosti, prej s piarjem. So pa kaki ganski fantje, ki s sakawo zaslužijo več denarja, že pristali za zapahi. Po navadi zaradi ljubosumja: kdo, ki dela za policijo, je slišal za njegovo početje in videl, da si kupuje nove avtomobile in gradi hiše. Na splošno pa bi rekel, da storilcev ne aretirajo pogosto – čisto vsak Ganec ima kakega sorodnika, ki je na kak način vpleten.

Je res, da biti "sakawa boy", ko si rečejo, pomeni tudi določen življenjski slog? Jih je mogoče prepoznati po statusnih simbolih, dragih avtomobilih in urah?
Ne vem, ali je to življenje ravno status. Nihče ne reče s pretiranim ponosom, da je sakawa boy. No, nekateri zdaj že poskušajo poveličevati svoj poklic, ampak so v manjšini. V večini primerov se k sakawi zatekajo iz nuje. Če zaslužijo par tisoč dolarjev, pa seveda proslavijo in včasih tudi peljejo ven svoje bližnje. Pri vsakem kriminalnem početju obstajajo posamezniki, ki so navdušeni nad svojimi podvigi, ampak večina storilcev je diskretna.

Kadar v Evropi slišimo zgodbe o spletnih prevarah, so to vedno zgodbe z "naše" perspektive – o posameznikih, ki jih je nekdo osušil za določeno količino evrov. Sami ubirate drugačen pristop: posvečate se izključno prevarantom, prevarani pa v film ne vstopajo, razen v obliki glasov po telefonu in oblačkov v klepetalnicah. Ste kdaj razmišljali o tem, kdo so ti ljudje? So to moški, ki v resnici iščejo ljubezen? So kdaj prizadeta prava čustva, in ne samo denarnice? Dobila sem občutek, da je večina pripravljena plačati za iluzijo zveze in da se ne sprašuje zares, kdo je na drugi strani linije. Zdi se, da je izkoriščanje do neke mere obojestransko.
Točno to, do neke mere. Seveda so v klepetalnicah tudi ljudje, ki iskreno iščejo ljubezen. Nekateri so pač nerodni v družabnih okoliščinah in ne morejo najti partnerja v svojem neposrednem krogu. Spet drugi imajo za seboj hude travme – na primer vojni veterani iz Afganistana, vdovci – in v specializiranih spletnih skupnostih iščejo koga podobnega. Taki ljudje so zelo ranljivi; ko enkrat dobijo občutek, da je nekomu mar zanje, so za to osebo pripravljeni iti zelo daleč. Seveda pa je tudi ogromno uporabnikov, ki jih žene samo telesna sla. Namesto da bi leteli na Tajsko, poiščejo nekoga na spletu. Niso vedno čisti naivneži in tisti neprepričljivi ameriški naglas jih ne preslepi vedno – pa vseeno sodelujejo, ker se tako počutijo močne.

Se da iz filma izluščiti kak nauk o varni uporabi družabnih omrežij? Brala sem, da obstajajo seznami "tepcev" (mugus, kot jim pravijo), ki krožijo med prevaranti. Na takem seznamu se lahko znajdeš na primer s komentiranjem pod objave tipa 'Pusti komentar in slika se bo spremenila'. S tem si razkril, da si naiven in ne preveč podkovan v informacijski tehnologiji.
Absolutno obstajajo seznami ljudi, ki pridejo v poštev za prevare. Vojni veterani, ki sem jih omenjal prej, so zlata jama. Ali pa ljudje, ki so že kdaj prej obiskali Afriko in na Instagramu objavljajo skupne fotografije z Afričani. Tak človek bo prej verjel, ko mu sakawa boy pove, da je bil pravkar v Angoli in sodeluje s to in to nevladno organizacijo. "Ljubi, res te pogrešam in upam, da mi lahko pomagaš. Ko se vrnem, bova imela krasno življenje skupaj" in tako naprej. Ko spletejo res dobro zgodbo, si jo sleparji tudi podajajo med seboj. En in isti lažni profil uporabijo na desetih, petnajstih tarčah.

Sprašujete me tudi o nauku, ki naj bi ga ljudje potegnili iz mojega filma. Poglejte, vsi vemo, da ni pametno priti na letališče z mamili v prtljagi. Ampak med tisoč ljudmi bo vedno en tepec, ki bo poskusil ravno to. Vedno bodo obstajali naivneži, ki bodo nasedli. Slepar lahko razpošlje na tisoče e-mailov, pa bosta od tega morda samo dva vodila do nadaljnjega pogovora. Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo nasedli. Lahko svetuješ, lahko predvajaš dokumentarce, ampak vedno bo kdo padel na finto. To je bil tudi moj argument, ko sem fante prepričeval k sodelovanju. Poslušajte, sem jim rekel, tudi če posnamem film, vam bodo tisti ljudje, ki bi vam sicer nasedli, še vedno nasedli.

Na temo sakawe ste napisali tudi knjigo, če prav razumem. V knjigi lahko najbrž razkrijete več podrobnosti o tem, kako celotna operacija deluje, ker je lažje zakriti identitete in osebne podatke.
Najprej je obstajal film, šele potem knjiga. V procesu nastajanja filma sem ugotovil, da je ogromno vidikov sakawe, pri katerih sem odvisen od "likov", ki jih imam v filmu. Omejitve dokumentarnega žanra so me pripeljale do ideje, da bi napisal knjigo. Stvari, ki so mi jih pripovedovali nekateri tipi, so bile tako dobre, da sem jih hotel deliti z ljudmi. Ampak ker je šlo za dogodke iz preteklosti, jih nisem mogel vključiti v tak film – film, v katerem ne uporabljam govorečih glav in intervjujev s protagonisti. V knjigi natančneje razložim povezavo sakawe z vudujem; v filmu so res prikazane samo osnove teh obredov. V knjigi na primer izveš, da vrači svojim strankam naročijo: v ponedeljek se ne smeš prhati, v torek se moraš namazati s tole kremo in tako dalje.

Kako to, da je v Gani posel spletnih prevar dobil to unikatno duhovno razsežnost? (Ljudje, ki se ukvarjajo s spletnimi prevarami, obiskujejo mojstre vuduja, ki naj bi jim z obredjem in uroki pomagali do večjega uspeha pri poslu, op. n.) Je to zato, ker ima vudu v Gani več privržencev kot npr. v Nigeriji?
Ne vem, ali je vudu res v Gani toliko bolj razširjen, so pa Ganci želeli svojo različico spletnih prevar, ki so jih uvozili iz Nigerije. Želeli so dodati svojo osebno noto, narediti stvar za odtenek zanimivejšo. Res pa je, da je vudu v ganskem vsakodnevnem življenju pomemben, čeprav še vseeno ne toliko kot v Togu in Beninu. Ko je zdaj nekdo v Gani uspešen pri sakawi, seveda ne more vedeti, koliko je to po zaslugi vuduja in koliko zato, ker se je pač izuril v tem delu. Ideja, da je vudu ključen del sleparjenja na spletu, je vsajena tako globoko, da so zdaj še Nigerijci začutili potrebo, da se temu pridružijo. Ogromno Nigerijcev zdaj v Gani prakticira sakawo.

Z naše perspektive je seveda težko spregledati ironijo v tem, da slepar svoj nepošteno prisluženi denar že v naslednjem hipu porabi za novo sleparijo, le da je tokrat on sam žrtev. Sami pa ste izrazili malo globlje spoštovanje do vuduja, češ da gre samo za specifičen izraz človekove povezanosti z naravo ter čaščenja naravnih procesov in sil.
Ljudi je od nekdaj zanimalo iskanje višjega smisla, če se lahko tako izrazim – pa naj gre za krščanstvo ali katero koli drugo vero. Tudi klasično izobraženi, razgledani ljudje verjamejo v stvari, ki se komu drugemu zdijo čista traparija. Vudu je ena od tistih stvari, ki se marsikomu zdijo nakladanje, drugim pa popolnoma smiselne. Ko živim na Zahodu, osebno ne razmišljam ravno pogosto o veri – v Gani pa je tako globoko vsajena v družbo, da je preprosto ne moreš spregledati. Zato sem želel o vuduju izvedeti več, in ko sem se podučil, sem ugotovil, da ne gre za tisti kliše lutk, v katere čarovnik zabada bucike.

Vudu je v osnovi animizem, vera, ki je starejša od krščanstva, od islama, od vseh abrahamskih religij. Vključiti skuša vse plati naravnega sveta, kar globoko spoštujem. Lahko ga interpretiraš na dobeseden ali pa na alegoričen način. V filmu je prizor fanta, ki mu vrač naroči, naj domov odnese jajce in ga hrani na toplem, dokler se iz njega ne izvali piščanec. V prenesenem pomenu gre pri tem za nežnost, za skrb in spoštovanje. Ko to enkrat dojameš, ni treba, da dejansko prakticiraš vudu, da bi ti njegove ideje pomagale biti boljši človek. Če se boš do vesolja vedel skrbno in nežno, boš od njega dobil pozitivne stvari. Za to gre pri vuduju.

Vseeno pa mislim, da bi se kaki belski uradnički silno prestrašili, če bi videli svoje fotografije, ki nekje v Gani visijo nad provizoričnim oltarčkom …
Oh, prav gotovo. Zato pa nakažem razliko med dvema tipoma vuduja. Pri veliki večini obredov ne potrebuješ nobene krvi in zapletenih ritualov. Če ti vrač naroči, da moraš prinesti menstrualno ali kako drugo kri, te upravičeno lahko skrbi. Po navadi obstajajo indici, da si pri sleparju – legitimen vrač česa takega od tebe ne bo zahteval. Fante in dekleta, ki se ukvarjajo s sakawo, vrači pogosto izkoriščajo ‒ in ti slabi vrači tudi nikoli ne bodo sprejeli odgovornosti za svoje početje. Tudi duhovniki in pridigarji, ki se javno izrekajo proti vuduju, na skrivaj hodijo k vračem. Religija je res globoko vraščena v družbo, ne glede na to, ali prodajaš paradižnike na cesti ali pa se ukvarjaš s sakawo. Nič se ne zgodi mimo vere.

Torej se Katoliška cerkev ne bojuje zagrizeno proti vuduju? V filmu za hip uzremo ulične pridigarje, ki svarijo pred pohlepom in vraževernimi praksami. Večinska vera v Gani je še vedno krščanska.
Oh, prav gotovo gre za zdravo mero hinavščine. Duhovniki in pridigarji predavajo o tem, da je denar vir vsega zla – ogromno jih je na ulicah, na avtobusih, na vseh sredstvih javnega prevoza – obenem pa hodijo k vračem. Različni so samo po izbiri medija – tako kot bi jaz svojo zgodbo lahko povedal v obliki fotoreportaže, filma, knjige ali česa četrtega. Pod črto pa imajo vsi isti cilj: zaslužek. Duhovniki, vrači, sakawa boys, politiki – do neke mere je vse prepleteno in povezano z denarjem. Vsak skuša najti način, kako se okoristiti.

V sklepnem prizoru filma slišimo brenčeč oblak neskončnih telefonskih pogovorov, v katerih Ganci neznanim ljudem šepetajo o ljubezni, ob tem pa spremljamo panoramski prizor ogromnega odlagališča računalniških odpadkov, po katerem brskajo ljudje. Težko se je znebiti občutka, da se Zahodu vrača točno to, kar mu v odnosu do Afrike pripada: stoletja smo izrabljali Afriko zaradi njenih naravnih virov in jo nato uporabili še za odlagališče odpadkov. Ni težko razumeti, da skuša celina zdaj poravnati račune.
Točno tako. Samo zato, ker kot posamezniki ne sodelujemo neposredno pri tem kopičenju elektronskih odpadkov, ne pomeni, da nismo del sistema. Če svoj stari računalnik odnesem v zabojnik za reciklažo, sem se ga v resnici želel samo znebiti, ne vem pa, kje bo končal. Ne čutim nobene odgovornosti zanj. Ampak s tem je podobno kot z volitvami: ne glede na to, ali si na levi ali na desni, večina bo še vedno odločila o zmagovalcu. Tudi, če nisi volil za človeka, ki pride na oblast, si še vedno del sistema, ki je tega človeka izvolil.

Kdor zavestno noče biti del sistema, ki izvaža računalniške odpadke v Afriko, bi moral po mojem mnenju odločno nastopiti proti temu. Vseeno pa večina ljudi tega ne naredi, ker se je lažje ne angažirati in ostati znotraj lastnega območja udobja. Kje bodo končali vsi ti odpadki? Tega se nihče ni pripravljen vprašati, ker ne bodo končali na našem dvorišču. Če bi bilo naše dvorišče, bi zelo hitro postali aktivisti! Hipokrizija zahodnega sveta je očitna, a nisem želel nanjo eksplicitno pokazati s prstom – želel sem, da bi ljudje sami sešteli ena in ena.

Vsi protagonisti, ki jih portretirate v filmu, so začetniki v poslu sakawe. Spoznamo, denimo, mlado mamo Amo, ki bi rada zaslužila samo toliko, da bi lahko odprla svoj frizerski salon. Se take skromne sanje o uspehu kdaj uresničijo? Ali kdo res zasluži dovolj za frizerski salon, nato pa obesi posel na klin? Ali pa se pri vsakem uspešnem sleparju pojavi nenasitni apetit po več?
Obstajajo take zgodbe, ampak to je odvisno od značaja posameznika. Poznam ljudi, ki so odprli svoj bar in se nehali ukvarjati s sakawo. Amo sem za svoj film izbral, ker se mi je zdelo, da pooseblja, skupino ljudi, ki imajo občutek, da so s hrbtom potisnjeni ob steno. Niso "krute afriške pošasti“, ki vam jih bodo kazali na šovu dr. Phila. Ama je samo preprosto, naivno dekle, ki bi se rado potegnilo iz uboštva.

Drugi seveda ostanejo v poslu. Kje je tvoja osebna meja med nujo in pohlepom? Nekateri bodo vedno želeli še več.