Toda zakaj se ob slovenskih sosedsko-vrtičkarskih komedijah nasmihamo kvečjemu kislo (ali pa ne iz razlogov, ki so jih imeli v mislih scenaristi)? "Pri nas se v želji po ugajanju gledalstvu stvari poenostavljajo, dokler ne postanejo preenostavne in s tem poceni," razmišlja Klemen Dvornik, režiser komedije Kruha in iger, ki je lani s Festivala slovenskega filma odšla s tremi vesnami in nagrado občinstva, nato pa se odlično odrezala tudi v kinematografih. Televizijsko premiero filma si danes ob 20.00 lahko ogledate na prvem programu TV Slovenija.

"Če ustvarjalci komedije ciljajo na publiko med 12. in 19. letom - in občutek imam, da se pri nas včasih to počne nenamerno - je to seveda premalo. Gledalstvo je veliko bolj raznoliko." In Dvornik je eden tistih, ki še gojijo ogroženo vrsto duhovite slovenske komedije. Kruha in iger je, kot verjetno ni treba posebej ponavljati, nostalgična vrnitev v leto 1987, čas zadnjih vzdihljajev socialistične Jugoslavije. Ko so Novakovi, štiričlanska delavska družina iz Titovega Velenja, izžrebani za nastop na družinskem kvizu, se jim še sanja ne, v kaj se spuščajo. Na poti v Ljubljano se zapletejo v nesporazum s policijo, na televiziji jim štrene zameša družina pustnih petelinov, stvari pa postanejo resnično zanimive, ko se pobliže spoznajo z voditeljem oddaje Josom Bauerjem, ciničnim plejbojem, ki zašibi kolena mami Jelki. Kljub natupiranim frizuram in bleščečim blazerjem pa Dvornik seveda pripoveduje zgodbo o našem tukaj in zdaj, slečenim vseh iluzij. Krasni novi svet, o katerem smo sanjali v "Jugi", je tu. Je to res to, kar smo si želeli?

Film Kruha in iger je posvečen predvsem televiziji in prazni fasadi, pravljici, ki jo ta ustvarja. Ob tem je zanimivo, da ste sami televizijski režiser, in to zelo raznovrsten; režirali ste vse: od oddaje Na zdravje! do podelitve viktorjev. Bi se dalo reči, da imate do televizije nekakšen protisloven, "love/hate" odnos?
Ne gre za ljubezen in sovraštvo; televizijo imam rad. Študiral sem filmsko in televizijsko režijo, in del tega je, da moraš pri ustvarjanju čutiti medij, svoj ustvarjalni prostor. V tem pogledu imam televizijo zelo rad. Sovražiš oziroma na živce ti grejo lahko samo okoliščine. Zaradi pomanjkanja financ in hitrosti, s katero se dela, se v zadnjem času velikokrat znajdeš v situaciji, v kateri ne moreš nadzorovati produkcijskih razmer, čeprav veš, da bi določeno stvar lahko naredil bolje.

Načeloma pa se mi zdi, da je sodobna televizija prvič v zgodovini v izrazu prehitela film. Če primerjamo dokumentarizem na filmu in na televiziji, je televizija boljša, bolj ažurna in naredi globljo zgodbo. Tudi igrane nadaljevanke po svetu so danes veliko bolj poglobljene, razčlenjene in bolje obdelajo temo kot "mainstream" film. Konec koncev gre - v primerjavi z dveurnim filmom - za tri ali štiri sezone zgodbe v dvanajstih do petnajstih delih, v katerih lahko like spoznamo zelo od blizu. V tem ima televizija zelo veliko izrazno moč.

V preteklosti ste bili že večkrat kritični do vodstva televizije, češ da nima dovolj poguma oziroma vizije za odmik od zlizanih formatov situacijske komedije, sosedskih zgodb in podobnega. Menda je že pred leti obstajala ideja za serijo, ki bi bila podobna Sopranovim, pa ni bila realizirana, češ da ne bi imela občinstva. Se vam zdi, da se je kdo zgoraj kaj naučil iz preteklih napak oz. ali opažate kako večjo sproščenost v tem pogledu?
Ne gre toliko za to, da ne bi bilo posluha pri ustvarjalcih - ideja se je konec koncev le pojavila na mizi. Pri tistih, ki so odgovorni za finance, torej vodstvih televizij, načeloma obstaja strah, da slovenski gledalec še ni pripravljen na kompleksnejši tip nadaljevanke, kot je sitcom, ki je po svoji žanrski strukturi pogosto zelo pavšalen. Tega strahu ne razumem čisto dobro. Vzemiva primer nacionalne češke televizije: v času, ko so se pri njih pojavile komercialne televizije, si je moč povrnila s produkcijo igranega programa. Vsa sredstva, ki so jih imeli, so usmerili v domač igran program v vseh mogočih žanrih in formatih ter se s tem postavili nazaj na vodilno mesto. Nacionalna televizija ima po mojem mnenju nalogo in dolžnost, drugim televizijam postavljati tempo in standarde tega, kar se dela - pa se to ne dogaja. Na terapiji, na primer, je format nadaljevanke, ki bi se morala zgoditi na nacionalki, in ne na komercialni televiziji. Problem je predvsem pri odgovornih, ki bi se morali zavestno odločiti, da je igrani program prioriteta v programski shemi, in zanj odriniti znatno več denarja.

Danes, ko na primer obstaja cel kup programov, na katerih lahko spremljamo različne športne prenose, bi bila nacionalka odgovorna predvajati tiste športe, kjer so slovenski športniki prisotni in dobri. To nam še ne gre čisto dobro: Filip Flisar je svetovni prvak - televizija nima neposrednih prenosov njegovih nastopov, pa bi jih verjetno morala imeti. Po drugi strani bi pa veliko športa lahko prepustili drugim in denar, ki se vlaga v športne prenose in predvsem licence, vlagali v igrani in dokumentarni program. Licenca Lige prvakov stane toliko kot trije filmi ali nadaljevanke.

Potreben bi bil razmislek o konceptu nacionalne televizije oz. o tem, v čem je ta lahko boljša od drugih. Edino merilo bi morala biti kakovost, ne pa gledanost; na dolgi rok ima nacionalna televizija nalogo, ljudi vzgajati v avdiovizualni pismenosti ter vsebinsko in oblikovno proizvajati dober program.

Zdi se, da je najtežje posneti ravno dobro komedijo. Zakaj? Ker režiserji in scenaristi vedno znova padajo v past podcenjevanja gledalca ali preprosto zato, ker je občutek za to, kaj je smešno, nekaj zelo subjektivnega?
Oboje. Komedija je najkompleksnejši žanr, ker je njena scenaristična struktura zapletena matematika: mora imeti tempo, biti mora vsebinsko raznolika in se odvijati na več ravneh. Samo kompleksna komedija lahko nagovori širok spekter gledalcev - to pa ravno zato, ker vsak posameznik skozi sebe, subjektivno doživlja, kaj se mu zdi smešno. Veliko lažje je ustvariti napetost ali strah, določeno sporočilo pa podati preko dramske situacije. V komediji moraš voditi več rdečih niti, tako na dialoški kot na scenski in oblikovni ravni, in cel kup principov je, kako vse niti nato povežeš v nekakšno prepleteno kito, ki jo ljudje lahko spremljajo lahkotno. V resnici pa komedija zahteva, če naj "funkcionira", najbolj izkušene scenariste.

Situacija, ki jo naslikate v Titovem Velenju leta 1987, je turobna: s kruhom je na tesno, in ljudem je zato treba intenzivno servirati igre. Je danes sploh kaj drugače? Na neki način se tvoj film danes zdi še za las bolj aktualen kot ob nastanku.
Najbrž res. Ko smo film leta 2010 začeli snemati, so se ključni problemi šele začeli kazati, niso pa še bili tako jasni, kot so danes. Režiser si želi, da bi bil njegov aktualen, ko se prikazuje v kinu ali na televiziji, kar se je v času obupanega glasu naroda po kruhu in igrah še kako zgodilo, zaradi stiske ljudi pa to dejstvo pušča grenak priokus. Na samem začetku sem si postavil vprašanje, ki je po mojem tudi vprašanje filma: je to, kar smo si Slovenci leta 1987 želeli, tudi to, kar danes imamo? Vsak si na to lahko odgovori po svoje, sam ne dajem dokončnih odgovorov.
Pa vendar se zdi, da je v končnem epilogu, ki nas prestavi v sedanjost, implicirano: "Pazite, česa si želite, ker se prav lahko uresniči ..."
Ravno zato, ker je situacija danes tako podobna situaciji takrat - v zadnjih dvajsetih letih se v resnici ni zgodilo nič, bila so za moj okus le nihljaj sinusne krivulje v prazno - je film tako aktualen. V bistvu se vsi počutimo, kot da ni bistvene razlike oziroma je morda še slabše, kot je bilo takrat. Določeni principi se ponavljajo, le da smo mi zdaj starejši.

Leta 1987 ste bili stari deset let, scenarista, Jaša in Matjaž Sketelj, pa toliko ali pa še manj. Ste lahko stanje duha tistega časa vsaj deloma ustvarili po svojih spominih - ali pa ste morali bolj sistematično "preučiti" čas kot za zgodovinski film? Na čase lastnega otroštva konec koncev večina med nami gleda skozi rožnata očala.
Pri ogromno stvareh sem izhajal iz svoje izkušnje. Verjetno imam sicer pred očmi otroško, idealizirano sliko tistih časov – a vseeno se mi zdi, da smo v tistih prelomnih časih osnovne in pozneje začetka srednje šole, ko je prihajalo do večjih sprememb, tudi otroci dobro vedeli, da se nekaj dogaja. Razne Roške in prebujanje naroda se je čutilo na vsakem koraku. V mojem spominu je sicer vse iz osemdesetih krasno, sončno in lepo … Film smo pripravljali z zavedanjem, da snemamo kostumski, zgodovinski film. V tem obdobju, ki je hkrati blizu in že tako daleč, še v našem času in obenem ne več v njem, je ogromno zank.
Avtorji igranih filmov o slovenski osamosvojitveni vojni se kdaj potožijo, da je najtežje najti ravno rekvizite iz osemdesetih in začetka devetdesetih … niso še dovolj stari, da bi bili v arhivih in muzejih, zato je treba za njimi brskati po podstrehah in bolšjih trgih.
Točno tako je. Za primerno bencinsko postajo smo preiskali celo Slovenijo; izkazalo se je, da smo v teh dvajsetih letih napredovali ravno toliko, da so zamenjali vse bencinske črpalke. Eno, ki je približno ustrezala, smo našli v Logarski dolini, drugo pa v Ormožu. Tudi scenografsko je vse skupaj precejšen izziv: če nimaš enormnih finančnih sredstev, s katerimi bi "ponaredil« čas, moraš pač iskati lokacije, ki so videti, kot da bi lahko še sodile v osemdeseta. V Ljubljani je dandanes težko še najti scenografijo, ki bi ustrezala.

Razen pročelja RTV Slovenija.
Ja, nacionalna televizija je povsem "avtentična«. (Smeh.) In pa Plava laguna za Bežigradom – pa še tam smo se morali v poprodukciji mučiti z raznimi klimami in podobnim.

Slovenski film se silno rad vrača v tranzicijske čase in komunizem. Gre pri tem za rahlo eksploatacijo naše nostalgije po "dobrih starih časih", pomanjkanje boljših idej ali pa kot družba s tem obdobjem še nismo povsem razčistili?
V bistvu mislim, da je slovenski film silno raznolik in se v tranzicijske čase za moj okus vrača še premalo, ker gre le za ključen moment v zgodovini Slovencev. Razlog pa je predvsem v tem, da se v Sloveniji snema premalo filmov. Za dvomilijonski narod bi bila številka, ki bi pokrila kritično maso, nekje med desetimi in petnajstimi na leto. Tako slovenski film ne bi bil več fenomen, ampak konstanta - tako kot gledališke in plesne predstave, ki so na sporedu skozi celo leto. Idealno bi se mi zdelo, če bi bil vsak mesec vsaj en slovenski film na televiziji in eden v kinu. Po mojem danes slovenski gledalec že ve, da slovenski film ni slab (kar se je vztrajno govorilo dvajset let), da ni skeč v neki bizarni televizijski oddaji in ni igrano spakovanje v cenenem šovu, ampak da je v zelo veliko primerih primerljiv s svetovnim filmom. Če imajo izbiro, se danes veliko ljudi raje odloči za slovenski kot za tuj film – ne ljubi se nam vsak dan brati podnapisov, če se rahlo pavšalno izrazim.

Konec koncev so razni poskusi spletnih nadaljevank, na primer Dan ljubezni in Carice, naleteli na silen odziv. Tudi izkupički v kinih kažejo, da gremo raje gledat domače filme.

Ste bili z gledanostjo Kruha in iger v kinematografih zadovoljni?
Glede na dano situacijo sem bil z obiskom zelo zadovoljen. Obenem obstajajo tudi določene ovire v distribuciji, ki se jih moraš naučiti obiti, slovenski ustvarjalci smo v primerjavi z ameriškimi rahlo hendikepirani.

Naj navedem primer: nedavno je v kinu začel igrati zelo dober ameriški film z Bradom Pittom v glavni vlogi, Ubij jih nežno. V enem tednu ga je videlo 900 ljudi. Moj film je v prvem tednu videlo 4500 ljudi. Gremo mi po svoje jih je imel 25, 30 tisoč, kar ga mirno postavlja ob bok Hobitu. Če na te številke pogledaš z racionalne distance, ugotoviš, da slovenski film kotira zelo visoko in da bi distributerji nanj lahko stavili več kot na kako Angelino Jolie: njen film V deželi krvi in medu je imel vsega skupaj 4000 gledalcev, pol manj kot povprečen slovenski film.

Kljub kakovosti slovenskega filma, o kateri govorite, pa je žirija na letošnjem FSF-ju sicer razglasila zmagovalca, a s pripombo, da je noben film ni "zares navdušil". Je bil to torej podcenjevalen odnos ali pač realna ocena za to obdobje?
Vsaka žirija ima pravico do svojega mnenja. Te ocene po mojem ne bi smeli razumeti kot kritiko, češ da so vsi filmi zanič, pač pa kot spodbudo, da je še prostor za izboljšave. Sicer pa, ko gre beseda o slovenskem filmu, ne govorimo o štirih ali petih igranih celovečercih – v resnici gre za 60 ali 70 izdelkov, med katerimi so tudi animirani, dokumentarni in študentski filmi, in žirija dobi sliko o celotni letni produkciji.

Francoska letna produkcija je okrog 200 filmov; od tega jih v kino pride približno 70. Dežela z veliko daljšo filmsko in kulturno tradicijo od naše tako ravna z razlogom.

Je Jonasov lik Josa Bauerja v Kruha in iger karikirana različica katerega od "kutnih"voditeljev prejšnje ere, morda Mita Trefalta? Ali pa je bil kar megalomanska različica samega sebe?
Jonas je bil idealna izbira za to vlogo; v bistvu je bila skoraj napisana zanj. Zdi se mi, da je to ena njegovih najboljših, če ne kar najboljša filmska vloga doslej - kar se je potrdilo tudi z nagrado na FSF-ju. Kar se interpretacije lika tiče, pa je bil Jonas vsaj po videzu morda celo bliže Viliju Ravnjaku kot Mitu Trefaltu. Gre pa za nekakšen arhetip voditelja iz osemdesetih, tudi kakega Pippa Bauda, ki smo ga gledali na italijanski televiziji, ali pa Oliverja Mlakarja. Preučevali smo, kako so nastopali, se gibali po odru in na kakšen način komunicirali s kamero. Jonas je pa seveda na pol psevdoreferenca samega sebe.

Gre za vprašanje, kako zasedeš igralca in kakšen koncept si pri tem zastaviš. Sam raje zasedem profesionalne igralce kot naturščike - a tako, da tudi v njih najdem naturščike; vsak od njih mora v vlogo prinesti sebe, hkrati pa imeti razvit igralski aparat. Redki so taki posamezniki, ki imajo toliko naravnega talenta, da se lahko postavijo pred kamero, in je to dovolj. Za vlogami je po navadi ogromno dela.
Imate v delu že kak nov celovečerec ali pa vsaj idejo zanj?
Pa ne samo ene! Idej imam veliko, možnosti so skope. Trenutno se z Igranim programom TV Slovenija pogovarjamo o projektu, ki bi se snemal leta 2014. Imam nastavke za različne žanrske filme, ki se jih po mojem v slovenskih produkcijskih okvirih težko posname (smeh), izbran imam slovenski roman, ki se mi zdi primeren za adaptacijo v kriminalno nadaljevanko, oblikovno podoben skandinavskim filmom. Zanima me tudi določena tranzicijska zgodba, a se mi zdi, da je politično v tem trenutku preveč drzna in obrobna.

Pred kratkim smo se s kolegi režiserji pogovarjali, da obstaja ogromno slovenskih tem, za katere je škoda, da niso ekranizirane. Za proteste, ki se v teh dneh dogajajo, je super, da se o njih zbira dokumentarno gradivo, hkrati pa bi jih lahko postavili tudi v igrano dokumentarno formo. Neizkoriščenih je še ogromno tem iz našega vsakdana, od ropa banke SKB do umora Ivana Krambergerja. Ali pa, denimo, film z naslovom Šmarna gora, ki bi se odvijal v slačilnicah Južne Koreje ... (Smeh). Ogromno tem je, ki bistveno zaznamujejo slovenski narod, a ker smo iz dneva v dan radikalneje finančno omejeni in porezani, se tudi avtorji ne moremo tako hitro odzivati – pa čeprav sta želja in energija ogromni. V tem trenutku je vsaj 15, če ne 20 režiserjev in režiserk na preži, da bi snemali svoj film.
Kakšne so torej v teh kriznih časih perspektive slovenskega filma za prihodnost?
Slovenski film kot realni sektor v državo vsako leto vplača 12 milijonov evrov z davki; če prištejemo še televizijo, ta številka naraste na 55 milijonov. Država je, po drugi plati, v filmsko ustvarjalnost lani vložila 3,8 milijona evrov in letos bo še polovico manj. V tem ne vidim nobene logike. Namesto da bi država spodbujala film, film subvencionira pokojninske sklade, zavarovalnice, zdravstveno blagajno in tako dalje. Slovenski film kot industrija subvencionira državo.

Filmska stroka ima pripravljeno celo paleto rešitev, kako bi se lahko film dalo financirati drugače kot iz državne blagajne, a je ministrstvo še vedno preveč v krču. Hitreje so odreagirali, denimo, Hrvati: že predlani so uvedli ogromno neproračunskih virov financiranja filma in so trenutno na Balkanu edini, ki naredijo neko normalno število filmov na leto. Pri nas težava ni v filmarjih, ampak v sistemu in državi, ki ne sledi. Danes se, kar se kakovosti izdelkov tiče, nahajamo nekje v zlati evropski sredini, glede sistema financiranja pa na samem repu, tam nekje s Ciprom, Latvijo, Malto in podobnimi filmsko obskurnimi državami.Težava je v tem, da smo se filmarji doslej vedno pogovarjali z ministrstvom za kulturo in šele v zadnjem času ugotovili, da sta ključen sogovornik ministrstvi za finance in gospodarstvo; tam se namreč sprejemajo odločitve o davčnih spodbudah za film. Povsod na svetu je film gospodarska dejavnost, ki ustvarja dobiček – samo pri nas caplja na repu in prosjači za fičnike. Vedeti morate, da je v tem trenutku na mizi scenarij za sto milijonov evrov, ameriška produkcija z res zvenečimi imeni, ki bi se snemala v Piranu. Uresniči se ne samo zato, ker država nima davčnih spodbud. Ob takih produkcijah bi njihov produkcijski denar pomenil tudi finančno injekcijo za slovenski turizem, infrastrukturo, transport in gostinstvo. Zakaj so šli Američane Game of Thrones snemati v Dubrovnik? Ker jim je Hrvaška vrnila davek od sedmih milijonov evrov, ki so jih porabili pri njih. Mi smo, po drugi strani, črna pika sredi Evrope. Vse je tako na dosegu roke, da je praktično cela država filmski studio, da bi tuje producente zanimali že v istem hipu, ko bi uredili nekaj ključnih davčnih spodbud.