Pino Bausch in Wima Wendersa je povezovalo tesno prijateljstvo. In prav s filmom o njenem delu se je režiser, med drugim znan po dokumentarnem filmu Buena Vista Social Club (1999), s katerim se je poklonil kubanskim glasbenikom, poklonil tudi sloviti koreografinji. Foto: EPA
Pino Bausch in Wima Wendersa je povezovalo tesno prijateljstvo. In prav s filmom o njenem delu se je režiser, med drugim znan po dokumentarnem filmu Buena Vista Social Club (1999), s katerim se je poklonil kubanskim glasbenikom, poklonil tudi sloviti koreografinji. Foto: EPA

Film bo hommage znameniti nemški koreografinji, ki je zaslovela po tem, da je plesu dala nov jezik, in globok poklon lepoti, ki jo je poslala v svet.

Wim Wender o filmu pred začetkom snemanja
Pina Bausch
Z ekspresionističnim plesom se je Bauschova tesneje srečala že med študijem na Folkwangu, njegove sledi pa je pozneje mogoče zaznati v skoraj vseh njenih koregrafijah. Foto: EPA
Tanztheater Wuppertal
V karieri Bauschove so bila ključna predvsem sedemdeseta leta, ko se je predstavila s koreografijami, med katerimi velja omeniti predvsem Gluckov balet Orfej in Evridika, triptih Wind von West, Der zweite Frühling, Le sacre du printemps Igorja Stravinskega. Foto: Tanztheater Wuppertal

Film je trenutno še v montaži.

"Dvajset let sva s Pino načrtovala snemanje takšnega filma. Zamišljala sva si ga tako, da bi nas ona popeljala v svoj svet. To bi bil nekakšen 'road movie', v katerem bi jo jaz spremljal v tujino," je na predstavitvi filma s preprostim naslovom Pina razložil režiser. V središče filma, ki "odpira nove horizonte dokumentarcem", je postavljeno plesno gledališče Tanztheater Wuppertal in tri koreografije, ki jih je Bauscheva ustvarila med letoma 1978 in 2006. Gre za dela Cafe Müller, Das Frühlingsopfer (Pomladna žrtev) in Vollmond (Polna luna), s posnetki katerih želi Wenders širšemu občinstvu povedati, da je Bauscheva plesu dala nov jezik.

Od 'road movieja' premik k dokumentarcu
Pina Bausch je bila velika osebnost iz sveta sodobnega plesa, umrla je junija lani, stara 68 let, mesec dni prej, kot sta načrtovala začetek snemanja. "Nisem več videl smisla za nadaljevanje," je povedal režiser. "Potem sem skupaj z njenim baletnim ansamblom v Tanztheatru v Wuppertalu spoznal, da ji ta film enostavno dolgujemo," je pojasnil Wenders, dobitnik zlate palme v Cannesu leta 1984 za film Paris, Texas.

Film, ki je nastal po smrti Bauschove in zasnovan popolnoma drugačen, kot je bil sprva načrtovan, ko bi ga umetnika ustvarila skupaj: "Seveda se zelo razlikuje od tistega, kar bi naredila skupaj, če bi bila še živa". Wenders je posnel ogromno materiala o plesalkah - tako na odru kot tudi zunaj njega -, ki so spremljale veliko damo plesa, znano po svetu po ekspresionističnem slogu.

3D-tehnika se izkaže idealno za dokumentarističen žanr
Snemanje filma je sicer končano, vendar pa je trenutno še v montaži, kar pomeni, da bo svojo dokončno podobo dobil šele prihodnje leto. Da bi dostojno predstavil umetnost Pine Bausch, "utemeljeno na prostoru", se je Wenders lani odločil za uporabo tehnike 3D. "Vse do nedavnega 3D ni uspela predstaviti stvarnega življenja na graciozen način. Gibi animiranih likov so bili fluidni, ne pa tudi posnetki iz resničnega življenja", meni filmar.

Snemanje v novi tehniki se je bilo za režiserja precejšen izziv; večer za večerom je pripravljal natančne skice in načrte postavitev v prostoru "Pozabiti morate na vse, kar veste o režiranju", je ugotovil Wenders, ki mu je pri tej pustolovščini stala ob strani tudi francoska ekipa. Kljub temu pa meni, da 3D-tehnika ne bo obstala zgolj pri animiranih filmih in velikih spektaklih, ampak se vse bolj kaže tudi kot idealno orodje za režiranje dokumentarcev. Na ta način bi se temu žanru, po Wnderosovem mnenju, odprla nova perspektiva, ki bo morda pripomogla celo k oživitvi žanra.

Pečat, ki ga je pustila na sodobnem plesu
Pina Bausch je zaslovela po neortodoksnem pristopu k plesni umetnosti. Sicer klasično izobražena plesalka, ki se je konec petdesetih izpopolnjevala tudi na znameniti newyorški plesni šoli Juilliard in je kmalu nato tudi dobila mesto v Metropolitanski operi, se je predvsem v sedemdesetih začela ogibati baletnim konvencijam in sodobni ples zaznamovala s koreografijami, v katerih je ples povezala s pantomimo, petjem in celo akrobatskimi elementi.

Film bo hommage znameniti nemški koreografinji, ki je zaslovela po tem, da je plesu dala nov jezik, in globok poklon lepoti, ki jo je poslala v svet.

Wim Wender o filmu pred začetkom snemanja