Bergman se je uveljavil tudi v vlogi gledališkega režiserja. Foto: Reuters
Bergman se je uveljavil tudi v vlogi gledališkega režiserja. Foto: Reuters

Moji filmi so pogosto del mojega razmišljanja in mojih čustev, napetosti, sanj, želj. Včasih vzniknejo iz preteklosti, včasih pa zrastejo iz zdajšnjega življenja.

Ingmar Bergman
Ingmar Bergman: Sedmi pečat
Znameniti šahovski dvoboj med smrtjo in srednjeveškim križarjem.

Pogreb je potekal v družinskem krogu, poleg sorodnikov pa se ga je udeležilo le nekaj prijateljev. Med tistimi, ki so še zadnjič pospremili Bergmana, sta bili tudi igralki Bibi Andersson in Liv Ullman. Filmski režiser in scenarist, ki je zadnja desetletja živel na otoku Faro, je tam umrl v spanju 30. julija, star 89 let.

Poleg najbolj znanega Sedmega pečata, velja med njegovimi izdelki, ki so pomembno zaznamovali eksistencialistični in avantgardni evropski film, omeniti še Divje jagode (1957), Molk (1962), Persona (1965), Kriki in šepetanja (1971), Prizori iz zakonskega življenja (1974), Jesenska sonata (1978) ter Fanny in Alexander (1982). Filmi režiserja, ki je bil petkrat poročen in imel osem otrok, se pogosto posvečajo napetosti med zakonskimi pari, poleg tega pa so polni simboličnih motivov ure, ogledala in ponavljajoče se pokrajine.

Univerzalni pomen lastne agonije
Vrhunec Bergmanovega eksistencializma je leta 1957 posnet film Sedmi pečat, ki pripoveduje zgodbo o križarjih, ki se vrnejo na Švedsko, prizor, ko se smrt in vitez spopadeta v partiji šaha, pa ostaja eden najbolj znamenitih filmskih prizorov. S svojim delom, v katerem je raziskoval smrt in spolno razdvojenost, je režiser vplival na celo generacijo filmarjev. Sam je bil med letoma 1960 in 1984 kar devetkrat nominiran za oskarja, tri njegovi izdelki pa so osvojili kipec za najboljši tujejezični film.

Eden največjih filmarjev vseh časov
Ob praznovanju 70-letnice filmarjevega rojstva ga je leta 1988 Woody Allen označil za največjega filmskega ustvarjalca od nastanka sedme umetnosti. Leta 2004 pa je Bergman sam priznal, da ne zmore več gledati lastnih filmov, ker ga spravijo v depresijo. Režiser, ki je po letu 1982 napovedal umik iz sveta filma, se je kasneje vrnil še k snemanju televizijskih izdelkov. Zadnjega, Saraband, je posnel pred štirimi leti, v časopisu Time pa so o filmu zapisali, da je "poslednje zmagoslavno rjovenje legende", ki dokazuje, da gre za največjega še živečega režiserja, ki iz osebnih agonij potegne univerzalni pomen.

Moji filmi so pogosto del mojega razmišljanja in mojih čustev, napetosti, sanj, želj. Včasih vzniknejo iz preteklosti, včasih pa zrastejo iz zdajšnjega življenja.

Ingmar Bergman