V petek je odvetnica Corinne Hershkovitch pozvala omenjene muzeje in francosko ministrstvo za kulturo, naj se pobrigajo za vrnitev 21 del iz zbirke Armanda Isaaca Dorvilla. Država namreč ne odstopa od trditve, da predmeti tega judovskega pravnika in zbiratelja umetnin po njegovi smrti niso bili zaplenjeni, temveč prodani. Sodna obravnava je predvidena za september, navaja The Art Newspaper.

Dorvillovi dediči so bilo ogorčeni nad ponudbo, ki so jo dobili od Louvra. Na posnetku je zdajšnji muzejski direktor Jean-Luc Martinez, ki ga bo 1. septembra zamenjala Laurence des Cars, ki je trenutno na čelu Musée d'Orsay. Foto: EPA
Dorvillovi dediči so bilo ogorčeni nad ponudbo, ki so jo dobili od Louvra. Na posnetku je zdajšnji muzejski direktor Jean-Luc Martinez, ki ga bo 1. septembra zamenjala Laurence des Cars, ki je trenutno na čelu Musée d'Orsay. Foto: EPA

Armand Dorville je leta 1940 pobegnil iz Pariza, ko je Nemčija napadla Francijo, in se zatekel v svojo rezidenco v vasi Cubjac na jugu države, kjer je naslednje leto umrl. Njegove zbirke slik, skulptur, pohištva, risb, knjig in rokopisov pa so šle na dražbo.

Na dražbi po smrti razprodanih kar 450 dragocenosti
Na dražbi v hotelu Savoy v Nici je bilo denimo med 24. in 27. junijem 1942 med drugim prodanih kar 450 del tudi najslavnejših umetnikov – od Delacroixa, Rodina, Carpeauxa, Renoirja, Maneta in Degasa do Bonnarda, Vuillarda, Signaca in Caillebotteja.

Francoska policija, ki je v tistem času dobila navodila, da "odpravi ves judovski vpliv v gospodarstvu", je bila v zadnjem trenutku opozorjena, da je bil Dorville Jud in tako so za upravitelja njegovega posestva imenovali fašističnega aktivista. Po prihodu v Nico je skrbnik zasegel izkupiček od prodaje. Naročeno mu je bilo tudi, da proda Dorvillovo posestvo na jugu in tudi druge njegove nepremičnine, med tem ko je bilo njegovo pariško stanovanje izropano.

Zakon o zasegu vsega judovskega premoženja
Vendar je zakon iz leta 1941 o zasegu vsega judovskega premoženja določal, da so izvzeti tisti, ki so bili odlikovani z vojaško medaljo. To je veljalo tudi za Dorvilla in več njegovih sorodnikov, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Konec leta 1942 je upravitelj tako ustavil "arijizacijo" Dorvilleove lastnine. Toda izkupiček od prodaje je bil blokiran in vrnjen le tistim dedičem, ki so živeli dlje od leta 1947. Vendar so bile leta 1944 aretirane Dorvillova sestra, njene hčere ter dve in štiri leta stari vnukinji, ki so jih deportirali v taborišče smrti v Auschwitzu, od koder se niso nikoli vrnile. Za družinskega odvetnika je "očitno, da je šlo za prisilno prodajo, saj Dorvilli zaradi zakonov o rasnem preganjanju niso mogli prosto razpolagati s svojim premoženjem".

Sorodna novica Prvo delo iz francoskih nacionalnih zbirk, ki bo vrnjeno judovskim dedičem

Louvrova nespodobna ponudba
Vendar francoski svetovalni organ trdi, da prodaja ni bila prisilna in zato del ni mogoče povrniti. V zameno za povračilo kupnine je država ponudila vrnitev 12 del, ki jih je Louvre kupil med prodajo v Nici. Svetovalni organ pa zavrača pogajanja o ostalih devetih delih, ki so jih po drugi svetovni vojni kupili drugi muzeji. Dorvillova družina je izrazila veliko ogorčenje nad ponudbo.

Kot še navaja The Art Newspaper, je to že tretjič od 90. letih minulega stoletja, da je odvetnica Corinne Hershkovitch vložila tožbo proti francoskim muzejem in do zdaj jim je bilo vsakič odrejeno, da morajo povrniti zaplenjena dela.

Stališče, ki ga je zavzela francoska vlada, je v konkretnem nasprotju s stališčem Nemčije, kjer so bila tri dela iz zbirke razvpitega hranitelja zaplenjene zakladnice umetnin Corneliusa Gurlitta januarja lani hitro vrnjena Dorvillovim dedičem. Nadalje pa so se denimo berlinski muzeji aprila dogovorili za restitucijo Pissarrove krajine, vendar zaprosili dediče za dogovor, da bodo platno lahko obdržali v mestni Narodni galeriji.

Pred nekaj meseci je francoska vlada sicer odločila, da se platno Gustava Klimta Vrtnice pod drevesi, ki so jo hranili v pariškem Musée d'Orsay vrne dedičem prejšnje lastnice Nore Stiasny, saj je bilo platno predmet prisilne prodaje v času nacizma. Vendar je šlo za prvi primer restitucije kakega umetniškega dela, ki je del nacionalne zbirke, kar zahteva dolgotrajen pravni postopek.