"Dylanesque" ni le naslov najnovejšega Ferryjevega ploščka (in razlog za včerajšnji koncert v Ljubljani), ampak tudi eden najbolj zdrsanih klišejev recenzentov, ki vsakega kantavtorja prej ali slej napnejo na ali-seže-do-kolen-Dylanu-ali-ne natezalnico. Tokrat pa, ko brez vzporednic z Dylanom res ne bo šlo, je ironija na dlani: album Dylanesque ni na prvo žogo nič kaj 'dylanovski' – kako bi tudi bil, ko pa imamo namesto z enim najbolj razpoznavnih hripavih glasov rocka opravka s poosebljenjem nonšalance v svetlikajočem se blazerju?
Ne, koncert je bil od trenutka, ko je mož večera kot iz uvodne špice Jamesa Bonda pridrsel na oder, izrazito "ferryesque". Da je pri 61. letih še vedno utelešenje nonšalance, je dokazal že z uvodnima pesmima, (sarkastično?) The In-Crowd in (menda nezvesti Jerry Hall posvečeno) Kiss & Tell. Na petah obetavnega ogrevanja pa je že sledil trenutek, ko bi puristi začeli kričati ‘svetoskrunstvo’: serijo priredb Boba Dylana je začela Just Like Tom Thumb’s Blues, v nadaljevanju pa se ni ustrašil niti že neštetokrat predelanih klasik, kakršni sta Times They Are A-Changin’ in Knockin’ on Heaven’s Door.
Pred nevarnostjo, da bi izpadel kot (nedorasel) posnemovalec, se Ferry reši tako, da ne poskuša biti Dylan: tudi ko na plan privleče orglice, ni nikjer niti sledu o značilnem hripavem glasu obstreljenega psa ali ostri družbeni kritiki, ki ju povezujemo z očetom folk rocka.
Dober primer je Positively 4th Street, ena najbolj zagrenjenih in maščevalnih Dylanovih pesmi – strupen monolog zapuščenega ljubimca iz Ferryjevih ust zveni kot melanholična balada o zvezi, ki se pač ni obnesla. Ni slabo, je pa drugače. (Vseeno mislim, da bi se morda lahko odpovedal tistim najbolj očitnim in največkrat prežvečenim izbiram – All Along the Watchtower bi po priredbah Jimija Hendrixa in U2 lahko nehal igrati celo Dylan, kaj šele Ferry …).
V ne ravno polni Hali Tivoli je, kot je bilo moč pričakovati, zares završalo šele ob klasikah – po udarni kombinaciji Slave to Love in Jealous Guy je občinstvo Don’t Stop the Dance vzelo za ukaz, kar za Ljubljano sploh ni majhen dosežek. Možak ima navsezadnje skoraj oprijemljivo karizmo – trzavi gibi, ki bi bili videti neumno še na pol mlajšem moškem, tukaj dajejo vtis, da se gospod Ferry pač neizmerno zabava.
In čeprav razen obveznega pozdrava in zahvale Ljubljani pevec z dvorano skoraj ni spregovoril, ni bilo ne duha ne sluha o kakšni angleški zadržanosti ali distanci. No, da ne bomo naivni – posel je vendarle posel in po natančno uri in pol, himni Let’s Stay Together in "vdelanem" podaljšku je bilo zabave nepreklicno konec. Držimo pesti, da naslednjič Bryan Ferry s seboj pripelje še Roxy Music.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje