V času, ko proletariat nemara ni več zadosti privlačen za samooklicane levo usmerjene politične opcije, iz te nehvaležne podstati neprivilegiranega življenja vsake toliko še zmeraj vzklijejo vsebine, ki pritegnejo pozornost širše javnosti. Od prvega albuma v letu 2007, ki je nastal še v deloma drugačni postavi, je dvoglava zasedba Sleaford Mods dosegla, da se njeni nabriti komentarji, ki se napajajo predvsem pri vprašanjih prenizkih plačil in vsakodnevnega zanikrnega dela, slišijo tudi onkraj domačega Nottinghama.

In kot pove frontman Jason Williamson, da čeprav gre za vprašanja, s katerimi pravzaprav nima več neposrednega opravka, so to še zmeraj teme, ki ga zanimajo in zaposlujejo. Williamson, na odru kdaj tudi bestialna figura, se izkaže za umirjenega in nepretencioznega sogovorca, ki je k sreči daleč od tega, da bi hotel vzbujati vtis, da je končno prišel do stopnje prepoznavnosti svojega dela, ko lahko obrne hrbet svoji preteklosti. V pogovoru ne uporablja prenapihnjenih besed, njegova besedila pa kažejo tudi na to, da znajo biti najbolj čustveni ljudje še posebej na izrazni ravni kdaj tudi tisti, ki lahko izpadejo neprizanesljivo in neposredno okrutni. Nič drugačni od vsakodnevne izkušnje mnogih, torej.

Britanski dvojec Sleaford Mods. Foto: Discogs
Britanski dvojec Sleaford Mods. Foto: Discogs

Naslov svežega albuma Eton Alive izhaja iz reference na elitni kolidž Eton, kot besedna igra pa s svojim zvenom, ki je blizu besedni zvezi eaten alive, namiguje na to, da se elitna družba s svojim podrejenimi masti tako rekoč pri njihovem živem telesu.

Več pa v spodnjem intervjuju z Jasonom Williamsonom!

Dokumentarni film o Sleaford Mods, naslovljen Bunch of Kunst, se začne z izjavo Iggyja Popa, da gre za "nedvomno, absolutno, zagotovo najboljšo skupino rokenrola na svetu". Ste si kdaj v preteklosti sploh lahko zamišljali, da boste kdaj slišali tako neskromno opredelitev iz ust glasbenika takega kalibra?

Česa takega si seveda nikakor nisem nikoli zamišljal, pravzaprav si tega najbrž ni nihče v preteklosti sploh bil znal zamišljati. Nenavadne stvari se torej vendarle dogajajo, mar ne? Zagotovo se mi to zdi nekaj nadvse sijajnega.

Zgodnje izdaje Sleaford Mods podpisujete vi in Simon Parfrement, Andrew Fearn pa se vam je pridružil leta 2012, Simon pa od takrat ni več dejaven kot član zasedbe. Se motim, če ocenim, da se je med vama z Andrewom zaiskrilo in je "še danes tako kot prvi dan"?
Nikakor. Lahko bi dejal celo, da bi moral biti Andrew v zasedbi že od samega začetka, vendar sva se spoznala šele leta 2012. Zato zdaj, ko se oziram nazaj, trdim, da zasedba Sleaford Mods pred njegovo priključitvijo sploh ni obstajala zares. Štirje albumi, ki so izšli predtem, niso šli v smeri preobrazbe, ki jo je nato prinesel Andrewov prihod, s katerim šele lahko zares govorimo o Sleaford Mods. Do leta 2012 sva s Simonom približno tri leta delovala tako, da sem jaz pridobil semple, on pa je nato poskrbel za nadaljnjo obdelavo in dokončno pripravo instrumentalov. Vendar je Simon še danes do neke stopnje še zmeraj povezan z delovanjem Sleaford Mods, med drugim tudi kot najin fotograf.

Torej ni šlo za situacijo, da bi Andrew izrinil Simona z njegovega položaja?
Ne, ne, nikakor (smeh).

Letošnji album Eton Alive je prva izdaja na vaši lastni založbi Extreme Eating. Čemu odločitev za ustanovitev lastne založbe, še posebej dandanes v Veliki Britaniji? Skrbite sami tudi za distribucijo in kakšno je v tem primeru sodelovanje z drugimi državami v luči nejasnosti prihodnje narave britanskih poslov?
Z Andrewom sva se odločila za ustanovitev založbe skupaj z najinim prejšnjim menedžerjem. Sicer je res šlo za situacijo tipa "zaljubil sem se in ravnal napak”, vendar smo se nekako naučili, kako sam krmariti neodvisno založbo. Kakšna dva ali tri uvodne mesece je bilo precej napeto, nato pa nam je uspelo zadevo zagnati, kot je treba. In ob izidu albuma smo lahko uvideli, da nismo ravnali napak, saj se mu je uspelo na britanski lestvici uvrstiti med deset najboljših. Za nas to pomeni, da nam je uspelo založbo spraviti do točke, da je dejansko učinkovita.

Glede distribucije smo se odločili obdržati istega distributerja, kot smo ga že prej imeli v Angliji. Ta skrbi, da smo poleg Otoka precej navzoči v nekaterih delih Evrope, vendar nam gre precej dobro tudi v ZDA, kjer distributer skorajda ni prisoten, podobno je tudi v Avstraliji. Sicer imava v evropskih državah kar močne baze oboževalcev, kjer se je novi album tudi kar dobro prodajal, četudi bi se lahko nemara še bolje. Nasploh se dandanes veliko glasbenikov, ki imajo močne baze oboževalcev, odloči za ustanovitev lastne založbe, saj je mogoče na ta način pridobiti več svobode, kot bi je sicer imeli pod okriljem založbe, ki jo upravlja nekdo drug.

V enem izmed intervjujev ste založbo opisali kot svojega otročička ...
Res je in tudi v prihodnje imamo namen vztrajati pri lastni založbi, saj se je izkazalo, da nam ta način delovanja zelo ustreza. Ob tem se dogovarjamo za sodelovanje z enim od podjetij, ki skrbijo za založniško dejavnost, da nam bo pomagalo vzpostaviti konkretno strukturo osebja okoli naše založbe. Tovrstna podjetja po svoje sicer opravijo veliko založniškega posla – od trženja do odnosov z javnostmi in vzpostavitve distribucijskih mrež, vendar imaš kot glasbenik kljub temu na ta način še zmeraj precej proste roke. Dogovarjamo se z enim od teh podjetij na britanskih tleh, ob tem pa še z založbami na ameriških, saj menimo, da potrebujemo tam konkretnejšo zastopanost.

Leta 2015 je izšel album zasedbe The Prodigy, naslovljen The Day Is My Enemy, na katerem ste sodelovali pri skladbi Ibiza, v istem letu pa še pri skladbi Head and Shoulders na albumu Alternative Light Source, ki ga je izdala zasedba Leftfield. Gre torej za sodelovanji z dvema britanskima kultnima zasedbama ...
V ti dve sodelovanji sem bil vključen samo jaz, torej brez Andrewa. Tako v primeru The Prodigy kot Leftfield so oni stopili v stik z mano in me povprašali, ali bi me zanimalo sodelovanje in seveda sem tako enim kot drugim pritrdil. Z vsako od teh dveh zasedb sem torej posnel po eno skladbo in nato kdaj tudi gostoval na njihovih nastopih v živo. Zame je to bila prav vsakič prijetna izkušnja.

Žal ne bova mogla povsem mimo vprašanja brexita ...
O, bog, da ...

Imate vtis, da se s kaosom, ki vlada na britanskem političnem področju, pravzaprav približujete anarhiji v Veliki Britaniji, ki jo je nekoč opeval John Lydon – takrat sicer še kot član Sex Pistols pod imenom Johnny Rotten –, ki je mnoga leta pozneje prav tako gostoval na eni izmed skladb zasedbe Leftfield?
Ah, nikakor (smeh). Bilo je nekaj miroljubnih protestov, vendar žal nisem zares prepričan, da bi ti lahko spodbudili kakšne večje spremembe. Seveda pa ni izključeno, da se motim. Vendar si na tej točki res težko zamišljam, da bi lahko z izjemo še nekaj miroljubnih protestov iz tega zraslo kaj resnejšega.

Menite, da je torej glavnina današnje britanske mladine kljub vsemu dogajanju na Otoku prejkone apolitična, tako kot nasploh glavnina današnje mladine?
Glede tega nisem zares prepričan, vendar se mi zdi, da so mladi zdaj celo nekako bolj politično motivirani, vendar pa je vprašanje, v kateri smeri – hočem reči, da se tukaj postavlja tudi vprašanje, kako se kaže ta njihova motiviranost.

Vendar pa je Velika Britanija svoje poletje ljubezni doživela prav v času vladavine Margaret Thatcher, ko so bila življenja mladih čisto preveč obremenjena s pretežkimi političnimi vprašanji, ki so tudi na povsem praktični ravni zelo neposredno določala njihova življenja in so rave zabave s svojo apolitičnostjo pomenile veliko razbremenitev. Bi si po vašem bilo mogoče zamišljati, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi v današnji situaciji?
Močno dvomim, vsaj kolikor lahko sklepam iz opažanj v svoji okolici. Pri današnjih mladih generacijah mamila in alkohol niso več tako zelo priljubljeni. Sklepam, da zdaj obstajajo druga sredstva prepričevanja, med katera nedvomno prištevam splet in telefonijo. V ospredju je pač vsesplošno prisotno predstavljanje samega sebe, torej preudarjanje, kako boš prek teh mehanizmov vzpostavil podobo samega sebe in jo kar se da tudi uspešno promoviral. Še zdaleč nismo opravili z vprašanjem ekscesnega potrošništva oziroma kapitalizem ne le še zmeraj, temveč celo vseskozi vedno bolj deluje v smeri uporabe različnih načinov, kako ukaniti ljudi. Smo v 21. stoletju, na pohodu pa so na novo obujene prakse, kot sta denimo vsesplošno teroriziranje ljudi in fašizem.

Naslovnica albuma Eton Alive, ki je izšel letos. Foto: Discogs
Naslovnica albuma Eton Alive, ki je izšel letos. Foto: Discogs

Kolikor mi je znano, ste se pred kratkim odpovedali alkoholu in mamilom. Iz zgodovine so znani primeri, da so žal nekateri glasbeniki po takšni spremembi začeli ustvarjati drugačno, nemara tudi manj zanimivo glasbo. Vam je kdo dejal kaj v smeri, da je novi album kakor koli drugačen zaradi tega?
(Smeh). Sicer ni nihče tega izrazil na ta način, nekaj ljudi mi je dejalo le, da je album drugačen, ker vsebuje več elementov popa v primerjavi s predhodnimi izdajami. Je pa res, da sem sam imel pomisleke v tej smeri! Ampak konec koncev tudi pretekle izdaje niso bile utemeljene na alkoholu in mamilih, temveč so se napajale predvsem pri vprašanjih prenizkih plačil in vsakodnevnega zanikrnega dela. No, tudi to so vprašanja, s katerimi pravzaprav nimam več neposrednega opravka. Vendar ne glede na mojo današnjo vsakodnevno izkušnjo, so to še zmeraj teme, ki me zanimajo in zaposlujejo.

In seveda ste nam znova dali misliti o vprašanjih vsakodnevnega ušivegad dela in za preživetje nezadostnega plačila zanj, kjer ne morem mimo asociacije na Charlesa Bukowskega, sicer v poznejših letih prav tako discipliniranega razvratneža. Večino odraslega življenja je bil vpet v prav tako usodo in je torej tako kot vi o tem pisal iz prve roke. Bi dejali, da je po drugi strani v glasbenem poslu veliko "prodajanja" umišljenih identitet?
Nekaterim prodajanje takšne podobe zares ne uspeva zares najbolje. Pa drugi strani pa obstaja tudi mnogo takšnih, ki so sposobni precej dobro zapeljati s takšnimi zgodbami in se ljudje avtomatsko ujamemo na te limanice. Morda pozneje izvemo, da je vse to namišljeno, ampak takrat je pravzaprav že prepozno, saj so že dosegli določeno raven slave. Množice se zagotovo ne obremenjujejo pretirano z resničnostjo zgodbe, ki jo prodajaš. Ob tem tudi ne gre spregledati tega, da je dandanes mnogim všeč pač glasba zgolj kot ozadje, torej denimo glasba, ki se jo posluša med vožnjo z avtomobilom. Veliko je odvisno od tega, kakšno sporočilo želiš posredovati, vendar množično tržišče zagotovo ni obremenjeno z integriteto.

Jason Williamson s svojo knjigo kratkih zgodb. Foto: Amphetamine Sulphate
Jason Williamson s svojo knjigo kratkih zgodb. Foto: Amphetamine Sulphate

Obiskujete koncerte drugih glasbenikov? Bi izpostavili nekaj ustvarjalcev, ki so vam všeč in bi zanje lahko dejali, da so pristni pri tem, kar počnejo?
Na koncerte drugih izvajalcev praktično ne hodim več, razen če gre za nekoga, ki mi je res zelo všeč. Sem pa naklonjen različnim usmeritvam – od nekaterih tehno zadev do raznih raperjev ali pa kitarskih zasedb. Nikakor se mi ne zdi nujno, da bi morala vsa glasba nositi močno identitetno sporočilo. Med glasbenimi imeni, ki so mi všeč, bi izpostavil recimo Viagra Boys, to je bil za zdaj tudi zadnji koncert, ki sem ga obiskal.

Poleg glasbenih izdaj pa ste napisali tudi dve knjigi kratkih zgodb – Slabs from Paradise in Happy Days. Čemu odločitev še za ta način izražanja poleg pisanja glasbenih besedil?
K temu me je pravzaprav nagovoril Philip Best iz zasedbe Consumer Electronics, ki je bil nekdaj tudi član kultne zasedbe Whitehouse, ki se ji pripisuje velike zasluge pri osnovanju industrialnega žanra. Philip namreč vodi založbo Amphetamine Sulphate v ZDA in mi je pred časom predlagal, da bi se lahko posvetil raziskovanju formata kratke zgodbe. Napisal sem torej ti dve knjigi, trenutno pa se mi je rahlo ustavilo s pisanjem in nimam nobenih dejanskih načrtov glede prihodnosti v tej smeri.