Režiser Jonathan Teplitzky se v biografskem portretu osredotoči na zadnjih nekaj dni pred slavno invazijo na obalo Normandije, ki je 6. junija 1944 pomenila eno od ključnih zmag v dokončni prevladi zavezniških sil nad Hitlerjevo vojsko. A načrt je bil tvegan, in tega se ni nihče zavedal bolj kot britanski premier, ki je skušal v zadnjem hipu pred napadom zlepa ali zgrda prepričati druge zavezniške poveljnike, naj se operaciji odpovejo.

Churchill, ki ga je globoko zaznamovala travma prve svetovne vojne (natančneje: poraz v bitki za Galipoli, ki je bil predvsem posledica njegovega podcenjevanja Osmanskega cesarstva) in morda tudi epizoda depresije, bolezni, ki ga je spremljala celo življenje, je bil globoko prepričan, da na tisoče mladih vojakov pošiljajo v zanesljivo smrt - da jih bodo nacisti poklali, še preden se jim bo uspelo izkrcati na obalo.

Scenarist Alex von Tunzelmann nam zadnje tri dneve pred ofenzivo poda v obliki serije pogajanj med Churchillom, ameriškim poveljnikom Dwightom Eisenhowerjem (John Slattery) in "špartanskim generalom", kot so Britanci rekli Bernardu Montgomeryju (Julian Wadham); premierjevo gospodovalno odrejanje se postopoma stiša v nemočno moledovanje, ko se izkaže, da se je hotel opreti na avtoriteto, ki je ne premore več.

Redko omenjana akterka v teh prelomnih trenutkih na bi bila tudi, tako von Tunzelmann, Churchillova žena Clementine, ki skuša moža usmeriti na pravo pot in se za njegovim hrbtom obrne celo na monarha, da bi Churchilla rešila, preden ga povozi zgodovina. (Miranda Richardson je ujeta v stereotipno vlogo "razumevajoče žene", ki ji ne pušča ravno veliko manevrskega prostora.)

Koncept filma torej ni nov: v maniri Stevena Spielberga in njegovega Lincolna (ali pa Frearsove Kraljice) skuša lik kultne zgodovinske osebnosti humanizirati skozi prizmo enega samega trenutka v njegovi politični karieri. A Jonathan Teplitzky pač ni Steven Spielberg in ni Stephen Frears; zgodbo, ki bi lahko bila iztočnica za dober film, pokoplje pod goro biografskih klišejev in zlizanih prijemov, ki negirajo kakršen koli novum, ki bi ga lahko ta portret vpeljal. Nikomur ne bo ušlo, da se zgodba stopnjuje do enakega vrhunca kot pred kratkim Kraljev govor. In hej, morda je Hooperjev film leta 2011 nezasluženo odnesel oskarja za najboljši film, a primerjavo s Churchillom mirno zdrži - na škodo drugega.

V resnici Teplitzky prav s sklepno katarzo negira poanto svoje pripovedi: kar je bilo skoraj uro in pol portret arogantega, samopomilujočega, trmastega moža, ki svojega ega nikakor ne more pustiti ob strani, v zadnjem trenutku postane poklon velikemu državniku; Churchillove retorične sposobnosti kar naenkrat odtehtajo vse njegove pritlehne primanjkljaje. V čem je torej Churchill drugačen od mita osebnosti, ki naj bi ga navdahnjena biografija dekonstruirala - ali pa vsaj preizprašala?

Določeno mero integritete filmu vdahne Brian Cox v naslovni vlogi: s svojim pristopom namiguje na hromeči strah in občutek nemoči, ki ju državnik skriva za bobnečim glasom in impozantno pojavo. Zaradi njegove velikopotezne robatosti Churchill ni samo hagiografija svetnika, pa čeprav bi vlogi v posameznih prizorih najbrž lahko očitali karikiranost. Protagonist je enako zastrašujoč gromovnik v vseh svojih interakcijah, pa naj bo to z Eisenhowerjem, s svojo ženo - ali z Bogom. Prizor, v katerem na kolenih moli za nevihto, ki bi preprečila operacijo, ni emocionalen vrhunec, kakršnega je scenarist najbrž hotel doseči - prej cenen poskus čustvene manipulacije. Tudi sicer scenarij kazijo številni okorni dialogi, ki ne bi bili v čast enemu največjih retorikov 20. stoletja: - "To operacijo je treba ustaviti!" - "Ne, *vas* je treba ustaviti!!!"

Že res, da pričujoči film obravnava drugo poglavje zgodovine s popolnoma druge perspektive kot Netflixova lanska uspešnica Krona, a človek si ne more kaj, da ne bi pogrešal veličastne upodobitve premierja, ki je uspela Johnu Lithgowu. Pa tudi on morda ne bi mogel vdahniti življenja suhoparni štreni, za katero bi lahko prisegli, da traja veliko dlje od navedenih 98 minut. Poanta pripovedi, ki jo film razkrije v prve četrt ure, je uro in pol pozneje še vedno enaka.

Ocena: -3; piše Ana Jurc