Zaradi zdesetkane ponudbe Koloseja lahko film - na redni spored slovenskih kinematografov prihaja danes - v Ljubljani ujamete samo v Cankarjevem domu (ali pa v domžalskem mestnem kinu). Foto: Cineplexx
Zaradi zdesetkane ponudbe Koloseja lahko film - na redni spored slovenskih kinematografov prihaja danes - v Ljubljani ujamete samo v Cankarjevem domu (ali pa v domžalskem mestnem kinu). Foto: Cineplexx
Pozabite na obnovo predzgodbe: avtorji Hobita pričakujejo, da ste s prvima deloma trilogije dobro seznanjeni. Foto: Cineplexx
Panika in razdejanje v gorečem Jezernem mestu sta morebiti najboljša akcijska sekvenca v filmu, ki mu spopadov in bitk ne manjka. Foto: Cineplexx
Sklepni film je dvajset minut krajši od obeh svojih predhodnikov, in to mu izjemno koristi. Foto: Cineplexx
V Tolkienovem romanu se cela "bitka petih vojska" odvije v enem samem poglavju. Foto: Cineplexx
Tauriel in njena razklanost med dva moška v prejšnjih dveh delih nista dobili dovolj močnih temeljev, da bi zdaj lahko zares čustvovali z njenim trpljenjem. Foto: Cineplexx
Za njegov precej akcijski prizor boja so si gotovo pomagali z dvojnikom, a 92-letni Christopher Lee, ki se snemanja ni udeležil na Novi Zelandiji (pač pa je svoje delo opravil kar v Angliji), je videti še kako vitalen.

Preden smo pred dvema letoma sploh dobili Nepričakovano potovanje, lenobno počasen začetek "predzgodbe" Gospodarja prstanov, se je postavljalo vprašanje, ali je ena najdonosnejših franšiz v zgodovini tako nadaljevanje sploh potrebovala. LOTR je bila celovita zgodba, še več kot to, Kraljeva vrnitev (2003) je "stala" kot samostojen film, in to samostojen film z enajstimi oskarji. A predzgodbo smo dobili in po treh filmih je odgovor še vedno: ne. V dobrem desetletju Peter Jackson svojega vizualnega ali pripovednega sloga ni spreminjal; težava je le v tem, da tokrat v množici likov ni nobenega, na katerega bi se gledalec lahko zares navezal (Bilbo Bisagin (Martin Freeman) ima v Bitki petih vojska popolnoma stransko vlogo).

Vsebina sklepnega dela te nove trilogije se v resnici skriva že v samem naslovu. Prej tako strašni zmaj Smaug (z glasom Benedicta Cumberbatcha), ki je kot nepremagljiva senca visel nad prvima dvema filmoma, je v Bitki petih vojska, ki se začne popolnoma in medias res, po petnajstih minutah precej neceremonialno pospravljen z eno samo dobro odmerjeno sulico. (Še prej je ogenj bruhajoča pošast seveda požgala leseno mesto na vodi. Hitro tempirani prizori gorečega kaosa in panike so osvežujoče življenjski prikaz pekla vojne, vsaj v primerjavi s koreografirano zloščenostjo bojev, ki prihajajo pozneje v filmu.)

Zmajeva smrt pomeni, da je neizmerljivo bogastvo, ki ga je pohlepna zver hranila v gori, na dosegi vsakega človeka, orka ali vilinca, ki se lahko do njega dokoplje. Zdesetkani, ožgani begunci iz Jezernega mesta se pod vodstvom strelca Barda (Luke Evans) tako napotijo proti Ereborju, da bi prevzeli svoj dogovorjeni delež zlata. V trdnjavo se je s spremstvom medtem zazidal vodja škratov Thorin Hrastoščit (Richard Armitage), na katerega že zahrbtno nalega paranoična obsedenost z bogastvom, ki je v norost potisnila njegovega dedka. Položaj samo še poslabša prihod Tharanduilove (Lee Pace) vilinske vojske, ki ima prav tako svoj zahtevek za ereborsko dediščino. Pravzaprav se vojske z vseh strani Srednjega sveta zgrinjajo proti osvobojeni Samotni gori in zdi se, da bo pohlep, gnilo jedro v srčiki Tolkienovega sklepnega filma, zanetil vsesplošno vojno in vnesel razkol tudi med prej zavezniške strani.

A k sreči jih bo združil skupni sovražnik: medtem ko si različne strani prigovarjajo, grozijo in se pogajajo pred durmi Ereborja, se za njihovimi hrbti zbirajo še veliko temnejše sence. Eterična Galadriel (Cate Blanchett) in beli čarodej Saruman (Christopher Lee) v kratkem, s posebnimi učinki prenatrpanem soočenju, ki polaga temelje za sago Gospodar prstanov, preženeta gospodarja teme Saurona, ki pa je nad Erebor že napotil svoje vojske morilskih orkov.

Morda najšibkejša nit cele zgodbe je ljubezenski zaplet, in to ne le zato, ker ga v izvirni Tolkienovi predlogi sploh ni bilo. Jackson je sicer upravičeno opazil, da v trilogiji ni nobenega omembe vrednega ženskega lika, a si nato naredil medvedjo uslugo z dodajanjem enodimenzionalne vilinske vojščakinje Tauriel (Evangeline Lilly) oz. klišejskega ljubezenskega trikotnika, ki bi bil lahko pobran iz katere koli najstniške sage. Taurielina sentimentalna ljubezenska razklanost, do katere le stežka čutimo kako empatijo, samo še podčrta, da se Tolkienov opus v svojem bistvu vrti okrog globokih prijateljskih vezi, ki se spletajo med moškimi. Najbrž ni prave potrebe, da bi to v imenu širjenja ciljnega občinstva na silo spreminjali. Bilbovo sklepno vabilo na čaj, ki ga izreče vsem preživelim škratom iz začetne postave, ali pa tiho ždenje v Gandalfovi druščini sta tako neprimerljivo bolj ganljiva od vsakega posiljeno razčustvovanega poslavljanja od umirajočega ljubimca.

Prav tako nepojasnljivo je Jacksonovo pretirano osredotočanje na lik potuhnjenega sluge Alfrida (Ryan Gage), čigar edina naloga so komični interludiji in očitno raztegovanje že tako napihnjene minutaže. Ironično je, da je Bitka petih vojska kljub tem poskusom komedije bolj ali manj oropana smisla za humor - vsaj če odštejemo nenamerno smešnost nekaterih z računalniško animacijo preobloženih prizorov (spomnimo se Legolasa (Orlando Bloom), kako skregano z zakoni težnosti skaklja po padajočih kamnih, in je pri tem še najbolj podoben figurici v računalniški igri).

Z nekaj redkimi izjemami so igralski vložki tokrat precej rutinski. Luke Evans ima karizmo akcijskega junaka, a je njegov Bard preprosto preveč medel protagonist. Ian McKellen kot prekaljeni Gandalf spet zasenči vsakogar, ki se z njim pojavi pred kamero, Cate Blanchett, Hugo Weaving in Christopher Lee pa se vračajo v kratkih epizodnih vlogicah, ki spomnijo na njihove najboljše trenutke v predhodni/sledeči trilogiji. In če so mrtvaško bledi, grozljivi orki primer, kako se da računalniško animacijo uporabiti na pravilen način, osrednja postava škratov, ki jo spremljamo zdaj že tri filme, ostaja kopica med seboj zamenljivih likov z nadležno očitnimi protetičnimi nosovi in lasnimi vložki.

Pohlep je slab, je antigekkovsko sporočilo, ki ga Jackson spet in spet potiska v ospredje Bitke petih vojska. V enem od takih poudarkov si privošči izlet iz zgolj fantazijskega v nadrealistični svet: Thorina pred dokončno blaznostjo reši vizija utapljanja v morju tekočega, goltajočega zlata. Ironično je torej, da je najbrž ravno pohlep (studia, industrije ...) tisti izvirni greh, h kateremu vodijo vse šibkosti filma. Kar je bil material za izvrsten film ali potencialno dva, je na koncu raztegnjeno v tri v najboljšem primeru povprečne celovečerce. Najmanj škode je doživel tretji, še najbolj obtesani del, ki je minutažo oklestil na razumnih 144 minut.

In ko se po dveh urah končno predihamo do sklepnega prizora, ki zašpili celo dogodivščino - saj veste, Tja in spet nazaj - človeka nenadoma zagrabi nuja še enkrat pogledati trilogijo, s katero se je vse začelo. Sicer pa smo v decembrskih dnevih: gotovo jo bo vsak čas zavrtela katera od televizij.

Ocena: 3; piše Ana Jurc