Studio Disney se je v zadnjih letih z neusmiljeno natančnostjo dobro naoljene mašinerije lotil igranih adaptacij svojih animiranih uspešnic. Rezultati, presenetljivo, niso videti kot zgolj ciničen produkt hlastanja za zaslužkom: Zlohotnica (2014) je namesto dolgočasne Trnuljčice v ospredje postavila kompleksni lik antagonistke; nova Knjiga o džungli (2016) se je otresla rasističnih podtonov in na moderen način spregovorila o sprejemanju drugačnosti. Pustolovščina Pete in njegov zmaj (2016) je od originala ohranila bore malo. Lepotica in zver je tako prvi film v seriji, ki je ubral diametralno nasproten pristop: kolikor se je le dalo, se skuša držati animirane predloge iz leta 1991 (mimogrede, Lepotica in zver je bil prvi animirani celovečerec, nominiran za oskarja za najboljši film). Enaka je zgodba (vključno z nekaterimi dialogi), enaki so liki in do pičice enake so celo kostumografske odločitve za lik Belle. Ustvarjalci so se verjetno zavedali, da tiste najbolj antologijske zgodbe (mlado) občinstvo sodi predvsem po tem, kako zveste so predlogi, in ne po tem, kako dobro funkcionirajo v filmskem mediju.

Kaj smo torej pridobili z "nadgradnjo" animirane zgodbe v igrano, razen občutka déjà-vuja in 45 nepotrebnih minut? Veliko bolj izrazita in vpadljiva je denimo rokokojska scenografija. Čeprav je šlo v gradnjo kulis in opremo uročenega gradu očitno ogromno sredstev, se atmosfera preprosto ne more kosati s čarobnostjo izvirnika; to je še najbolj očitno pri bombastični, kabarejski plesni točki Be Our Guest.

Tudi četica znanih igralcev se bolj ali manj izgubi pod kupom računalniške animacije. Dan Stevens je Zveri sicer vdahnil robato karizmo in aristokratsko nadutost, Emma Watson pa Belle ne uspe narediti zares "svoje": vse vzpone in padce prenaša s stoično potrpežljivostjo romantične junakinje, brez zares globokih duševnih kriz ali depresije. Neživljenjska, porcelanasta princeska je tako vse prej kot življenjski lik. (V uvodni pesmi, ko se vzvišeno pritožuje nad "provincialnim življenjem", je vse prej kot simpatičen lik.)

Ewan McGregor je iskriv kot svečnik Lumiere, preostali čajni servis in pohištvo pa preprosto zbledijo v ozadje. (Je res kaj drugače od animiranega filma, če igralce vidimo šele v zadnjem prizoru?). Podobno kot pri Deželi La La imamo tudi tukaj opravka s filmskimi zvezdniki, ki niso zares šolani pevci. In če smo pri Chazellovem muzikalu to lahko pripisali avtorski odločitvi in stremljenju k "avtentičnosti", tukaj deluje le kot pomanjkljivost oz. postranska škoda zvezdniškega kastinga.

Spomnimo se torej najslavnejše pravljice o stockholmskem sindromu v popkulturi. (Le katero dekletce ne sanja o tem, da bi jo jeznoriti ječar ne držal v osami, dokler se ne zaljubi vanj?) Arogantni princ (Dan Stevens) je bil kaznovan z urokom - v koži odvratne zveri mora živeti, dokler ne najde prave ljubezni. Priložnost se mu ponudi s prihodom zmedenega urarja (Kevin Kline), ki se zaradi majhnega prekrška znajde v ujetništvu v zakletem gradu. V zameno za urarjevo svobodo se Zveri v ujetništvo preda njegova hčerka, Belle (Emma Watson). S pomočjo prinčevih prav tako začaranih služabnikov - urok jih je spremenil v čajnike, garderobne omare in podobno - Belle počasi uzre nežno dušo, ki se skriva za grozljivim obličjem. Izkaže se, da je tista prava pošast zgodbe Bellin zavrnjeni snubec, samopašni nasilnik Gaston (Luke Evans).

Tista majčkena odstopanja od izvirnega scenarija, ki si jih je ekipa vendarle privoščila, so bila deležna popolnoma nesorazmerne medijske pozornosti. Gotovo ste kje zasledili omembo "prvega izrecno gejevskega trenutka v Disneyjevem filmu", ki ga je obljubljal režiser Bill Condon. No, LeFou (Josh Gad), petolizniški pribočnik nadležnega Gastona, dobi proti koncu tako bežen in antiklimaktičen trenutek emancipacije, da ga bo marsikdo najbrž v celoti spregledal.

Čeprav nova adaptacija Lepotice in zveri v nobenem pogledu ni grozna, pa ne odgovori na vprašanje, zakaj jo je bilo sploh treba posneti. Iz izvirnika se je ohranila celo nepričakovana antiklimaktičnost končne preobrazbe: princ v svoji človeški podobi je kar naenkrat veliko manj zanimiv kot je bila Zver (s tem se najverjetneje strinja celo Belle, ki mu namigne, da bi si morda lahko pustil brado. Eksplicitneje teh na pol seksualnih namigovanj film seveda ne more raziskati.) Iz kina boste odšli bogatejši za spoznanje, kako zelo bogat in samozadosten medij je lahko dobra stara 2D-animacija.

Ocena: 3; piše Ana Jurc