Film, ki ga je režiral debitant Ilja Najšuler, sicer pa za produkcijo stoji sloviti Timur Bekmambetov, je koktajl drugorazredne videoprodukcije iz osemdesetih let, youtubne tekmovalnosti, videospotovske dinamike, domačih akrobatskih posnetkov in predvsem industrije računalniških iger s podžanrom prvoosebnih streljačin. Foto: Blitz film
Film, ki ga je režiral debitant Ilja Najšuler, sicer pa za produkcijo stoji sloviti Timur Bekmambetov, je koktajl drugorazredne videoprodukcije iz osemdesetih let, youtubne tekmovalnosti, videospotovske dinamike, domačih akrobatskih posnetkov in predvsem industrije računalniških iger s podžanrom prvoosebnih streljačin. Foto: Blitz film
Ponoreli Henry
Na ravni zasnove gre pri Henryjevih dilemah za ostanek romantične dediščine Frankensteinovega stvora, ki jo je v 21. stoletje najbolj celovito in vizionarsko prenesel znanstvenofantastični pisec Philip K. Dick. Foto: Blitz film

A še preden je instalacija njegovega govora do konca izvedena, v prostore vdre paravojaška skupina in začne se neusmiljen lov na Henryja, ki bo moral v tem procesu ugotoviti, kdo je, poskrbeti za svoje lastno preživetje in rešiti ugrabljeno ženo.

Ta kiborg Henry smo v resnici mi, gledalci, in kinetična akcijska kriminalka rusko-ameriške produkcije se bo do konca odvijala v prvoosebnem načinu, kjer vse spremljamo skozi gledišče naslovnega protagonista, zaradi amnezije pa sta njegova in naša vednost priročno izenačeni.

Film, ki ga je režiral debitant Ilja Najšuler, sicer pa za produkcijo stoji sloviti Timur Bekmambetov, je koktajl drugorazredne videoprodukcije iz osemdesetih let, youtubne tekmovalnosti, videospotovske dinamike, domačih akrobatskih posnetkov in predvsem industrije računalniških iger s podžanrom prvoosebnih streljačin. A privlačnost te akcijske novosti hitro zbledi – namesto intenzivne vključenosti v dogajanje, ki naj bi jo prinesla ta na platnu neobičajna perspektiva, prevlada potujitveni učinek oziroma frustrirajoči občutek gledanja nekoga tretjega pri računalniški igri.

Spodletelost pristopa bi lahko označili z Žižkovim pojmom interpasivnosti, ki opredeljuje vrsto sodobnih fenomenov, sicer pa pri Ponorelem Henryju niti ne gre za kak revolucionaren filmski izum. Povsem enak korak je v mainstreamu ubrala že noir kriminalka Dama v jezeru iz leta 1947. V njej je bil večinoma nevidni prvoosebni protagonist detektiv, s filmom pa se je proslavila igralka slovenskega rodu Audrey Totter.

Na ravni zasnove gre pri Henryjevih dilemah za ostanek romantične dediščine Frankensteinovega stvora, ki jo je v 21. stoletje najbolj celovito in vizionarsko prenesel znanstvenofantastični pisec Philip K. Dick. V tem kontekstu so Henryjeva vprašanja o spominu, biti, identiteti in motivaciji pravzaprav istovetna tistim, ki si jih je zastavljal Deckard v kultnem Iztrebljevalcu. A če je tam humanost zmagala nad tehnologijo, je danes položaj obrnjen: medtem ko scenarij Ponorelega Henryja ni posebej logično utemeljen ali idejno inventiven, lahko o posebnem dosežku govorimo predvsem zaradi načina uporabe tehnike.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).