In to kljub temu, da so celo v mednarodnem okolju začeli glasno opozarjati na in hvaliti novi "mladi slovenski film". Ta je do danes osvojil že vrsto najprestižnejših mednarodnih nagrad in se dodobra uveljavil v mednarodnem prostoru, kamor ga danes že skoraj samoumevno vabijo. Še pomembneje pa je dejstvo, da mu je uspel miselni obrat, s katerim je svoj pogled iz naših spalnic, če malce karikiramo, usmeril v širši družbeni prostor in ga začel kritično motriti. Spomnimo se le minulega Festivala slovenskega filma: od velikih nagrajencev, kot so Bičkova Družina, Burgerjev Ivan, Rudar Hanne Slak in Cvitkovičeva Družinica, pa do morda ne tako opaznih, a nič manj zanimivih del, kot so Turkov Dobro unovčeno popoldne ali Šantičev Moderne kunst – prav vsa so kritično motrila družbeno okolje, iz katerega so izhajala.

Zato je premiera novega slovenskega filma, dela Prebujanja Petra Bratuše, vzbudila nemalo pozornosti, saj nas je, če znova malce karikiramo, vrnila v domače spalnice. Bratuša nam v njem namreč predstavi "spalnično življenje" treh, med seboj ohlapno povezanih parov – veže jih namreč dejstvo, da so bili sošolci v srednji šoli –, ki so se znašli na življenjskem razpotju.

In čeprav je po "arhaičnem" močno zaudarjala tudi premierna predstavitev filma – ne toliko zaradi umestitve v gledališče, pač pa zaradi težnje po glamurju za vsako ceno –, sem si iskreno želel, da bi v tej avtorjevi odločitvi videl pogumno potezo kljubovanja duhu časa ali celo subverzivnega vnosa družbene dimenzije v pregovorno intimi namenjene spalnice. Bratuše se namreč še kako dobro spomnimo kot avtorja zanimive televizijske serije Življenje Tomaža Kajzera, v kateri se je lotil vprašanj identitete.

A po ogledu tega, na vizualni ravni nedvomno izpiljenega in estetsko spoliranega dela, v katerem posamezni igralci – prav na teh sloni večina filma – znova opozorijo na svoj izjemni igralski potencial (Pirnata je nemogoče spregledati), se je bilo težko otresti občutka neizpolnjenosti. Večino dogajanja je avtor namreč umestil v dialoge, ki pa se v drugi polovici filma začnejo izčrpavati okoli enih in istih tem. Pa tudi prek izrazito intimnih problemov predvsem moških likov stopimo le redko. Tako je morda še najbolj zanimiv pogled, ki vznikne kot stranski produkt teh – pogled na položaj ženske, ki jo danes moški dojema ali kot objekt erotičnega poželenja, kot nostalgični ljubezenski spomin ali kot grožnjo svojim ambicijam.