Ogled Roparskega gnezda ustvari nelagoden metafilmski vtis, da se pred našimi očmi odvija resničen rop, pri čemer je tarča kultna filmska mojstrovina Michaela Manna Vročina iz leta 1995. Foto: Kolosej
Ogled Roparskega gnezda ustvari nelagoden metafilmski vtis, da se pred našimi očmi odvija resničen rop, pri čemer je tarča kultna filmska mojstrovina Michaela Manna Vročina iz leta 1995. Foto: Kolosej
Gerard Butler
Gerard Butler vodi okorelo ekipo policijskih preiskovalcev z nekonvencionalnimi prijemi, ki prekrižajo načrte ekipi elitnih, a že malo okorelil roparjev. Foto: Kolosej

Ogled Roparskega gnezda ustvari nelagoden metafilmski vtis, da se pred našimi očmi odvija resničen rop – pri tem pa tarča ni kakšna velika izpostava centralne banke ali druge denarne ustanove, ampak kultna filmska mojstrovina Michaela Manna Vročina iz leta 1995. Roparsko gnezdo je brezsramna kopija izhodišča, pripovednega loka, vsebinskih motivov in vizualnih detajlov, še razpoloženjska glasbena oprema Cliffa Martineza, ki plava nad izpraznjenimi urbanimi pejsaži Los Angelesa, tu samo oponaša hladno elektronsko krajino Elliota Goldenthala iz Vročine. Še največ ustvarjalnosti novo delo pokaže v tem, da med seboj obrne vrstni red nekaj sekvenc in da jekleno moder filter na objektivu zamenja z zemeljsko sepijastim. Res je sicer, da je Vročina, katere veličini se ni več s svojimi nadaljnjimi deli približal niti sam Michael Mann, v dobrih dveh desetletjih od nastanka vplivala na cele generacije filmarjev, in da režiser Christian Gudegast še zdaleč ni prvi, ki je skušal parirati osupljivim prizorom izvirnika z uporabo polavtomatskega orožja pri obračunu med policisti in roparji.

Skratka lahko bi govorili o večnem vračanju enakega in Friedrich Nietzsche je bil temeljna filozofska referenca že pri Vročini – tako ropar kot policist počneta tisto, kar znata in morata početi. Veličina filma je tudi v prikazu, da roparji in policisti v nekem širšem pogledu niso na nasprotnih straneh, ampak da gre le za dve plati istega kovanca. Svet, ki ga eni in drugi naseljujejo, je isti, so del istega življenjskega habitata, ukvarjajo se z enakimi vprašanji in rešujejo enake probleme. Gre za neke vrste tovarištvo.

Razlika med Mannom in Gudegastom je predvsem v tem, da se je novinec na vseh ravneh znebil Mannove eksistencialne estetiziranosti. Tu ni prostora za meditativna občutja tesnobe in sofisticirane melanholije, Roparsko gnezdo je prežeto s testosteronom, mišično nabuhlostjo in vulgarizmi. In morda lahko damo v tem pristopu avtorjem celo prav: v vzajemnem svetu kriminala, ki si ga delijo roparji in policaji, je glamurja v resnici zelo zelo malo.

Pokliči me po svojem imenu, Demokracija, Roparsko gnezdo, Rotterdamski filmski festival, Noč erotičnega filma
Pokliči me po svojem imenu, Demokracija, Roparsko gnezdo, Rotterdamski filmski festival, Noč erotičnega filma