Čeprav je John Turturro Sivolasega žigola režiral, zanj napisal scenarij in si v njem odmeril glavno vlogo, je končni izdelek poklon lahkotni, melanholični newyorški komediji, za kakršne je bil Allen sinonim v zlatih letih svoje kariere (kar pa ne pomeni, da film nima lastne duše in značaja).

Odmislite (v slovenščini še bolj odbijajoč) naslov in si predstavljajte zaplet: dolgoletna prijatelja se znajdeta v finančni zagati; eden je prisiljen zapreti knjigarno, ki jo je podedoval od očeta, drugi se tako ali tako preživlja le s honorarnim delom v cvetličarni. Knjigarnar od svoje zdravnice izve, da obstaja ... povpraševanje po diskretnem moškem, ki bi bil pripravljen s premožnima (ter, kako priročno, zelo privlačnima) ženskama poskusiti ménage a trois. Ker se na "preizkusu" obnese, zdravnica cvetličarja priporoči naprej in prijatelja se kmalu prelevita v silno zaposlen tandem z umetniškima imenoma (Virgil in Bongo) ter skupno vizitko.

Premisa zveni kot iztočnica za vulgarno farso z bolj ali manj eksplicitnimi seksualnimi šalami. Ampak ker pri filmu niso imeli prstov Zach Galifianakis, Seth Rogen ali Channing Tatum, vse skupaj zavije v povsem drugo smer od pričakovane: Turturro je meril na veliko bolj reflektivno, melanholično komedijo, ki je prej razmislek o naravi staranja in ljubezni kot komedija spolnih zmešnjav.

Čeprav Fioravante (John Turturro) ni ravno poosebitev klasičnega lepotca, njegova zadržana molčečnost in lepe manire sugerirajo nekakšen seksualni magnetizem, ki je izpolnitev skrite fantazije za ženske. ("Kar poglej Micka Jaggerja," ga tolaži njegov novopečeni zvodnik Murray. "Ni lep, ampak seksi? Seveda.") Strankam nosi šopke, ki jih je aranžiral sam, jim kuha, postreže s kakim globokim aforizmom v španščini ("Kjer je ljubezen, je tudi bolečina") in se jim nasploh popolnoma posveča. Skratka, posel cveti (vzemimo to za majhen nečimrni vložek scenarista/režiserja/protagonista.) Zakaj morata ženski, kakršni sta Sharon Stone in Sofia Vergara, plačevati za seks, je premisa, ki jo je v imenu zgodbe očitno pač treba sprejeti.

Zaplete se šele, ko ga Murray (Woody Allen) "posodi" Avigal (Vanessa Paradis), osamljeni vdovi hasidskega Juda, ki se je po moževi smrti tako zelo odrezala od sveta, da jo v jok spravi že čisto nedolžen dotik tuje roke. Vez, ki se splete med Fioravantejem in Avigal - dekle je sicer ves čas pod budnim očesom svojega tihega oboževalca (Liev Schreiber) -, osrednjo os komedije dokončno obrne od dogodivščin naših protagonistov k njihovim čustvenim življenjem.

Allenova vloga ostarelega mentorja in zaupnika je njegov najboljši igralski podvig v zadnjih letih: v vlogo vnese element svoje tipične nevrotičnosti in živčne energije, a ju dovolj zaduši, da ne preglasi drugih elementov filma. Ko se mora na koncu po precej bizarnem spletu dogodkov zagovarjati pred sodiščem judovskih rabinov, je ironija situacije seveda na dlani, a premore dovolj čustvenega naboja, da je gledalec pripravljen spregledati občasne površnosti v scenariju. Nič slabši ni Turturro, ki z empatijo film rešuje pred zdrsom v trivialnost.

Poleg morda preočitno z vseh vetrov nabrane "razpoloženjske" glasbe (predvsem džeza) je največja zamujena priložnost Sivolasega žigola v tem, da so tako rekoč vsi ženski liki (o Murrayevem odnosu z njegovo ženo ne izvemo tako rekoč ničesar) reducirani le na shematične poteze oziroma splošne tipe. V prvoosebni fantaziji don juana v srednjih letih očitno za kaj več ni prostora.

Ocena: -4; piše Ana Jurc