Poleg kilavega scenarija Stanovanje pokoplje tudi kilava igra: zdi se, kot da so igralci ves čas v peti prestavi, svoje replike pa v imenu večje prepričljivosti tulijo bolj naglas. Foto:
Poleg kilavega scenarija Stanovanje pokoplje tudi kilava igra: zdi se, kot da so igralci ves čas v peti prestavi, svoje replike pa v imenu večje prepričljivosti tulijo bolj naglas. Foto:
Po nešteto neverjetnih obratih in speljevanjih gledalca na krivo pot na koncu pristanemo pri v isti sapi neverjetnem in predvidljivem koncu, če je to sploh mogoče.
Če so vsi moški v Stanovanju narcisoidni manijaki, ženske niso bistveno boljše: prostitutke, nemočne žrtve, sitne vešče, ki možem jemljejo voljo do življenja - ali pa prevarane žene, ki bodo ne glede na vse stale ob svojem moškem.

Stanovanje je ameriški remake belgijskega filma Loft; pod oba je kot režiser podpisan Erik Van Looy (vmes so leta 2010 svojo različico posneli še Nizozemci). Ameriška priredba je bila pravzaprav posneta že v letu 2011 in po ogledu je takoj jasno, zakaj je film pet let nabiral prah na polici, preden se ga je nekdo usmilil in ga poslal v distribucijo. Najbrž zato, ker se vsi koščki tega erotičnega trilerja nikoli ne sestavijo v privlačno celoto, ki jo obeta njegova premisa. Namesto tega dobimo zapleteno kolobocijo odbijajočih karakterjev, prebitek šovinističnega poziranja in nenehno spreminjajoča se zavezništva, ki skušajo gledalcu spodnesti tla pod nogami. Scenarij Wesleyja Stricka kljub množici dolgonogih lepotic ni erotičen, kljub nepojasnjenemu umoru ni srhljiv, in čeprav na to očitno meri, ni pretirano inteligenten.

Zaplet je preprost: uspešen arhitekt Vincent (Karl Urban) je zase obdržal eno od stanovanj v prestižni stolpnici, ki jo je oblikoval, in ključe zanj razdelil med svoje japijevske prijatelje. To so: psihiater Chris (James Marsden), njegov psihično labilni, nasilni polbrat Philip (Matthias Schoenaerts, ki je nastopil že v izvirniku), iz neznanih razlogov očitno frustrirani Luke (Wentworth Miller) in vulgarni, zapiti Marty (Eric Stonestreet). Vseh pet je poročenih, a njihov tihi dogovor je, da bo stanovanje nekakšna deljena "oaza miru", kamor lahko ženske vodijo brez strahu, da bodo njihove žene kdaj na izpiskih kreditnih kartic našle kake sumljive postavke za hotelske sobe in podobno.

Nad svojo briljantnostjo so vsi precej navdušeni - dokler Luke nekega dne v stanovanju ne najde mrtve plavolaske v mlaki lastne krvi, priklenjene na posteljo. V paniki na kup zbobna še druge štiri kolege, ki niso videti nič manj šokirani. A vseeno: varnostni alarm je bil izključen, ključa ni imel nihče razen njih. Se lahko torej pravi morilec javi kar sam?

Zgodba se nato s policijsko preiskavo, ki je prepletena s flash-backi posameznih protagonistov, nekako odkobali do antiklimaktičnega razpleta. (Medklic: zakaj se nihče od osumljencev ne zavije v tišino in zahteva svojega odvetnika?) V peripetijo, ki jo upočasnjujejo predolgi izseki iz zakonskih življenj naših junakov (in odlomki, ki nam pojasnijo več o ozadju mrtve plavolaske), se je skoraj nemogoče zares čustveno vživeti, saj svoje protagonste dosledno slika kot narcisoidne, cinične kretene in serijske prešuštnike. Še najbolj človeški naj bi bil romantični Chris (Marsden), a še on se v afero s skrivnostno Anne (Rachael Taylor) zaplete takoj, ko mu ta nameni prvi zapeljiv pogled.

Zgodba, ki do zadnjega poglavja izhaja iz dvodimenzionalnih, enoznačnih karakterizacij svojih akterjev, skuša v velikem finalu iz rokava potegniti šopek kompleksnih razkritij in motivacij, ki jih tem pajacem preprosto ne moremo pripisati. Obratov je v zadnje pol ure več kot na vsakem vrtiljaku, a v končni fazi ne presežejo niti sofisticiranosti epizode kakega Castla ali podobne policijsko-forenzične nadaljevanke.

Pri vsem skupaj ne pomaga ravno, da se vsi igralci očitno lomijo na svojih prenapetih, dramatičnih replikah in neuspešno skušajo iztisniti kaj soka iz neživljenjskih likov. (Še najbolj zabavno je opazovati Stonestreeta v vlogi primitivnega, hedonističnega ženskarja, še posebej, ker je kot Cam v Sodobni družini diametralno nasprotje takega lika.)

Če ne drugega - in kaj drugega nam res skoraj ne pade na pamet - je film spoliran vsaj vizualno; direktor fotografije Nicholas Karakatsanis lepe ljudi in izčiščene interiere obravnava kot sijoče, dragocene muzejske eksponate. Vse drugo je bilo bolj ali manj posneto na avtopilotu in brez vsaj približnega razumevanja hitchcockovskega stopnjevanja napetosti - ali pa se je ves čar nemara izgubil v prevodu iz belgijskega izvirnika. Po tej izkušnji nimamo prave volje, da bi se prepričali na lastne oči.

Ocena: +2; piše Ana Jurc