Nekateri kritiki Roberta Pattinsona v Svetilniku omenjajo v isti sapi z oskarjevsko nominacijo, a je Svetilnik najbrž preveč nekonvencionalen film, da bi lahko speljal promocijsko kampanjo, kakršna bi bila predpogoj za to nagrado. Foto: IMDb
Nekateri kritiki Roberta Pattinsona v Svetilniku omenjajo v isti sapi z oskarjevsko nominacijo, a je Svetilnik najbrž preveč nekonvencionalen film, da bi lahko speljal promocijsko kampanjo, kakršna bi bila predpogoj za to nagrado. Foto: IMDb

Robert Eggers je po Čarovnici (The Witch, 2015), ki mu je med drugim prinesla nagrado za režijo na Sundanceu, še enkrat združil moči z direktorjem fotografije
Jarinom Blaschkejem; Svetilnik zato na prvi pogled spominja na premišljeno kompozicijo fotografije v začetku prejšnjega stoletja, a nato kmalu preseneti z bogatimi odtenki sajastih, zrnatih odtenkov sivine.

Film, ki je bil posnet na črno-bel film in v skoraj kvadratnem razmerju, kakršnega v kinih ni že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, s stilističnimi prijemi nakazuje, da nas čaka ekspresionističen poskus dokumentacije razkroja posameznikovega duha, ko se ta znajde v precepu brezbrižne narave in človeške krutosti. Vseeno pa iz napovednikov in sinopsisov najbrž niste mogli razbrati, kako zelo duhovit film je Svetilnik v resnici – predstavljajte si, da bi se Herman Melville in Henry James nalokala groga in potem pokala kosmate vice o prdcih in masturbaciji.

Navdih za zgodbo je bil resničen incident iz leta 1801, ko sta dva valižanska svetilničarja, oba po imenu Thomas, med neurjem ostala ujeta v svojem svetilniku. Drugi vplivi so bili predvsem literarni, predvsem pomorske klasike Hermana Melvilla in Roberta Louisa Stevensona. Foto: IMDb
Navdih za zgodbo je bil resničen incident iz leta 1801, ko sta dva valižanska svetilničarja, oba po imenu Thomas, med neurjem ostala ujeta v svojem svetilniku. Drugi vplivi so bili predvsem literarni, predvsem pomorske klasike Hermana Melvilla in Roberta Louisa Stevensona. Foto: IMDb

Robert Pattinson, ki je z naborom nekonvencionalnih projektov že zdavnaj zacementiral svoj status "resnega igralca", ima v Svetilniku vlogo vajenca Ephraima, "glasu razuma", s katerim naj bi se gledalec vsaj približno identificiral – si pa zato Willem Dafoe lahko da duška kot Thomas, sijajno karikiran, zblaznel morski volk. Še Ephraim svojega šefa opiše kot "prekleto parodijo", čeprav iz njegovih ust to najverjetneje ni kompliment.

Povzetek cele zgodbe bi lahko strnili v en sam stavek: stvari se začnejo turobno in od tam gre samo še navzdol. Namesto peripetije napetost ohranja vse hujši konflikt med protagonistoma, ki se z žaljivkami obkladata v privzdignjeni dikciji klasične literature 19. stoletja. Pattinson in Dafoe ustvarita komplementarni vlogi, dva popolnoma nezanesljiva pripovedovalca, ki pa sta dosledna v svoji bizarnosti – čeprav morata deklamirati ocvetličene monologe, nima gledalec nikoli občutka, da gleda igralca pri delu; prav njuna avtentičnost prizemlji in osmisli postopno vse bolj nadrealistični svet, ki ju obdaja.

Ephraim je torej mlad svetilničarski vajenec, ki ga počasi razžira odrezanost od sveta na skali ob obali Nove Anglije; v prostem času ne sme niti pobijati zlobnih okoliških galebov, češ da "to prinaša nesrečo" – bolj jasno se razpleta najbrž ne bi dalo telegrafirati. Pod repetitivnostjo njunih vsakodnevnih opravil se skriva neoprijemljiva tujost, čudnost, ki v kombinaciji z osamljenostjo svetilničarja postopoma peha v norost: kaj je resnično in kaj domišljija, kaj so vizije in kaj samo blodne sanje?

Pri poustvarjanju
Pri poustvarjanju "pravilne" anatomije morskih deklic so ustvarjalci navdih iskali pri genitaljah samic morskih psov. Foto: IMDb

Za nameček Thomas kolegu niti ne pusti na vrh svetilnika: ogromno signalno luč ljubosumno oskrbuje sam, kot da bi hotel Ephraima prikrajšati za vse, kar je lepega, dobrega in toplega v njunem svetu. So to samo muhe malega diktatorja ali pa so na delu veliko bolj zlovešče sile onkraj Ephraimovega razumevanja? Ne mine dolgo, preden se turobni mladenič, ki ga obseda keramična figurica morske deklice, zapuščina skrivnostno izginulega predhodnika, začne krhati navznoter. Odnos med možakoma se v pijanskih trenutkih v hipu pretvori iz morilskega besa v razčustvovano tovarištvo in nato spet nazaj. Dinamika, ki niha med agresijo, homoerotiko, ojdipovskim kompleksom in zaupništvom, zajema vse od divjega kričanja do nežnega crkljanja.

Svetilnik prav gotovo ni film, ki bo všeč vsem – pravzaprav je v zvezi z njim težko govoriti o kakršni koli "všečnosti" – gotovo pa bo pustil močan vtis. Težko je zanikati, da gre za enega najbolj precizno narejenih in iskreno ekscentričnih ameriških filmov zadnjega časa. Izmenično je prežet z ekstatično energijo, globoko paranojo in najtemnejšim obupom. Kateri motivi imajo samo dobesedni pomen in kateri simbolično vrednost? Smo bili priča prozaični zgodbi dveh možakov, ki ju alkohol in osama potisneta v blaznost, ali pa Eggers napeljuje na razmislek o kaosu, ki se skriva za kuliso vsakdanjega? Ga zanima tema generacijskega konflikta ali problematika uničenja, ki ga v naravno okolje prinese prisotnost ljudi?

Vse stavbe, ki jih vidite na platnu, vključno s svetilnikom samim, so bile zgrajene posebej za film. Foto: IMDb
Vse stavbe, ki jih vidite na platnu, vključno s svetilnikom samim, so bile zgrajene posebej za film. Foto: IMDb

Bolj konvencionalna grozljivka bi najbrž poskrbela za enoznačen razplet dogajanja, ki bi razblinil manične vizije in na koncu postregel s kupom trupel, ki bi se ga dalo lepo prešteti. Svetilnik se namesto tega raje naslaja nad lastno blaznostjo, nad kopičenjem grotesknega podobja in radostnega razdejanja: preden se dobro zaveš, si priča prizoru enega moža, ki drugega vodi na povodcu, ali pa se zateka k skrb vzbujajočim poltenim vizijam luskastih teles. Kako hitro padejo maske civiliziranosti, ko gre enkrat zares ...

Ključno vlogo pri atmosferi imata scenografija in kostumografija; Eggers, ki je kariero začel kot scenograf, ima tudi neverjeten občutek za mizansceno. Film presega omejitve klasičnih kostumskih in zgodovinskih dram – dobesedno presajen je v smrdljivi, gnijoči svet mornarjev v 19. stoletju. Oba protagonista in vse okrog njiju deluje poležano, zapackano, posejano z bolhami in prežeto z obupom. Tudi brez konstantnega glasnega spuščanja vetrov bi bilo jasno, kako zelo zatohel je zrak v njuni čumnati.

Ocena: 4,5. Piše: Ana Jurc.