Potem ko na znanstvenika Willa izvedejo atentat, žena Evelyn njegovo zavest prenese v računalnik, nezavedajoč se katastrofalnih posledic, ki jih bo dejanje sprožilo. Foto: Kolosej
Potem ko na znanstvenika Willa izvedejo atentat, žena Evelyn njegovo zavest prenese v računalnik, nezavedajoč se katastrofalnih posledic, ki jih bo dejanje sprožilo. Foto: Kolosej
Transcendenca
V Transcendenci se je Wally Pfister, sicer direktor fotografije pri filmih Izvor in Vitez teme, prvič spopadel z režijo. Foto: Kolosej

V njem naj bi bile razne neozdravljive bolezni in onesnaženost našega planeta preteklost, mi sami pa bi, seveda ob izdatni tehnološki pomoči, dogajanje popolnoma nadzorovali. Ali, kot tik pred atentatom na glavnega junaka v filmu Transcendenca cinično pripomni samomorilski napadalec, radi bi se "igrali Boga". Pri tem pa vse preveč radi pozabljamo, da cilj, pa naj bo še tako dobro zamišljen, ne upravičuje vedno sredstev. Ob bliskovitem in brezglavem tehnološkem razvoju kaj hitro lahko pozabimo tudi na človečnost. Pri vprašanju umetne inteligence se, denimo, pojavi težava, da bi, tudi če bi bili stroji z lastnimi čustvi in zavestjo izjemno inteligentni, to bili še vedno "samo" programirani računalniki.

Prav s tem, kakšne strahotne posledice bi človeštvu lahko povzročila združitev ambiciozne človeške zavesti, osvobojene lastne telesnosti, z nepredstavljivo sposobnim in z medmrežjem povezanim računalnikom, se ukvarja tudi Transcendenca, režijski prvenec Wallyja Pfisterja, sicer priznanega direktorja fotografije. Ali bolje rečeno, s tem se poskuša ukvarjati, vendar se film že kmalu po še kar spodbudnih začetnih minutah sprevrže v na trenutke precej nelogično povezan niz prehitro odvijajočih se dogodkov, scenaristične luknje pa nespretno nadomestijo panoramski posnetki pokrajine, ki namesto želenega učinka podaljševanja občutka napetosti podaljšujejo samo minutažo.

Filma, ki ga je – kar je precej ironično – Pfister kot goreč nasprotnik digitalnih formatov posnel na že skoraj izumrli 35-milimetrski filmski trak, ne more rešiti niti veliko obetajoča igralska zasedba z Rebecco Hall na čelu. Zanjo se zdi, da kljub očitnemu trudu s svojo vlogo nikakor ne more vzpostaviti pravega stika z gledalci, Johnny Depp, glavno ime projekta, pa je tako in tako omejen skoraj samo na prisotnost na ravni zvoka.

Čeprav se zdi, da se Transcendenca na vse mogoče načine krčevito trudi opozoriti na razčlovečenje, ki nas ob pretirani želji po napredku morda čaka v prihodnosti, pa se v dobrih dveh urah namesto srh vzbujajočega znanstvenofantastičnega trilerja pred gledalcem odvije prav po viteško 'pocukrana' ljubezenska zgodba s čisto preveč srečno obarvanim koncem. In povsem brez kakršne koli filmske transcendence.
Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenia, Radia ARS.