Po precej uspešni vožnji na Marvelovem vrtiljaku (Thor: Ragnarok, 2017) se Novozelandec Taika Waititi vrača v svoj naravni habitat – k filmom, ki so skrajno samosvoja zvrst šemaste komedije, satire in iskrene čustvene note. Waititi je film napisal (po predlogi romana Christine Leunens Caging Skies), režiral, produciral in v njem nastopil, kar pomeni, da je Jojo prežet z njegovim avtorskim pečatom. Nekateri recenzenti so bili sicer skeptični glede koncepta filma – kot da ne bi ustvarjanja satirične fiktivne različice Hitlerja že v štiridesetih "izumil" Charlie Chaplin. Očitali so mu neokusno relativizacijo največjih zločinov, kar jih je kdaj zagrešilo človeštvo, in ga po tej plati primerjali z Benignijevim Življenje je lepo. A tudi škandaloznost je konec koncev eden od kazalnikov, da je Zajec Jojo po zmagi na filmskem festivalu v Torontu najverjetneje v igri za oskarjevsko nominacijo za najboljši film.

Taika Waititi, kot najbrž veste, si je nalepil tiste polovične brčice, si nadel nacistično uniformo in se prelevil v Adolfa, domišljijskega prijatelja desetletnega Jojoja Betzlerja (Roman Griffin Davis, za katerega je bila to prva filmska vloga). Pred kamero ima manj minutaže, kot bi lahko sklepali po napovedniku, kar pa je bilo s stališča pomenskih poudarkov verjetno edina prava odločitev. V ospredju je ves čas mali Jojo, osamljeni fant, ki pogreša svojega očeta, ki naj bi se bojeval na fronti in od katerega že dolgo ni bilo nobenega glasu.

V pomanjkanju drugih očetovskih figur se Jojo oprime tiste, s katero ga pita država: Hitlerja. Njegovo dojemanje nacizma je tako, kot bi od desetletnika pričakovali – ne asociira ga z zlom ali ideološkim sovraštvom, zanj je to pač klub, tako kot na primer taborniki, ki mu je treba pripadati, če hočeš biti kul. Vsaka sprejetost in druženje sta mu verjetno ljubša od samevanja doma, kjer se ne more izogniti odsotnosti očeta in pokojne sestre. Vseeno pa je očitno, da je v svoji biti drugačen od druščine, ki radostno zažigajo knjige in bi z lahkoto zlomila vrat nedožnemu zajčku – Jojo se do tega preprosto ne more pripraviti (od tod tudi njegov vzdevek).

Zaradi nesreče z ročno granato med vajami Hitlerjeve mladine (cel odlomek tega kampiranja deluje kot sijajna satira Andersonovega sladkobnega Kraljestva vzhajajoče lune) mora Jojo, zdaj bogatejši za brazgotine na obrazu, malo več časa preživljati doma z mamo Rosie (Scarlett Johansson); prostovoljno dela tudi za lokalni urad za propagando, ki ga vodita cinični Klenzendorf (Sam Rockwell) in njegov podrepnik Finkel (Alfie Allen). Ko je nekega dne sam doma, Jojo v sestrini sobi odkrije dvojno steno in za njo skriven bunker, v katerem njegova mama skriva mlado Judinjo Elso (Thomasin McKenzie). Ker ima fant na tej točki polno glavo nebuloz o hudičevskih Judih, ki berejo misli in pijejo kri, je v resni dilemi, ali naj vse skupaj naznani pristojnim organom.

Kljub vsem preobratom in zapletom film nikoli ne izgubi svojega zornega kota, perspektive desetletnega otroka, in prav zato je lahko Zajec Jojo kljub grozljivi tematiki natrpan s trenutki nežnosti in miline. Narobe bi bilo podcenjevati, kako precizen in zgovoren je bil Waititi pri ustvarjanju Jojovega okolja: vsakič, ko mali navdušeno pozdravi s "Heil Hitler", je mogoče opaziti letargijo na obrazih civilistov; še vsi esesovci mu ne odgovarjajo z enakim navdušenjem kot namišljeni Hitler. Občutek, da se vojna približuje katastrofalnemu koncu, je očiten vsakič, ko kdo prekine Jojojevo razpredanje o skorajšnji zmagi. Na mestnem trgu binglja vse več trupel izdajalcev. Vse te podrobnosti so razlog, zakaj Waititijev film pač ni "pozitivna predstavitev" nacistične Nemčije, ampak portret pekla skozi oči otroka, ki mu je oporečniška mama za njegovo varnost poskušala nadeti plašnice. A sama, tako kot večina odraslih, točno ve, za kaj gre – tudi nemški civilisti so bili ne nazadnje žrtve okrutnega režima, ki jim je ugrabil domovino.

Seveda pa je jasno, da se Jojo do konca najtemnejšega poglavja človeške zgodovine ne bo mogel prebiti z zavezanimi očmi. Ko vojna od njega terja neizmerno visok davek, mora Jojo dokončno sprejeti zavezništvo in prijateljstvo starejše Else. Postopoma in ne da bi se tega zares zavedal, Jojo Adolfa v svojem srcu nadomesti s čisto pravo prijateljico – in ko se to zgodi, naenkrat ni več slep za svet okrog sebe. Njegovo zbombardirano mesto, ki se mu je prej zdelo kot pisan zabaviščni park z uniformami in zastavami, začne razkrivati svoj pravi obraz bede, lakote in izčrpanosti.

Sorodna novica Liffe: Lov na divjaka

Waititi nacizem in njegove izvajalce vzame na muho v najširšem pomenu besede: ne zamudi nobene priložnosti, da bi poudaril, kako so butasti, neučinkoviti, trapasto našemljeni in teatralni. Hitler je vpadljivo absurden, ihtav in vreščeč smrkavec, ki je še najbolj obseden s tem, ali ni v svoji uniformi nemara videti debel. Waititijev humor je dovolj pretiran, da so ti vici večinoma uspešni. Že od filmov Fant (2010) in Lov na divjaka (2016) vemo, da zna Waititi izvrstno izbrati in režirati otroške igralce – in novi film ni nobena izjema; Roman Griffin Davis je čustveno jedro zgodbe, brez katerega bi se sesula cela hiša iz kart. Scarlett Johansson po dolgem času spet upraviči svoj status kompetentne igralke: Rosie je čudovito večplasten lik in njena ljubeča gesta zavezovanja sinovih vezalk je v ospredju najbolj pretresljivega prizora v filmu. Nič manj navdušujoča ni Thomasin McKenzie, ki je svojo prepoznavno zmes krhkosti in moči pokazala že v mojstrovini Ne puščaj sledov režiserke Debre Granik.

Kljub vsem tem adutom in satiričnemu junačenju je ogrodje Zajca Jojoja še vedno precej konvencionalna zgodba o odrešitvi, ki med drugim ponudi priložnost za "rehabilitacijo" enemu od pripadnikov zatiralske sile. Težko je zanikati, da je Waititi posnel čustveno učinkovit film, a morda bi si želeli, da bi v svoji subverzivni maniri zavil v kako manj pričakovano, spravljivo smer. A v tem primeru o njem najbrž ne bi govorili kot o verjetnem oskarjevskem kandidatu.

Ocena: 4+