A namesto da bi avtorja Ian Brennan in Ryan Murphy prisluhnila tragičnim resničnim zgodbam o uničenih življenjih in razblinjenih sanjah, s svojo revizionistično pravljico zabrišeta in negirata trpljenje ljudi, ki so bili zaradi svoje rase, spola ali spolne usmerjenosti puščeni ob strani. Glavni namen te prisiljene naivnosti se zdi predvsem kitenje z lastno progresivno politiko in odrešeniškim kompleksom.

Producent in scenarist Ryan Murphy (American Horror Story, Glee, The Politician) ima nos za nalezljivo gledljive amalgame kiča, tračev in škandalov. S svojim razvejanim imperijem TV-vsebin dejansko odpira prostor za tradicionalno marginalizirane manjšine: ne boji se denimo starejših igralk ali transoseb v glavnih vlogah. Tudi njegova ljubezen do "starega Hollywooda" je izpričana: serijo Feud je posvetil legendarnemu rivalstvu med Bette Davis in Joan Crawford.

A s Hollywoodom, novo miniserijo v osmih delih, ki je že dostopna naročnikom Netflixa, gre še korak dlje: zgodovine Los Angelesa v petdesetih letih dvajsetega stoletja ne skuša rekonstruirati, pač pa jo piše na novo. "Nekaterim posameznikom, ki jim je Hollywood podelil grozne karte, sem hotel dati srečen konec," je Murphy pred kratkim pojasnil za New York Post. Vsi vemo, kakšne usode ima v mislih: Judy Garland je v otroških letih studio v imenu večje storilnosti pital z amfetamini. Rock Hudson se je moral poročiti, da bi skril svojo homoseksualnost, medtem ko se igralke niso smele javno vezati, da ne bi uničile svojega slovesa "neomadeževanosti". Mafija je Sammyju Davisu Jr. grozila s polomljenimi nogami, če se ne bi odrekel zvezi z belsko igralko, Kim Novak. Hattie McDaniel zaradi zakona o segregaciji ni smela sedeti v dvorani, kjer so ji podelili oskarja za V vrtincu. Marilyn Monroe, Elvis Presley – seznam se nadaljuje v nedogled.

Na papirju je ideja pohvalna, a se v praksi ne obnese – tudi zato, ker je Hollywood zaradi tona poskočnega optimizma pravzaprav bližje Murphyjevi največji uspešnici, seriji Glee, kot pa tematsko sorodnejšemu Sporu (Feud). Serija se naslanja na resnične zgodovinske osebnosti in življenjsko zgodbo Scottyja Bowersa (zdaj mu je ime Ernie West, igra pa ga Dylan McDermott), a z nepričakovanim dodatkom pridigarske vzvišenosti in pokroviteljske drže.

Scotty Bowers, ki je svoje življenje popisal v knjigi Moje dogodivščine v Hollywoodu in skrivna spolna življenja zvezd, se je imel za "zvodnika z najboljšimi poznanstvi v zgodovini". Njegova krinka je bila bencinska postaja, kamor so "po bencin" prihajali zvezdniki, vodje studiev, menedžerji in bogataši – in se odpeljali v spremstvu privlačnega mladeniča. Bowers je trdil, da so bili med njegovimi strankami Katharine Hepburn, Rock Hudson, Cary Grant in Vivien Leigh.

V seriji je bencinska postaja samo izhodiščna točka celotne zgodbe, a tudi prizorišče, na katero se v odprtem kadilaku pripelje njen največji adut: velika Patti LuPone v vlogi Avis Amberg, razočarane žene velikega hollywoodskega šefa, ki zaradi svojega judovskega porekla (in spola) nikoli ni mogla imeti kariere, kakršno si je predstavljala. Speča se s čednim, a še neuspešnim igralcem Jackom Castellom (David Correnswet), ki se za ženinim hrbtom prostituira, da bi preživel družino. A Hollywood ni kompleksna zgodba o tem, kako frustrirajoče nemogoč je bil prehod z margine v mainstream – pred nami je pravljica, v kateri skrivna srečanja s pomembnimi ljudmi pripeljejo do resnih poslovnih priložnosti v industriji.

Ko se Avis po spletu okoliščin znajde na čelu moževega imperija, sklene tvegati in prvič v zgodovini glavno vlogo v velikem studijskem filmu nameniti temnopolti igralki Camille Washington (Laura Harrier) – pa čeprav to pomeni, da jih bo večina kinematografov na Jugu bojkotirala. Režiral bo Camillin fant, Raymond Ainsley (Darren Criss), ki je napol filipinskega rodu, a je videti bel in zato ni deležen iste diskriminacije kot večina njegovih bližnjih.

Na spolzek teren pa zaidemo, ko začnejo v zgodbo vstopati resnične zgodovinske osebnosti, denimo Anna May Wong (Michelle Krusiec), prva kitajsko-ameriška zvezda, ki pa so jo celotno kariero tlačili v vloge "eksotičnih" zapeljivk, in Hattie McDaniel (Queen Latifah), sicer prva temnopolta igralka z oskarjem, ki pa vseeno ni mogla uiti vlogam plantažnih suženj in gospodinj. Še najmanj razumljiva je filmska obravnava Rocka Hudsona (Jake Picking): šarmantni zvezdnik, ki je bil v resničnem življenju prisiljen v groteskno prikrivanje svoje identitete, je po novem neverjetno lesen, nesposoben igralec brez kanca talenta ali karizme, ki pa dobi srečno – in zelo javno – ljubezensko zgodbo s temnopoltim scenaristom Archiejem Colemanom (Jeremy Pope). "Popravljanje" ali štorast izbris zgodovinskih krivic?

Murphy na dan privleče vse temne plati "zlate dobe" Hollywooda: seksizem, rasizem, antisemitizem, homofobijo in diskriminacijo starejših – a tokrat z obratom, ki je bil najbrž mišljen kot navdihujoč: nobena od teh ovir se za naše protagoniste ne bo izkazala kot nepremostljiva. Okrog filma o Peg Entwistle, nesrečni igralki, ki se je vrgla s slovitega znaka "Hollywoodland", ko so se njene sanje o karieri razblinile v nič, se torej zberejo filipinski režiser, temnopolta igralka in gejevski scenarist. Ne samo, da bodo svoj film uspeli posneti, spotoma bodo prevetrili celo filmsko industrijo in ji pokazali pot v prihodnost. Nadaljevanka na trenutke razgalja ravno tisto samopašnost in odrešiteljski kompleks, ki ga "liberalnemu Hollywoodu" rada očita konservativna politika: ko v sklepni epizodi prisostvujemo podelitvi oskarjev, je jasno, da so ganjeni govori o "spreminjanju sveta" in "uresničevanju sanj", na las podobni tistim, ki jih poslušamo v letu 2020, zgolj pridiganje progresivne politike že vdanim vernikom.

Serija bi svojim portretirancem naredila uslugo, če bi iz njih naredila kompleksne like, ki bi jih definiralo več kot le njihova spolna usmerjenost – a to je skoraj nemogoče, ker so dialogi tako leseni in anahronistično naslovljeni na sodobnega gledalca, da izpodbijajo kakršno koli verodostojnost junakov. Deloma položaj rešijo igralci, pa še to samo tisti iz starejše generacije: poleg Patti LuPone izstopata še Jim Parsons v vlogi zloglasnega lovca na talente Henryja Wilsona, ki je svoje varovance manipuliral in spolno zlorabljal, ter Holland Taylor kot direktorica castinga z nosom za obetavne igralce.

Kljub svojim dobrim namenom je Hollywood v prvi vrsti pravljica, ki nezavedno utrjuje najškodljivejšega med stereotipi: da se je mogoče zgolj s trmastim idealizmom, močno voljo in kančkom sreče upreti sistemski diskriminaciji manjšin. Belci, ki imajo v rokah vso moč in denar, so skoraj brez izjeme razumevajoči in odprtega duha – in še tisti, ki to niso, na koncu sprevidijo svojo zmoto in se pokesajo.

Nam hoče Hollywood torej povedati, da bi lahko Hattie McDaniel že leta 1940 izničila rasizem in spremenila potek svoje kariere, če bi le dovolj vztrajala pri tem, da jo posadijo za isto mizo kot Vivien Leigh? Isti stari "ameriški sen" v novi preobleki. Če zavijate z očmi ob filmih, ki se jih v predoskarjevski sezoni opisuje kot "ljubezensko pismo Hollywoodu", boste z očmi zavijali tudi nad Netflixovim Hollywoodom.