Naslov filma, Toni Erdmann, je referenca na eno od številnih identitet, ki jih privzema protagonist - včasih diplomat, drugič veleposlanik ali življenjski svetovalec, vedno v sramoto svoji hčerki. Foto: IMDb
Naslov filma, Toni Erdmann, je referenca na eno od številnih identitet, ki jih privzema protagonist - včasih diplomat, drugič veleposlanik ali življenjski svetovalec, vedno v sramoto svoji hčerki. Foto: IMDb
Toni Erdmann
Film neusmiljeno parodira koncept poveličevanega "ekipnega dela" in individualizma, ki je pod etiketo samozavesti zakamufliran v klišejske verze Whitney Houston. (Kar ne pomeni, da prizor ni ganljiv). Foto: IMDb
Toni Erdmann
Oče se skuša z uporabo štosov iz mladosti približati svoji hčerki, ki bi ji bilo vse skupaj težko bolj odveč. Foto: IMDb
Toni Erdmann
Toni Erdmann je bil najbolj pozitivno recenziran film na festivalu v Cannesu, a je na končni podelitvi nagrad žirije ostal praznih rok. Nemci so ga medtem že izbrali za letošnjega kandidata za tujejezičnega oskarja. Foto: IMDb

Film, ki ga je napisala in režirala Maren Ade, je zgodba o odtujenem, izvotljenem odnosu med očetom in hčerjo, ki se vrača k režiserkini stalni temi: posameznikovi identiteti oziroma razhajanju med tem, kako sebe vidimo sami in kako nas vidijo drugi. Oba protagonista se skozi življenje prebijata v preoblekah, pa čeprav je le očetova tista, ki bode v oči. Winfried Conradi (Peter Simonischek) je malce poležan, osivel učitelj glasbe v šestdesetih, ki ima vedno pri roki groteskno umetno zobovje ali kako skuštrano lasuljo. Hej, tako pač lažje poka vice o pisemskih bombah in rekreativnem evtanaziranju starčkov. Njegov mili humor - režiserko je bojda navdahnil stand-up legendarnega Andyja Kaufmanna - je v resnici neškodljiv. Razen, kadar je stari napoti svoji hčerki Ines (Sandra Hüller).

Ines, dosledno uniformirana v dolgočasnih hlačnih kostimih korporativnega sveta, je zaposlena z vzpenjanjem po hierarhični lestvici kapitalističnega sna. Čeprav so jo potisnili v poslovno zakotje Bukarešte, vse svoje moči obsesivno vlaga v misijo klienta — nanjo nameravajo kot na "svetovalko" preložiti vso odgovornost za outsourcing in posledično odpuščanje v svojem podjetju. Če zveni naporno, to najbrž ni naključje: scenarij se očitno naslaja nad nesmiselnostjo kodificiranega žargona poslovnega sveta, v katerem se tudi prepiri dogajajo pod pretvezo vljudnega pogovora in kjer ni seksizem nič manj živ in zdrav kot v "nižjih" sferah družbe.

Zdi se, da Ines vse niti nekako drži v rokah, dokler se v Romuniji napovedano ne pojavi njen oče, ki s svojo burlesko vnese nepredvidljiv element anarhije tudi v najbolj vsakdanjo rutino. Winfried, sicer razočaran nad hčerkinim hladnim sprejemom, se ne pusti odgnati: v njen družabni krog se vrine kot (slabo zamaskiran) "motivator menedžerjev" Toni Erdmann. Od nekod privleče obleko s kravato, a še vedno štrli iz množice kot rdeča voščenka v škatli bele krede.

Ker je največji čar filma ravno v nepričakovanem, ki se pojavi izza vogala in te lopne po glavi, več od tega osnovnega zapleta od mene ne boste izvedeli. Dovolj bo, če povem, da po dveh urah počasnega spodkopavanja narativne logike z vnašanjem naključja v birokratski red Evropske unije naposled prispemo do prizora, ki se ponaša z eno najbolj duhovitih uporab golote v zgodovini sedme umetnosti. Kar je na prvi pogled videti kot akt čistega absurda — sicer zategnjeni liki so se pripravljeni sleči do golega in kramljati o vremenu — je v resnici razgaljenje nekega drugega absurda, tistega, ki se skriva uniformiranosti našega vsakdana. Kaj je samo po sebi bolj bizarno: golo žensko telo ali poslovne mahinacije kravatarjev? Nekaj izredno sporočilnega je v tem, da si goli ljudje le okorno, uradno segajo v roke, resnično intimen objem pa je "dovoljen" samo z orjaškim, nemim kosmatim jetijem, ki s tradicionalno bolgarsko masko skriva svojo pravo identiteto.

Nič manj kot žalostno je, da se Ines lahko čustvom prepusti le, ko ne more videti obraza svojega očeta - in ta žalost zelo jasno udari na dan le nekaj minut po tem, ko se gledalec krohota zgoraj omenjenemu prizoru zabave. V tej zmesi solz in smeha je nekaj zelo chaplinovskega (če bi si Chaplin za kuliso izposodil generične pisarne multinacionalk v velikih mestih).

Maren Ade (morda ste pred leti videli njeno dramo Vsi drugi) ima občutek za strukturo zgodbe in gradnjo prizora, pri čemer se lahko zanese na neverjetno komično žilico svojih dveh protagonistov, Sandre Hüller in Petra Simonischka. Avtorici je uspelo napisati like, ki so dovolj zanimivi, da smo jim pripravljeni slediti na meandrasti poti, polni zastranitev, preden se prebijemo do poante posameznega prizora. Osvežujoče je videti, da se režiserka upre skušnjavi ličnih razrešitev in popedalčkanega konca. Človeški odnosi so pač večplastni in fluidni: film nam, tako kot življenje, ne ponuja dokončnih odgovorov.

Najpomembnejših trenutkov v življenju se zavemo šele v retrospektivi, na neki točki melanholično ugotavlja Winfried/Toni. Ko se nam dogajajo, dragocenosti doživetja nikoli ne ozavestimo. Podobno je s pričujočim filmom: šele, ko se enkrat poleže smeh, ki ga je sprožila bizarna (anti)logika Tonija Erdmanna, na gledalca naleže grenkoba našega uniformiranega, razosebljenega časa. Če imate možnost, pojdite v kino s svojim očetom.